Jedro

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi za zavrnitev izvedenih dokazov in ponovno zavrača tožnikove navedbe, da naj bi šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev delovnega razmerja pri toženki za čas od 1. 10. 2013 do 22. 11. 2014, predložitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela svetovalca za pravne in kadrovske zadeve v tem obdobju z določeno plačo ter drugimi prejemki, prijavo v socialno zavarovanje in vpis delovne dobe v matično evidenco.

2. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče obrazložilo, da tožnik ni delal za toženca na podlagi dogovora oziroma sklenjene ustne pogodbe oziroma, da dela ni opravljal po navodilih in nadzorom toženca. Sodišče je tudi verjelo tožencu, da ni imel nobene potrebe po zaposlitvi pravnika, število pisanj, ki jih je tožnik opravil, pa ne omogoča drugačnega zaključka. Tožnik je opravljal delo po navodilih in nadzorom direktorja družbe A., d.o.o., tožniku pa je za opravljena dela plačeval B. B. mlajši (ne toženec) iz svojega osebnega računa in v gotovini. Prav ta je tožniku dajal tudi navodila za delo, ki ga je tožnik v pretežnem delu opravljal za družbo A., d.o.o. Tožbeni zahtevek za časa od 4. 7. 2014 je sodišče zavrnilo že iz razloga, ker bi moral za to obdobje zahtevati ne le ugoditev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja - glede na dejstvo, da naj bi delo opravljal najkasneje do 4. 7. 2014. 3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita neustrezno obrazložitev in uveljavlja bistvene kršitve v zvezi s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič C. C. in D. D. To naj bi predstavljalo kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 5. člena ZPP, prvega odstavka 350. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Sodišče naj bi zavrnilo te dokaze z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem, kar ni sprejemljivo. Nato navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo, zakaj naj bi bilo zaslišanje ene priče, ki je hkrati tudi sorodnik toženca, pošteno in nepristransko, zlasti ker sodišče tožniku ni dovolilo postavljati več vprašanj tožencu in priči (vprašanja navaja v reviziji). Sodišči naj bi s tem storili kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb 4., 12., 13., 17., 18. in 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in kršitev ustavnih pravic. Pri tem se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi De Cubber proti Belgiji. Smiselno uveljavlja kršitev nepristranskosti in nato načela enakega varstva pravic oziroma enakosti pred zakonom.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskih navedb (tudi sicer zelo splošnih) o neustrezni obrazložitvi oziroma opredelitvi do navedb tožnika v sodbah sodišč prve in druge stopnje. V sodbah so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju; prav tako ni nasprotja med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ter zapisniki.

9. V zvezi z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič C. C. in D. D. se tožnik nepravilno sklicuje na kršitev 8. člena ZPP. Ta določba ureja prosto dokazno oceno in ne načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjavljanja v postopku (5. člen ZPP). V zvezi s postopanjem sodišča v skladu z 5. členom ZPP oziroma v nadaljevanju tudi 213. členom ZPP (ter kršitvami, ki jih tožnik v zvezi s tem očita sodišču) tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili izvedbo teh dokazov in zavrnitev ustrezno obrazložili. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič C. C., saj naj bi ta vedela povedati, da je tožnika dnevno srečevala, kar pa ni bilo sporno in tudi ne bistveno, enako tudi dejstvo, da je tožnika poznala tudi druga predlagana priča. Tudi sodišče druge stopnje je pritrdilo temu, da dejstva, ki naj bi jih tožnik dokazoval z zaslišanjem teh prič, ne predstavljajo odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka, zaradi česar sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev odločb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da zavrnitev teh dokaznih predlog ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene.

10. Navedena obrazložitev sodišča druge stopnje je jasna; revizijsko sodišče v zvezi s tem nikakor ne ugotavlja očitane kršitve prvega odstavka 350. člena ZPP. Revizijsko sodišče se tudi strinja z razlogi za zavrnitev izvedenih dokazov in ponovno zavrača tožnikove navedbe, da naj bi šlo v tem primeru za vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnik razen splošnih navedb in očitkov o številnih kršitvah tudi sicer ne navede, kaj bi obe priči lahko izpovedali drugega, razen tega, kar sta že navedli sodišči prve in druge stopnje in na tej podlagi zavrnili izvedbo predlaganih dokazov. Tožnik neutemeljeno meša vprašanje vnaprejšnje dokazne ocene z razlogom, ki sta ga za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem prič obrazložili sodišči. 11. Nadalje očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka v zvezi s tem, da naj mu ne bi bilo dovoljeno postavljati nadaljnjih vprašanj tožencu in priči, pritožbeno sodišče pa se glede tega ne bi opredelilo. Očitek je neutemeljen. V zvezi s tem tožnik najprej neutemeljeno predpostavlja, da naj bi bilo zaslišanje ene priče, ki je tudi sorodnik toženca, že samo po sebi nepošteno, njeno pričanje pa pristransko. V nadaljevanju neutemeljeno navaja, da tožencu in priči ni mogel postavljati nekaterih vprašanj (ki jih konkretizira), saj to iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 3. 2015 ne izhaja. Iz zapisnika je razvidno, da sodišče ni dovolilo le enega vprašanja tožnika tožencu, da dodatnih vprašanj (razen tistih, ki so bila postavljena) za toženca in njegovega sina ni bilo in da je tožnik brez pripomb podpisal zapisnik glavne obravnave. Res je že naslednji dan predsednici sodišča poslal dopis, v katerem je izražal nestrinjanje s potekom postopka (1), vendar je v tem dopisu v zvezi z izvajanjem dokazov navedel samo to, da naj bi mu sodni senat preprečil postavljanje vprašanj, kar pa v primerjavi z zapisnikom (ki ga je podpisal) ne drži. 12. Tudi sodišče druge stopnje je na tožnikove pritožbene navedbe s tem v zvezi odgovorilo (7. točka obrazložitve) in se med drugim sklicevalo na določbo 124. člena ZPP ter dejstvo, da tožnik za potrditev svojih pritožbenih navedb v tej smeri niti ni ponudil ustreznih dokazov. Glede na navedeno tudi revizijsko sodišče ne sprejema njegovih očitkov o nepravilno izvedenem postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma neobrazložitve pritožbenega sodišča o njegovih pritožbenih navedbah.

13. Z navedbami o kršitvi ustavnih pravic tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v smeri (ne)pristranskosti sodnika, pri čemer je šteti (čeprav tega izrecno ne navede), da se očitki nanašajo na predsednico oziroma senat sodišča prve stopnje. Zadeva De Cubber proti Belgiji (št. 9186/80 z dne 26. 10. 1984 Evropskega sodišča za človekove pravice), ki jo omenja, se namreč nanaša le na vprašanje nepristranskosti sodnikov.

14. Tudi ti ugovori so neutemeljeni. Revident v prvi vrsti razen povsem splošnih trditev o pristranskosti svojih trditev ne konkretizira, med postopkom pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni zahteval izločitve predsednice senata oziroma sodnic porotnic. V skladu z 72. členom ZPP namreč izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (72. člen ZPP). V že omenjenem dopisu predsednici sodišča z dne 18. 3. 2015 tožnik ni zahteval izločitev predsednice senata oziroma sodnic porotnic in kaj takšnega ne zatrjuje niti v reviziji.

15. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revident praktično omenja le člene ZDR-1, ki naj jih sodišči ne bi upoštevali oziroma kršili (oziroma ignorirali), vendar v ničemer ne pove, v čem konkretno naj bi bile (ob dejanskih ugotovitvah v tem sporu) določbe nepravilno uporabljene. Gre za očitno nesubstancirane navedbe, ki ne omogočajo ustreznega revizijskega preizkusa.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Predsednica sodišča je tožniku na dopis (po tem, ko je pridobila tudi izjavo predsednice senata) odgovorila.