Jedro

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki izvira iz neupravičenih nakupov tožene stranke, ki je pri tožeči stranki opravljala funkcijo veleposlanika (vodenje diplomatskega predstavništva). Tožeča stranka je vsak mesec prejela finančno poročilo, v katerem so bili navedeni prilivi in odlivi s poslovnega računa, skupaj s poročilom tudi originalne fakture ali druge knjigovodske listine, ki so izkazovale nakupe in nabave, opravljene v preteklem mesecu. Ti računi so bili podpisani s strani tožene stranke kot odredbodajalca in v trenutku prejema poročila tudi že plačani. Tožeča stranka je bila tako z nastankom in obsegom vtoževane škode seznanjena že ob prejemu vsakokratnega mesečnega finančnega poročila vodje veleposlaništva. Zato je odškodninska terjatev tožeče stranke, ki se nanaša na nabave oziroma plačila, ki so bila vsebovana v finančnih poročilih več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, zastarana zaradi preteka tri letnega subjektivnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka je z razširitvijo tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo uveljavlja še nadaljnjo škodo, ki jo tožeča stranka kot delodajalec trpi zaradi ravnanja svojega uslužbenca in sicer za stroške skladiščenja, ker je tožeča stranka morala kupljene in neuporabljene stvari pripeljati v skladišče. Pri stroških skladiščenja, ki toženi stranki nastajajo, gre za nadaljnjo škodo, ki jo tožeča stranka kot delodajalec trpi zaradi svojega ravnanja uslužbenca. Spor v celoti izpolnjuje pogoje v smislu prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki v točki b določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje med drugim tudi o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Za odločanje o zahtevku za plačilo stroškov skladiščenja je zato stvarno pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke zoper delno sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom 73.639,16 EUR (I. točka izreka delne sodbe) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka delne sodbe). S sklepom se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 2. in 3. točki tožbenega zahtevka z dne 26. 2. 2013 ter 2. in 3. točki podrednega tožbenega zahtevka z dne 7. 5. 2013, ki se nanašajo na plačilo stroškov skladiščenja od 1. 1. 2010 dalje (III. točka izreka sklepa) in odločilo, da po pravnomočnosti zadevo v tem delu odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ilirski Bistrici (IV. točka izreka sklepa).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. točko delne sodbe v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom 73.639,16 EUR. Pritožbo pa vlaga tudi zoper III. in IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (s katerim je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o nadaljnji škodi) iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče ugovoru zastaranja ugodilo zgolj s sklicevanjem na splošno določilo 352. člena Obligacijskega zakonika. Subjektivni rok, to je trenutek, kdaj oškodovanec zve za škodo, je nedvomno okoliščina, ki je v konkretni zadevi ni bilo mogoče presojati zgolj na podlagi datuma nepopolnih mesečnih finančnih poročil, ki jih je tožena stranka pošiljala v A. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko s tem, ko je štelo, da je bila tožeča stranka seznanjena z obsegom vtoževane škode že ob prejemu vsakokratnega mesečnega finančnega poročila Veleposlaništva RS v B. in da je zato zastaralni rok za terjatve, ki izvirajo iz posamičnega meseca, začel teči z vročitvijo poročila za ta mesec tožeči stranki. Iz tožbene podlage in izvedenih listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka neupravičeno nabavljala plinsko olje in druge artikle na bencinskih črpalkah, knjige, kuhinjske pripomočke, varnostno opremo, orodje, žarnice in podobno ves čas svojega mandata veleposlanika v B. od februarja 2007 do avgusta 2010, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda. Glede na navedeno je šlo očitno za ponavljalna škodna dejanja, zato začne zastaralni rok teči šele od nastanka zadnjih škodnih posledic naprej in ne od vsakega posameznega škodnega dejanja, kar je v skladu s pravno teorijo in sodno prakso (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 696/2010). Zadnji nakup je bil opravljen 29. 7. 2010. Tega dne je torej nastala zadnja škodna posledica in začel teči absolutni 5 letni zastaralni rok. Tožeča stranka je pravna oseba javnega prava, zato je za trenutek seznanitve treba šteti seznanitev zakonitega zastopnika oziroma od njega pooblaščene osebe z škodo in povzročiteljem, v primeru tožeče stranke je to minister oziroma generalni sekretar. Posamezni uslužbenec v finančno računovodski službi tožeče stranke, ki naj bi mesečno prejemal finančna poročila posameznega predstavništva RS v tujini, torej v skladu z veljavno zakonodajo in splošnimi akti tožeče stranke, ni pristojen ugotavljati, ali je nastala škoda in kdo jo je povzročil, niti ni upravičen uveljavljati pravnih sredstev kot je odškodninski zahtevek v imenu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je odločilo povsem v nasprotju s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 926/2012, to je v sporu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki C.C. podana zaradi povzročitve enake škode, torej v zadevi, ki izhaja iz popolnoma istega dejanskega stanja. Sodišče je v navedeni zadevi ugotovilo, da je rok za podajo izredne odpovedi pričel teči 14. 9. 2010, ko se je z bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami seznanil D.D.. Torej se je generalni sekretar z nastankom škode, njenim obsegom in z osebo, ki jo je povzročila, seznanil dne 14. 9. 2010, ko ga je glavni diplomatski nadzornik seznanil z ugotovitvami nadzora, ki je v Veleposlaništvu RS v B. potekal od 2. 9. do 10. 9. 2010. Triletni subjektivni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka je torej pričel teči 14. 9. 2010 in ni potekel niti pred vložitvijo tožbe (7. 2. 2012) niti pred razširitvijo tožbenega zahtevka (15. 7. 2013). Tožeča stranka na podlagi podatkov v mesečnih finančnih poročilih, ki jih je pošiljala tožena stranka, ni mogla sklepati, da je nastala škoda, še manj pa o njenem obsegu. Posamezne poslane fakture so bile neprevedene in številni artikli na njih so bili navedeni v nerazložljivih kraticah ali zgolj generično. Tožeča stranka zaradi ravnanja tožene stranke ni opravila inventure in ni razpolagala s podatki o številu posameznih predmetov v rezidenci. Tožeča stranka na podlagi poslanih faktur ni mogla vedeti, da so nabavljeni predmeti neuporabni in zapakirani v izvirni embalaži, da so žarnice neuporabljene, da varnostna oprema ni nameščena, da so neutemeljena pojasnila tožene stranke, da gre pri izdajanju faktur za plinsko olje za napake črpalkarjev. Da je bilo v posodah v rezidenci hranjeno plinsko olje je tožeča stranka ugotovila šele v okviru nadzora v letu 2010, ko je analizirala porabo Veleposlaništva RS v B. s primerjavo porabe na drugih predstavništvih v obdobju mandata veleposlanika tožene stranke. Tožeča stranka ni razpolagala s podatki o številu posameznih artiklov v rezidenci, iz katerih bi lahko presojala, ali je posamezni nakup upravičen ali ne, pri čemer je razlog za to pravdo ravnanje tožene stranke, ki v nasprotju s splošnimi akti tožeče stranke ni opravljala niti letnih inventur. Posamezna nabava je neupravičena in s tem protipravna šele v kontekstu celotne enormne in nepotrebne količine nabavljenih posameznih vrst predmetov, ki v večini primerov, kot je bilo ugotovljeno v nadzoru leta 2010, sploh niso bili uporabljeni. Tožeča stranka je šele v okviru inventure ugotovila dejansko število posameznih predmetov v rezidenci, našla neuporabljene in v izvirno embalažo zapakirane nabavljene predmete. Šele na podlagi ugotovitve inventure je bilo torej mogoče sklepati o nastanku in obsegu škode. Gospodarsko poslovanje posameznega predstavništva je v skladu z Zakonom o zunanjih zadevah naloga in odgovornost vodje predstavništva in ne finančno-računovodske službe tožeče stranke. Tožeči stranki tudi ni mogoče očitati, da ni izkazala potrebne skrbnosti ob pojavu suma nastanka škode. Na toženo stranko je naslovila številne zahteve za pojasnila, vendar zadovoljivih odgovorov ni prejela. Minister za zunanje zadeve je zato v skladu s svojimi pristojnostmi že v februarju 2009 odredil prvi izredni diplomatski nadzor, v okviru katerega naj bi se glavni diplomatski nadzornik ogledal tudi rezidenco veleposlanika in opravil inventuro. Tožena stranka pa je ob obisku glavnega diplomatskega nadzornika inventuro v rezidenci izredno odklonila. Tožeča stranka je bila dolžna njeno odločitev spoštovati, saj je ocenila, da bi v takem primeru lahko prišlo do prekomernega posega v pravico do zasebnosti tožene stranke in njenih družinskih članov, ki so z njo bivali v rezidenci. Tožeča stranka je lahko inventuro v rezidenci, na podlagi katere je bilo mogoče ugotoviti nastanek in obseg nastale škode, opravila šele potem, ko je toženo stranko v skladu s svojimi ustavnimi pooblastili odpoklical predsednik republike in se je iz rezidence izselila. Tožeča stranka je z nadzorom in inventuro pričela neposredno po izselitvi tožene stranke, to je 2. 9. 2010 in inventuro zaključila 13. 9. 2010. Z ugotovitvami o nastanku in obsegu škode ter o osebi, ki jo je povzročila, je glavni diplomatski nadzornik naslednjega dne, to je 14. 9. 2010, seznanil generalnega sekretarja tožeče stranke. Slednji je istega dne zoper toženo stranko sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na pristojno Okrožno državno tožilstvo naslovil prijavo suma več kaznivih dejanj. Da je bila seznanitev z nastalo škodo mogoča šele po opravljeni inventuri ob odpoklicu tožeče stranke, je poleg listinskih dokazov tožeča stranka predlagala zaslišanje priče E.E., vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Glede III. in IV. točke sklepa, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku za plačilo stroškov skladiščenja, pritožba meni, da je odločitev materialnopravno nepravilna. Gre za isti historični dogodek, ki se je pričel v B. z negospodarnim trošenjem in zaključil s tem, da so se kupljene, neporabljene in nepotrebne stvari prepeljale v skladišče. Zaradi skladiščenja nastanejo stroški, ki jih je mogoče opredeliti kot navadno škodo. Pritožnica je kot protipravno ravnanje za tako nastajajočo škodo, uveljavljala isto očitno negospodarno trošenje in to obširno obrazložila v vlogi z dne 26. 2. 2013. Če tožena stranka kot veleposlanik v času službovanja in s sredstvi tožeče stranke ne bi nabavil vseh naštetih stvari, tožeči stranki stroški skladiščenja ne bi nastali. Zato je po oceni tožeče stranke tudi za to nadaljnjo škodo, kot škodo, ki jo tožeča stranka kot delodajalec trpi zaradi ravnanja svojega uslužbenca, stvarno pristojno delovno sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi obe izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje, to je delno sodbo in sklep o nepristojnosti.

Pritožba zoper delno sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del delne sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v delni sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v delni sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, zato tudi ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo zakaj je z delno sodbo delno zavrnilo tožbeni zahtevek.

K delni sodbi: Tožeča stranka v tem sporu vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki izvira iz neupravičenih nakupov tožene stranke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena za nedoločen čas in razporejena na delovno mesto vodje diplomatskega predstavništva - veleposlanik RS v B. od 5. 2. 2007 do 31. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je štelo, da je terjatev tožeče stranke, ki se nanaša na nabave oziroma plačila, ki so bila vsebovana v finančnih poročilih od aprila 2007 do decembra 2008 zastarana zaradi preteka subjektivnega tri letnega zastaralnega roka, ker je tožeča stranka vložila tožbo dne 7. 2. 2012. Rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka je zastaralni. Po določbi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Vedenje o škodi pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi preteka subjektivnega zastaralnega roka pred vložitvijo tožbe nastopilo zastaranje dela tožbenega zahtevka, in sicer od aprila 2007 do decembra 2008, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da je bila tožeča stranka seznanjena z nastankom in obsegom vtoževane škode že ob prejemu vsakokratnega mesečnega finančnega poročila vodja veleposlaništva v B.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka vsak mesec prejela finančno poročilo, v katerem so bili navedeni prilivi in odlivi s poslovnega računa, skupaj s poročilom tudi originalne fakture ali druge knjigovodske listine, ki so izkazovale nakupe in nabave opravljene v preteklem mesecu. Ti računi so bili podpisani s strani tožene stranke kot odredbodajalca in v trenutku prejema poročila, tudi že plačani. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožeči stranki, ki je navajala, da je šele z nadzorom ugotovila, kaj je bilo kupljeno. Tožeča stranka je imela račune pri sebi, bili so zavedeni, potrjeni in plačani, razpolagala je z vsemi podatki o tem, kdo ga likvidiral, v kakšni višini, kdaj so zapadli v plačilo in na katero obdobje so se nanašali. Zastaralni rok za terjatve, ki izvirajo iz posamičnega meseca, je začel teči s sprejemom poročila tožeče stranke za ta mesec. Sklicevanje pritožbe na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 696/2010, ki naj bi bila podobna predmetnemu sporu in da gre za ponavljalna škodna dejanja, zaradi česar začne teči zastaralni rok za povračilo škode šele od nastanka zadnjih škodnih posledic, ni utemeljeno. V citirani sodbi gre za popolnoma drugačno dejansko stanje in sicer kopanje in prilaščanje peska iz istega peskolova, kar pa s konkretno zadevo ni primerljivo.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo seznanitve ministra oziroma od njega pooblaščene osebe, generalnega sekretarja Ministrstva za zunanje zadeve (F.F.), temveč seznanitev s strani posameznega uslužbenca v finančno-računovodski službi ministrstva, ki naj bi mesečno prejemal finančna poročila predstavništev iz tujine. Finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve je zadolžena in pooblaščena, da na podlagi mesečnih finančnih poročil veleposlaništva izvaja notranjo kontrolo nad finančnim in materialnim poslovanjem veleposlaništva. Gre torej za nadzorni organ, ki je bil pooblaščen ugotavljati, ali so bili nakupi upravičeni in potrebni in v skladu s predpisi, ali pa predstavljajo protipravno porabo sredstev tožeče stranke. Enako izhaja iz izpovedi G.G., ki je bil določen čas vodja finančno-računovodske službe Ministrstva za zunanje zadeve. Pojasnil je, da so mesečna poročila, ki so jih pošiljala diplomatska predstavništva, pregledana mesečno sproti, tako po vsebini kot višini. Na podlagi teh finančnih poročil je sama finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve sestavljala posebna mesečna poročila po posameznih kontih, tako zbirna kot tudi po posameznih predstavništvih in jih pošiljala generalnemu sekretarju Ministrstva za zunanje zadeve. Tako je bil generalni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve sproti seznanjen z mesečnimi porabami denarnih sredstev s strani Veleposlaništva v B. za sporne nakupe, prav tako tudi pristojni minister (seznanjena pa sta bila tudi z opozorili, ki so se pošiljala toženi stranki zaradi neupravičene uporabe sredstev - l. št. 141 - 148). Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je bil generalni sekretar F.F. šele 14. 9. 2010 (po opravljenem izrednem nadzoru veleposlaništva) seznanjen z nastankom škode, njenim obsegom in osebo, ki jo je povzročila. Nerelevantni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka vse do opravljene inventure v septembru 2010 ni mogla vedeti, da so številni nabavljeni predmetni neuporabni in zapakirani v izvirni embalaži, niti kateri predmeti se nahajajo v rezidenci veleposlaništva. Vsi ti predmeti so bili kupljeni in plačani že prej in o tem je bila tožeča stranka z mesečnimi finančnimi poročili veleposlaništva s prilogami že mesečno obveščena.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1647/2010 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 926/2012 z dne 13. 12. 2012. S to sodbo je bil zavrnjen zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana toženi stranki. V citirani zadevi je sodišče ugotovilo, da je pričel teči 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči 14. 9. 2010, ko je bil z ugotovitvami izrednega nadzora seznanjen generalni sekretar. Rok za podajo izredne odpovedi temelji na 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in je prekluzivni rok, ter se nanaša na ugotovitev razloga za izredno odpoved. Odškodninski zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke, temelji na roku iz 352. člena OZ in je zastaralni rok ter se nanaša na ugotovitev, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Navedena roka nista primerljiva, v pravnomočni sodbi pa tudi ni nobene odločitve o škodi, ki jo tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo članico komisije, ki je opravljala nadzor v B. (E.E.), saj je bil dokazni predlog tožeče stranke namenjen ugotovitvi, v kakšnem stanju so bile stvari in ali so bile stvari sploh namenjene uporabi. Iz obrazložitve tega dokaznega predloga izhaja, da priča ni bila predlagana zaradi dokazovanja dejstev, ki naj bi bila pomembna za odločitev o ugovoru delnega zastaranja tožbenega zahtevka, zato neizvedba tega dokaza ne more pomeniti bistvene kršitve pravdnega postopka.

Pritožbena zatrjevanja, da se je tožeča stranka lahko šele z inventuro ugotovila nastanek in obseg nastale škode, so neutemeljena. Tožeča stranka očita toženi stranki nakup številne literature v obdobju od februarja 2007 do decembra 2008, ki je bila v računih in jih je veleposlaništvo pošiljalo finančno-računovodski službi Ministrstva za zunanje zadeve ter v prilogah mesečnih finančnih poročil za isto obdobje. Da je finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve že ob prejemanju omenjenih računov razpolagala z vsemi potrebnimi podatki o kupljenih knjigah, dokazuje dejstvo, da je prav na podlagi teh računov, tožeča stranka sestavila prvotne in nove sezname knjižnega gradiva za leti 2007 in 2008 (A63, A64, A98 in A335, A336). Iz prilog mesečnih finančnih poročil za navedeno obdobje izhaja, da so vse knjige opredeljene z delovnim prevodom na računu po vrsti oziroma bistveni vsebini, da gre za knjige oziroma tisk, iz podatkov v samih računih so razvidne količine, cena in datum nakupa. Res je, da je na večini računov manjkal prevod naslovov knjig, vendar tožeča stranka ne zatrjuje, da je tožena stranka kupila napačno knjigo, temveč da je sploh kupila knjigo in neupravičeno porabila denar.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zastaran tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačila in nabave, s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena do dne 7. 2. 2009 (tožbo je vložila dne 7. 2. 2012). Pravilnik o finančnem in materialnem poslovanju diplomatskih konzularnih predstavništev Republike Slovenije z dne 15. 10. 2007 (A288) v 10. členu določa, da je potrebno finančno poročilo dostaviti finančno-računovodski službi Ministrstva za zunanje zadeve do 10. v mesecu za pretekli mesec. Ker toženec ni dokazal, kdaj je poslal finančno poročilo za januar 2009 (torej da ga je posredoval pred 7. 2. 2009), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka finančno poročilo za mesec januar 2009 posredovala računovodski službi po 7. 2. 2009, zato je bila tožeča stranka lahko seznanjena le s tistimi, ki so bile vsebovane v finančnem poročilu za mesec december 2008. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da so terjatve tožeče stranke, ki se nanašajo na nabave oziroma plačila in so bila vsebovana v finančnih poročilih od aprila 2007 do decembra 2008, zastarana. Pri tem se je oprlo na specifikacijo tožbenega zahtevka iz pripravljanje vloge tožeče stranke z dne 3. 7. 2013 in seznamov, iz katerih izhajajo posamične nabave (znesek, datum nakupa in navedba v katerem finančnem poročilu je bila tožeča stranka z nabavo seznanjena) in ugotovilo: - da je tožeča stranka iz naslova nabave plinskega olja vtoževala znesek 3.758,68 EUR (A334) in da je terjatev tožeče stranke nad zneskom 1.541,20 EUR zastarana, torej v znesku 2.217,48 EUR, ki ga je zaradi zastaranja zavrnilo; - da je tožeča stranka naslova nabave različnih artiklov (H., I., J.) vtoževala znesek 10.963,32 EUR (A334) in da je terjatev tožeče stranke nad zneskom 9.549,55 EUR, torej za znesek 1.368,77 EUR zastarana; - da je tožeča stranka iz naslova nabave knjižnega gradiva vtoževala znesek 33.872,56 EUR (A335-A338) in da je terjatev tožeče stranke nad zneskom 20.309,34 EUR, torej za znesek 13.563,22 EUR zastarana; - da je tožeča stranka iz naslova nabave drobnega materiala vtoževala znesek 85.900,45 EUR (A339 - A342) in da je terjatev tožeče stranke nad zneskom 42.194,07 EUR, torej za znesek 43.706,38 EUR zastarana.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in upoštevajoč določen mejnik glede zastaranih terjatev (december 2008) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so terjatve tožeče stranke, ki presegajo znesek 73.639,16 EUR, torej terjatev v višini 60.855,85 EUR zastarane, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Da so bila mesečna finančna poročila veleposlanika z njihovimi prilogami, to je računi in mesečnimi pregledi odlivov zadostna podlaga, da je finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve lahko opredelila nakupe tako knjig, kot drobnega materiala po imenu blaga, količinah, cenah in datumih nakupa, sledi tudi iz samih naslovov, predloženih seznamov nakupa drobnega materiala za leti 2007 (A190 in A339) in leto 2008 (A203 in A340), v katerih je navedeno, da so bili sestavljeni na podlagi mesečnih finančnih poročil veleposlaništva v B. in ne na podlagi inventure, kot to tožeča stranka v pritožbi zatrjuje. Sicer pa, če finančna-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve ni razumela za kakšen nakup gre, kot je to na primer razvidno iz njene depeše z dne 23. 8. 2007, s katero je zaprosila Veleposlaništvo v B. za obrazložitev nakupa (A296), ji je tožena stranka odgovorila in pojasnila, za kakšen nakup gre. Iz depeš za sporno obdobje je razvidno, da je pooblaščeni minister K.K. natančno spremljal in bil mesečno seznanjen s finančnim poslovanjem veleposlaništva tožene stranke (A297 - A303). Tožena stranka je tako račune mesečno zajela v finančnem poročilu Veleposlaništva v B. in tudi dostavila finančno-računovodski službi. Če na mesečna poročila finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve ni reagirala z depešo, navedeno kaže, da ni imela nobenih pripomb in da so bili računi razumljivi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila večina računov brez delovnih prevodov in da zaradi tega finančno-računovodska služba Ministrstva za zunanje zadeve ni mogla ob njihovem prejemu ugotoviti, na katero blago so se nanašali. Ker je torej tožeča stranka prejela finančna poročila in račune mesečno in jih tudi potrjevala (kar pomeni, da ni reagirala z depešo, torej da bi imela na njih pripombe oziroma zahtevala pojasnilo, ali jih zavrnila), je razpolagala z vsemi podatki o tem, kdo je račun likvidiral, v kakšni višini, kdaj je zapadel v plačilo in na katero obdobje se je nanašal. Tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je posamezna nabava neupravičena in s tem protipravna šele v kontekstu celotne enormne in nepotrebne količine nabavljenih posameznih vrst predmetov. Vedenje o škodi namreč ne pomeni, da mora tožeča stranka poznati konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva.

K sklepu: Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na sklep sodišča prve stopnje, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku za plačilo stroškov skladiščenja. Sodišče prve stopnje je navedeno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da zahtevka (odškodninski in nadaljnji stroški skladiščenja) nimata iste dejanske podlage (182. člen ZPP) ter da stroški, povezani s skladiščenjem neupravičeno nabavljenih stvari ne predstavljajo škode, povzročene v zvezi z delom.

Pritožbeno sodišče z navedenim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne soglaša. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi stroškov skladiščenja, ker je tožeča stranka morala kupljene in neuporabljene stvari pripeljati v skladišče. Tožeča stranka kot protipravno ravnanje za nastajajočo škodo uveljavlja negospodarno trošenje, kar je predmet odškodninskega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila že v tožbi. Razširitev tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 7. 5. 2013, kjer v točki II in III uveljavlja še nadaljnjo škodo, ki jo tožeča stranka kot delodajalec trpi zaradi ravnanja svojega uslužbenca in sicer za stroške skladiščenja (pripravljalna vloga z dne 26. 2. 2013 in 7. 5. 2013). Poleg odškodnine v znesku 103.646,82 EUR s pripadki je od tožene stranke zahtevala tudi stroške skladiščenje neupravičeno nabavljenih predmetov od oktobra 2010 dalje v znesku 250 EUR mesečno in sodišču prve stopnje je predlagala, da dopusti spremembo tožbe v zvezi z uveljavljanjem dodatne škode, saj je tudi dodatna škoda posledica istega škodnega ravnanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče utemeljeno uveljavlja, da gre pri stroških skladiščenja, ki toženi stranki nastajajo, za nadaljnjo škodo, ki jo tožeča stranka kot delodajalec trpi zaradi svojega ravnanja uslužbenca. Spor v celoti izpolnjuje pogoje v smislu prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki v točki b določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje med drugim tudi o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Gre za odškodninski spor, za katerega je pristojno delovno sodišče. Predmet spora je namreč uveljavljanje nadaljnje škode, ki tožeči stranki (delodajalcu) nastaja v posledici ravnanj tožene stranke kot veleposlanika v času delovnega (in službenega) razmerja pri tožeči stranki (uslužbenca).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da bo odločilo, ali razširitev tožbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo stroškov skladiščenja od 1. 10. 2010 dalje dopusti. V preostalem pa pritožbo tožeče stranke zoper delno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).