Jedro

Določilo 210. člena ZOR v prvem odstavku v povezavi z drugim odstavkom določa, da kadar premoženje neke osebe preide med premoženje druge, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na tako določilo ima tožnica pravico do nadomestitve vrednosti vlaganj na premoženju, ki si ga toženec v celoti lasti. Za ugotovljeno vrednost tožničinih vlaganj je toženec okoriščen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in naložilo tožencu, da ji mora plačati 3,014.564,07 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1,252.609,80 SIT od 13.4.1993 dalje, od zneska 29.912,40 SIT od 12.5.1993 dalje in od ostale razlike od 12.3.1996 dalje ter stroške postopka, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo.

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le v odločbi o obrestih tako, da je kot datum začetka plačevanja zamudnih obresti določilo od celotne obveznosti 25.3.1996, spremenilo je tudi odločbo o stroških postopka, pritožbo toženca zoper odločbo o glavni stvari pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ali pa spremenita. V reviziji je izvajal, da sta sodišči nižjih stopenj priznali tožnici višjo vrednost vlaganj kot pa je znašala vrednost celotnega objekta v času nastanka spora, da je tožnica vlagala v objekt le eno leto in pol in razpolagala z njegovimi dohodki 27 mesecev, da je komunalno opremljeno parcelo dobil sam od svojega očeta pred poznanstvom s tožnico ter da tudi organizacija dela ni pravilno ugotovljena. Pravilno ni ocenjena niti vrednost smrekovih plohov in specialnih stekel in nerazčiščeno je ostalo, kam so šle določene stvari. Tožnici sta ostala tudi televizor in video recorder, ki sta bila njegova last, dalj časa pa je uporabljala tudi njegov avtomobil. Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopkovnih kršitev toženec v reviziji ni uveljavljal, ne formalnopravno in ne vsebinsko. Zato je revizijsko sodišče uradoma preizkusilo izpodbijani sodbi v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da v postopku na nižjih stopnjah ni prišlo do navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Toženec z revizijo izrečno pobija dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji. V tej smeri se njegova revizijska izvajanja vsebinsko tudi izčrpajo. Toda po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da sta na navedene ugotovitve vezana tako revident kot revizijsko sodišče, ki lahko opravi pravno presojo spora le na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. Predmet pravne presoje, katere pravilnost se pobija, so bile ugotovitve, da sta pravdni stranki kot fant in dekle, ki sta skupnost šele načrtovala, začela sporazumno skupno graditi stanovanjsko hišo, da sta do časa, ko sta se razšla in prenehala s skupnimi vlaganji, vložila vsak določena sredstva in delo ter da znaša vrednost vseh oblik tožničinih vlaganj glede na razmere na dan zadnjega naroka na sodišču prve stopnje (25.3.1996) 3,014,564,07 SIT (in sicer 1,628.239,70 v obliki nabave gradbenega materiala in dela, 1,084.800,00 SIT v obliki denarnih prispevkov, ki jo predstavlja tolarska protivrednost 12.000 DEM in 301.525,80 SIT v obliki vrednosti organizacije dela) ter da je objekt sedaj v lasti in posesti toženca. Glede na ugotovitev, da se načrt pravdnih strank o skupnem življenju ni uresničil in da sta se razšli konec leta 1988, da toženec tožnici ne priznava lastninskega deleža na skupni gradnji, nastali do njunega razdora ter da je zato tožnica postavila zahtevek na izplačilo vrednosti svojih vlaganj, ki se mu (zahtevku) toženec upira le po višini, sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno ugodili tožničinemu denarnemu zahtevku. Njen zahtevek ima podlago v določilu 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To določilo v prvem odstavku v povezavi z drugim odstavkom določa, da kadar premoženje neke osebe preide med premoženje druge, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na tako določilo ima tožnica pravico do nadomestitve vrednosti vlaganj na premoženju, ki se ga toženec v celoti lasti. Za ugotovljeno vrednost tožničinih vlaganj je toženec okoriščen. Tako je tožničin zahtevek utemeljen do višine, ki je bila tožnici dosojena s sodbama sodišč prve in druge stopnje. Zato toženčeva revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Njegovo revizijo je zato revizijsko sodišče v celoti zavrnilo (393. člen ZPP).