Jedro

Tožnik je za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, v skladu s panožno kolektivno pogodbo upravičen do dodatkov k plači za delo v popoldanski ali nočni izmeni, za nočno delo, za delo preko polnega delovnega časa, za delo v nedeljo in za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatke k plači mu je tožena stranka dolžna izplačati, saj v sodnem postopku ni dokazala, da jih je tožnik že prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova opravljenih in neplačanih ur bruto znesek 2.102,59 EUR in od tega zneska obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke in tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2004 dalje do plačila; iz naslova dodatka za popoldansko delo bruto znesek 103,68 EUR in od tega zneska obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2004 dalje do plačila; iz naslova dodatka za delo v nedeljo bruto znesek 39,74 EUR, od tega zneska obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2004 dalje do plačila; in iz naslova dodatka za nočno delo bruto znesek 47,91 EUR, od tega zneska obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke in tožniku plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2004 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek za bruto znesek 630,79 EUR iz naslova nadur in zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plača znesek 446,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2004 dalje do plačila in iz naslova nadomestila za prehrano med delom znesek 575,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2004 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.820,93 EUR, v osmih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da upošteva izvedensko mnenje izvedenke B.G.T., z dne 10. 12. 2007 ter pripombe tožene stranke, v zvezi s 5. točko tega mnenja ter tožeči stranki naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, podrejeno pa, da pritožbi tožene stranke ugodi, sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka navaja, da veljavna zakonodaja v zvezi s terjatvami iz delovnega razmerja ne določa prevalitve dokaznega bremena, zato velja splošno pravilo o dokaznem bremenu in je tožnik tisti, ki bi dejansko z dejstvi in dokazi moral dokazati, kolikšno je bilo po njegovem mnenju oziroma po njegovi lastni evidenci dejansko prikrajšanje pri plači oziroma so mu bili premalo izplačani dodatki in stroški v zvezi z delom. Tožena stranka meni, da tožnik tekom postopka ni dokazal, da je dobil premalo izplačano plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja in je sodišče verjelo zgolj njegovim izjavam in njegovi lastni evidenci o opravljenih urah. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je tožnik neutemeljeno predlagal izdelavo še dodatnega izvedeniškega mnenja glede na tožnikovo evidenco delovnega časa. Tožnik je vseskozi redno mesečno prejemal obračune plač, iz katerih je bilo za vsak mesec jasno razvidno, ali je v tem mesecu opravil poleg rednega dela še kaj nadur in koliko je delal v nočnem oziroma popoldanskem času, v nedeljo in ob praznikih, kakor tudi ali je prejel povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter za prehrano na delu. Tožnik nikoli ni opozoril, da so izračuni nepravilni. Tožnik je prihajal sam s seboj v nasprotje, kajti zaslišan kot stranka je izpovedal, da je en mesec delal 392 ur, vendar tega števila ur ni nikjer zavedenega v njegovi lastni evidenci. Prav tako je tožnik navajal, da je uporabljal tudi službeni avto in da se je občasno peljal na delo tudi z direktorjem, česar prav tako ni upošteval pri zahtevku za prevoz na delo. Po njegovi izjavi je tudi včasih prespal na G., zato za te dni ni upravičen do povračila stroškov prevoza, pa jih kljub temu uveljavlja s tožbo. Tožnik je tudi navedel, da je približno trikrat malical, ne da bi malico plačal, kar tudi ni upošteval v svojem zahtevku, v zvezi z izplačilom nadomestila za prehrano. Sodišče ni verjelo nasprotnim trditvam direktorja G. d.o.o. g. K., da tožniku ni bilo potrebno plačevati malice, čeprav je direktor podal svojo izjavo s polno kazensko in materialno odgovornostjo in tožena stranka ne vidi razloga, zakaj v tem primeru sodišče izpovedi g. K. ni upoštevalo. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja strežbe in po njegovi izjavi se je smučišče odprlo v drugi polovici decembra 2003 in se je do februarja gostinski objekt zapiral ob 16.00 uri, kasneje pa ob 16.30, kar pomeni, da po tej uri ni bilo več gostov, zato se toženi stranki utemeljeno postavlja vprašanje, ali je tožnik dejansko delal do 20.00 ure oziroma 23.00 ure, kar je razvidno iz njegovih evidenc. Prav tako je priča M.P. izpovedal, da je tožnik tudi prespal na G. in da so delali bilanco na 14 dni. Prav tako sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorja K., da mu je tožnik posredoval podatke o opravljenih urah in o blagajniških prejemkih šele na urgenco, prav tako mu je izročil denar z zamikom, tako da je bil to velik problem. Ob koncu dneva bi moral predati denar blagajničarki, vendar se to velikokrat ni zgodilo in blagajno bi moral zaključiti tisti, ki je bil na določeni lokaciji, ali pa je v dogovoru s tožnikom to naredil kdo drug. Prav tako tožnikovih izjav niso potrdile priče. Tožnik je izjavil, da je bil njegov delovni čas od 7.00 ure zjutraj, priča B.A. pa je izpovedal, da je tožnik pričel z delom ob 7.30, ko je šla na G. gondola. Tožnik je izpovedal, da je prespal na G. v hotelu, vendar se ni spomnil točno kdaj, priča B.A. pa je izjavil, da je tožnik prespal na G., vendar je to bilo bolj izjemoma, približno dva do trikrat mesečno. Nasprotno pa je priča G.P. izjavil, da je bilo bolj ko ne pravilo, da je tožnik med vikendom spal na G. in da je takrat kot on spal na G. tudi tožnik. Zato tožena stranka meni, da tožnik, takrat ko je prespal na G., ni upravičen do dodatka za nočno delo, prav tako do prevoznih stroškov in stroškov prehrane. Prav tako se toženi stranki postavlja vprašanje, zakaj naj bi tožnik toliko ur dela opravil izven sezone, saj je sam izpovedal, da se je zimska sezona začela v mesecu decembru in so tudi priče izpovedale, da hotel ni obratoval od oktobra do decembra 2003, ker je bil v prenovi. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da so vse zaslišane priče imele sklenjene pogodbe o delu, torej civilne pogodbe, oziroma da so delo opravljale preko študentskega servisa in zato so imele dogovorjene drugačne pravice kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka se nikakor ne strinja z utemeljitvijo sodišča, da je pri izdelavi dodatnega izvedenskega mnenja izvedenka upoštevala tožnikovo evidenco o opravljenih urah in je na podlagi tega dodatnega mnenja sprejelo svojo odločitev, saj je sodišče dejansko verjelo zgolj tožniku, ki pa po mnenju tožene stranke tekom postopka ni dokazal svojih tožbenih navedb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pritožbeno sodišče odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijanega dela sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 11. 2003 (priloga A4) zaposlen pri toženi stranki, ki ga je dne 22. 10. 2003 napotila na delo k družbi G. d.o.o., kjer je tožnik delal na delovnem mestu vodja strežbe. Prav tako je bilo nesporno, da je tožnik v obdobju od novembra 2003 do junija 2004, ko je delo opravljal pri družbi G. d.o.o., delal preko polnega delovnega časa in da je delal popoldan, ponoči ter na nedeljo in praznike. Sporno je bilo le število ur, ki jih je tožnik opravil in posledično tudi višina dodatkov, ki tožniku pripadajo glede na naravo dela, po zakonu in kolektivni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago za odločanje v sporni zadevi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) in sicer glede dela preko polnega delovnega časa 143. člen ZDR, glede stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom pa 130. člen ZDR. Dodatki, ki pripadajo delavcu za delo v posebnih pogojih dela in ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, so opredeljeni v 1. odstavku 128. člena ZDR in sicer dodatek za nočno delo, dodatek za nadurno delo, dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dan praznika in dela proste dneve. Višina dodatkov pa je določena v 55. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 45/2002) in v 89. členu podjetniške kolektivne pogodbe, ki določata, da je delavec za delo v manj ugodnem delovnem času upravičen do dodatkov v naslednji višini: za delo v popoldanski in nočni izmeni 10 %, za nočno delo 50 %, za delo preko polnega delovnega časa 30 %, za delo v nedeljo 50 % ter za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu 150 %.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da po veljavni zakonodaji v zvezi s terjatvami iz delovnega razmerja velja splošno pravilo o dokaznem bremenu in bi zato tožnik moral dokazati, kolikšno je bilo po njegovem mnenju oziroma njegovi lastni oceni dejansko prikrajšanje pri plači, oziroma so mu bili premalo izplačani dodatki in stroški v zvezi z delom. V delovnem pravu je dokazno breme, da so izplačani prejemki iz delovnega razmerja, do katerih je delavec upravičen, na strani delodajalca. Zakon o evidencah na področju dela (ZEPD – Ur. l. SFRJ, št. 17/90) v 19. členu določa, da je delodajalec dolžan voditi evidenco o osebnih dohodkih in da se vpisujejo v evidenco o osebnih dohodkih podatki o delovnem času, bruto osebnem dohodku, čistem osebnem dohodku, nadomestilih osebnega dohodka iz sredstev organizacije oziroma delodajalca in o nadomestilih osebnega dohodka uresničeni v breme drugih organizacij in organov. V 12. členu navedeni zakon določa, da evidenca vsebuje podatke o delavčevem delovnem času in o njegovi izrabi, možno število delovnih ur s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega, skupaj opravljene delovne ure s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega, ure na delu, daljšem od polnega delovnega časa; podatki o bruto osebnem dohodku delavca; izplačan bruto osebni dohodek, od tega za delo s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega. Evidenca o osebnih dohodkih se hrani kot listina trajne vrednosti (13. člen).

Glede na navedeno se torej tožena stranka neopravičeno sklicuje na splošno pravilo o dokaznem bremenu. Pa tudi sicer poleg temeljnega pravila o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP obstajajo v sodni praksi in teoriji še druga pravila, npr. da nosi dokazno breme tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza in da nosi dokazno breme tista stranka, ki zatrjuje obstoj (oziroma neobstoj) določenega dejstva.

Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo novih dejstev, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, in sicer da je tožnik pogosto prespal na G., kar bi naj izpovedala priča G.P. in da zato tožnik ni upravičen do dodatka za nočno delo, prevoznih stroškov, stroškov prehrane in stroškov prenočišča in da se toženi stranki postavlja vprašanje, zakaj bi naj tožnik toliko ur dela opravil izven sezone, če je bil hotel v tem času v prenovi, saj gre za nedovoljene pritožbene navote. Po 1. odstavku 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala razlogov, ki bi opravičevali njeno zamudo v navajanju dejstev oziroma predlaganju dokazov, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tožena stranka, ki je razpolagala z evidenco o prenočevanju tožnika na G. d.o.o. in evidenco o opravljenih urah, bi glede na pričanje tožnika in prič, da je tožnik občasno prespal na G. d.o.o., vsekakor morala zahtevati, pred izdajo izvedeniškega mnenja, da izvedenka navedeno upošteva. Prav tako tožena stranka ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 10. 2007, ko je postavilo izvedenki vprašanja, na katera naj izvedenka odgovori, ni imela pripomb v zvezi s postavljenimi vprašanji in prav tako po izdaji izvedeniškega mnenja in dopolnitve izvedeniškega mnenja nikoli ni oporekala izvedeniškemu mnenju glede navedenega. Tožena stranka je podala pripombe na izvedeniško mnenje le v zvezi z delom na dan državnega praznika, in sicer da 57. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije določa, da je delavec upravičen do 100 % nadomestila plače za čas odsotnosti z dela ter da 55. člen ter vsebinsko enako 69. člen podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke določata, da je delavec upravičen za dela na državne praznike oziroma dela proste dneve do 100 % dodatka.

Neutemeljena pa je tudi trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje verjelo le tožniku, ki tekom postopka po prepričanju tožene stranke ni dokazal svojih tožbenih navedb in da sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo zakaj je verjelo tožniku, saj so njegovo izpoved potrdile tudi priče G.P., B.A. in P.S. in pri tem ni bistveno, če so zaslišane priče imele sklenjene pogodbe o delu, torej civilne pogodbe oziroma za delo preko študentskega servisa. Prav tako je priča P.S., ki je bil na G. d.o.o. zaposlen kot vodja marketinga, izpovedal, da je tožnik že v jeseni leta 2003 imel na G. d.o.o. veliko dela, saj je moral vzpostaviti na novo gostinski del in sicer pripraviti je moral evidence, šifre, cenike in zato je tožnik pogosto ostajal na delu tudi do večernih ur in so pogosto odhod gondole prestavili zaradi tožnika tudi za eno uro oziroma se je tožnik vračal pozno zvečer, ko je gondola odhaja po monterje.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni bil potreben za ta spor in ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za denarni zahtevek, ki ne presega revizijskega maksimuma po določbah ZPP (2. odstavek 367. člena ZPP) revizija ni dovoljena, lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od teh naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.