Jedro

Ker ni bilo dokazano, da bi tožnik storil očitane kršitve, oziroma, da bi njegovo ravnanje imelo znake očitanih hujših kršitev, tožena stranka ni imela ne dejanske ne pravne podlage za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti in za izrek disciplinskega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa disciplinske komisije in komisije za pritožbe pri toženi stranki, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega za kršitev delovnih obveznosti in mu je bil izrečen pogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožnik očitanih kršitev ni storil oziroma, da njegova ravnanja nimajo znakov očitanih kršitev. V delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o povrnitvi škode, je tožbo zavrglo, ker tožnik pravnega interesa za sodno varstvo zoper tak sklep nima.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokazno oceno in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je odločitev obeh sodišč zgrešena. Strank v postopku pred sodiščem ni zastopal pooblaščenec - odvetnik v skladu z ZPP. Sodišče je v isti zadevi na eni strani razveljavilo sklep disciplinske komisije, po drugi strani pa zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odločbe o povrnitvi škode. Sodišče je pooblaščencu odmerilo previsoke stroške glede na odmero stroškov v sodbi Pdp 1673/98 o popolnoma enaki tožbi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo je dovoljena, ni pa utemeljena.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Vendar se v skladu s prehodno določbo prvega odstavka 499. člena ZPP, te določbe še ne uporabljajo v postopku, kjer je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP (14.7.1999). V tej zadevi je bila tožba vložena 29.4.1997, zato je tožena stranka lahko sama vložila revizijo.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Trditev v reviziji, da strank v postopku ni zastopal odvetnik, vsaj glede tožnika ni točna. Da pa bi moral tudi toženo stranko v postopku do pravnomočnosti obvezno zastopati odvetnik, ZPP ne določa. Stranka sme opravljati pravdna dejanja tudi sama (prvi odstavek 86. člena ZPP). Le če ima pooblaščenca, predpisuje ZPP zanj določene pogoje. Vendar v tej zadevi na podlagi že navedenega prvega odstavka 499. člena ZPP, ne veljajo določbe 87. člena ZPP, po katerih je za pooblaščenca pred okrožnim (tak položaj imajo prvostopna delovna sodišča) in višjim sodiščem predpisano, da mora biti odvetnik ali da mora imeti pravniški državni izpit. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Iz navedbe v reviziji, da je izpodbijana sodba "zgrešena", bi se dalo sklepati, da se tožena stranka z odločitvijo ne strinja. Vendar zgolj prepričanje tožene stranke o nepravilnosti sodbe še ne pomeni, da je sodba res tudi nepravilna oziroma nezakonita. Tožena stranka ne navaja, v čem je bilo materialno pravo (in katero) zmotno uporabljeno, in tudi sploh nič, iz česar bi se kaj takega lahko vsaj smiselno ugotovilo. Zato je revizijsko sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik: dne 20.2.1997 ni samovoljno zapustil delovnega mesta, saj je šlo za odsotnost z delovnega mesta v času odmora za malico; da dne 21.2.1997 ni bil sklicatelj sestanka ("stavke") delavcev, da v času tega sestanka ni zapustil delovnega mesta in da je bil na sestanku z vednostjo (prav tako prisotnega) nadrejenega delavca in z njegovo molče dano privolitvijo. Tožena stranka tudi ni predložila nobenih dokazov, da je zaradi ravnanja tožnika nastala kakršnakoli škoda in da tožnik ni v celoti izpolnil predpisane norme. Glede očitane žalitve in sramotitve podjetja ter ponavljanja lažjih kršitev pa ne v zahtevi ne v disciplinskih sklepih ni navedeno, s kakšnimi dejanji naj bi jih storil. Ker tako ni bilo dokazano, da bi tožnik storil očitane kršitve, oziroma, da bi njegovo ravnanje imelo znake očitanih hujših kršitev, tožena stranka ni imela ne dejanske ne pravne podlage za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti in za izrek disciplinskega ukrepa.

Predmet revizije je le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje. Zoper sklep o zavrženju tožbe se ne tožnik ne tožena stranka tudi nista pritožila, zato v tem delu revizija sploh ne bi bila dovoljena. Zato navedb, ki se nanašajo na pravnomočni sklep o zavrženju tožbe glede odškodninske odgovornosti tožnika, ni mogoče upoštevati.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 384. člena ZPP. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, tudi ni dovoljena.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).