Jedro

Cilj pravnega sredstva, ki ga ureja 357.a člen ZPP, je zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. Pritožbo zoper razveljavitveni sklep zakon zamejuje le na primere, ko višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pravico do pritožbe po 357.a členu ZPP priznava tudi zoper razveljavitvene sklepe v nepravdnih postopkih, v katerih se ZPP uporablja smiselno, končni sklep pa ima naravo sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnice zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani s 7. 3. 2023, s katerim je to odločalo o dovoljenosti obnove postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica, uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter pritožbo s 6. 4. 2023 odstopi v odločanje Vrhovnemu sodišču. Sklicuje se na določilo 357.a člena ZPP, po katerem o pritožbi zoper sklep drugostopenjskega sodišča odloča Vrhovno sodišče, kar izhaja iz odločb VS RS Cp 37/2022 in Cp 14/2022. Ker je o pritožbi odločalo nepristojno sodišče, so ji bile kršene ustavne pravice do nepristranega in neodvisnega sodišča, enakega varstva pravic ter zakonitega naravnega sodnika in pravica do pravične obravnave, vsebovana v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Odločitev sodišča je materialnopravno napačna, saj zoper odločitev sodišča druge stopnje o obnovi postopka stranke nimajo izrednih pravnih sredstev. Sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj je o pritožbi odločalo samo. Tožnica je v pritožbi grajala odločitev pritožbenega sodišča, ki je o zadevi odločilo po sodniku posamezniku, čeprav gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj. Opozorila je tudi, da ne gre za nove dokaze. Višje sodišče je napačno zaključilo, da je novo predložena listina za presojo verodostojnosti priče A. A. nedvomno pomembna.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je s sklepom s 7. 3. 2023 kot drugostopenjski organ odločalo o pritožbi toženke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2271/2016 s 15. 7. 2022 o dovoljenosti obnove postopka. Pritožbi je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je predlogu za obnovo postopka ugodilo ter posledično razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Cp 1793/2017 s 5. 2. 2018. Zoper omenjeni sklep je tožnica vložila pritožbo in njeno dopustnost utemeljevala na 357.a členu ZPP. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo kot nedovoljeno zavrglo, pravilnost te odločitve pa je predmet pritožbenega preizkusa.

6. Preizkus dopustnosti pritožbe je v skladu z določilom 343. člena ZPP primarno naloga prvostopnega sodišča. Enako velja tudi za preizkus dopustnosti revizije (374. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tega preizkusa ne bi smelo opraviti, saj zanj ni pristojno, temveč bi moralo pritožbo takoj predložiti vrhovnemu sodišču, v procesnih predpisih nimajo podlage. Preizkusa pritožbe, ki jo pritožnik utemeljuje na podlagi določil 357. a člena ZPP, namreč zakon ne ureja drugače. Seveda pa je naloga vsakega sodišča, da predloženo pritožbo preizkusi tudi samo. Obstoj odločb vrhovnega sodišča, v katerih je bila pritožba zavržena, zato ne predstavlja sodne prakse, ki v primerih pritožb po 357.a členu ZPP ne bi dopuščala njihovega preizkusa s strani sodišča prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP. Pritožbenim navedbam o nezakonitem ravnanju sodišča prve stopnje, s katerim je tožnici kršilo ustavne in konvencijske pravice, zato ni mogoče pritrditi.

7. Cilj pravnega sredstva, ki ga ureja 357. a člen ZPP, je zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. Pritožbo zoper razveljavitveni sklep zakon zamejuje le na primere, ko višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pravico do pritožbe po 357.a členu ZPP priznava tudi zoper razveljavitvene sklepe v nepravdnih postopkih, v katerih se ZPP uporablja smiselno, končni sklep pa ima naravo sodbe.

8. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločalo o sklepu sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove, ki ga je s sklepom spremenilo, tako da je obnovo dovolilo in posledično na podlagi drugega odstavka 400. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Predmet pritožbenega odločanja torej ni bil preizkus sodbe, temveč sklepa o dovoljenosti izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper tak sklep pa ni dopustna, kot je izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje v 5. točki izpodbijanega sklepa.

9. Ker sodišče druge stopnje s sklepom s 7. 3. 2023 ni odločalo kot prvostopni organ, prav tako ni odločalo o pritožbi zoper sodbo, temveč zoper sklep, pritožba zoper sprejeto odločitev ni dopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi določila prvega odstavka 343. člena ZPP.

10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Ob tem ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki niso predmet pritožbenega preizkusa o dopustnosti vložene pritožbe. Odločitev je sprejelo po sodnici posameznici na podlagi 366. a člena ZPP.