Jedro

1. Zmotno je stališče sodišča, da morata toženca, ki sta hipotekarna dolžnika, dopustiti plačilo terjatve, ki obsega poleg glavnice še zamudne obresti od vsakega plačila, ki ga je tožeča stranka - zavarovalnica opravila banki namesto kreditojemalca, saj je bila s tem zamuda določena, kot da gre za regresni zahtevek in ne za hipotekarno tožbo - zato je potrebno upoštevati določbo zastavne pogodbe, ki natančno določa rok zapadlosti in s tem začetek teka zamudnih obresti. 2. Dopusten je dogovor o višji obrestni meri zamudnih obresti, če bi prišlo do zamude s plačilom, saj ne gre za pogodbene obresti, ampak dogovorjeno višjo obrestno mero zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženima strankama, da sta kot hipotekarna dolžnika dolžna dopustiti prodajo nepremičnine - stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 863/5, vpisane v vl. št. 209 k.o. L. v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju, in sicer vsak v obsegu njemu lastne 1/2 in poplačilo terjatve tožeče stranke A. d.d. kot upnika so S. d.o.o. kot dolžnika v znesku 17.814,80 EUR (prej 245.137 ATS) z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jih Banka Koper v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge na vpogled v ATS za čas od zapadlosti posameznega zneska do 31.12.2001 oz. za hranilne vloge v EUR za čas od 1.1.2002 do plačila, in sicer od posameznih zneskov navedenih z datumi v izreku te sodbe dalje, vse do dneva plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za EUR na dan plačila, iz kupnine, pridobljene s prodajo te nepremičnine, vse v roku 15 dni pod izvršbo, s tem, da sta toženi stranki te obveznosti prosti, če to terjatev skupaj z obrestmi v istem roku v celoti plačati na račun tožeče stranke. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo, da sta solidarno dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 478.844,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da sta toženca zastavila svojo nepremičnino za primer, če bi tožeča stranka, ki je zavarovala kredit kreditojemalca družbe S. d.o.o. banki v Celovcu ne odplačala najetega kredita. Do zavarovalnega primera je v tem primeru prišlo, saj kreditojemalec kredita ni odplačal v celoti, zato tožeča stranka po plačilu razlike kredita v tej pravdni zadevi svojo terjatev uveljavlja s hipotekarno tožbo proti tožencema. Toženca sta na podlagi zastavne pogodbe, ki je v zemljiški knjigi vpisana, dolžna dopustiti prodajo nepremičnine za poplačilo terjatve tožeče stranke. Zastavne pogodbe nista nikoli izpodbijala, njuna neukost pri sklepanju te pogodbe pa na veljavnost zastavne pogodbe ne vpliva. Ni pa v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka ni upravičena do zahtevanih obresti od posameznega plačila banki po 15% letni obrestni meri, kot jih je zaračunavala avstrijska banka. Podlaga zahtevku tožeče stranke je subrogacija, do katere je prišlo zaradi plačila zavarovalnine avstrijski banki na podlagi zavarovalne pogodbe. Pri uveljavljanju regresnega zahtevka upnik ne more zahtevati od regresnega zavezanca več kot je sam plačal, zato mu pripadajo od plačanega zneska zamudne obresti, ki znašajo pri terjatvah vezanih na valutno klavzulo v višini obrestne mere, kot jih banka v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge na vpogled. Kolikor je zahtevala tožeča stranka višje obresti (15% letne obresti) je sodišče njen zahtevek nad to obrestno mero od dneva vsakega plačila posebej kot neutemeljen zavrnilo. Po mnenju sodišča prve stopnje v zastavni pogodbi določenih obresti ni mogoče šteti kot dogovor tožeče stranke in kreditojemalca o tem, da bo tožeča stranka plačala njegov dolg, kreditojemalec pa mu bo poleg tega, da mu bo povrnil plačani znesek, plačal še 15% pogodbene obresti. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, ker ji s sodbo niso priznane 15% letne obresti od vsakega posameznega plačanega zneska. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno se je oprlo na določbe 299. do 304. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je podlaga zahtevku 1. odst. 939. člena ZOR. Takšna je tudi sodna praksa sodišč v Republiki Sloveniji, pa tudi Višjega sodišča v Kopru, ki je samo v eni zadevi oprlo odločitev na določbe 299. do 304. člena ZOR, v ostalih zadevah je kot pravno podlago upoštevalo določbo 939. člen ZOR. V tem primeru niti ne gre za zavarovanje terjatve, zato ne pride v poštev določba 2. odst. 899. člena ZOR, saj pri zavarovanju kreditov ne gre za pravo zavarovanje terjatve, temveč gre za zavezo, da zavarovalnica v primeru škodnega primera oškodovancu povrne nastalo škodo. Banka je od zavarovalnice terjala plačilo iz zavarovalne police. Tožeča stranka je plačala škodo iz zavarovalnega razmerja, zato je glede razmerij med zavarovalnico in regresnim zavezancem oziroma hipotekarnim dolžnikom treba uporabiti določbo 939. člena ZOR. Sicer pa je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji podrobno obrazložila, zakaj uveljavlja obresti po obrestni meri 15%, čeprav bi glede na vstop v pravice banke lahko uveljavljala celo višjo obrestno mero, čemur toženca nista nikoli oporekala. Ni možno niti mimo določbe 2. odst. 2. člena zastavne pogodbe, kjer je izrecno določeno, kaj obsega regresni zahtevek tožeče stranke do regresnega dolžnika, ki je bil zavarovan z zastavno pravico. Prav poplačilo iz te zastavne pogodbe tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja. Zato predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi zahtevanemu obrestnemu zahtevku. Toženca v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjujeta, da je sodišče nekritično sledilo zahtevku tožeče stranke glede tega, da kreditojemalec ni plačal vseh kreditnih obveznosti do avstrijske banke. Brez da bi preverilo s sodnim izvedencem, je sledilo navedbam tožeče stranke, ki je izključno s svojimi listinami dokazovala to dejstvo. Takšno postopanje ni zakonito. Tožeča stranka bi morala najprej regresni zahtevek uperiti zoper kreditojemalca, odločitev o zahtevku v tem pravdnem postopku je zato preuranjena. Ne sprejemata stališča prvostopenjskega sodišča, da zahtevek proti njima ni preuranjen, saj je tožeča stranka kreditojemalcu poslala samo nekaj opominov zaradi neplačanega kredita. Tožeča stranka je očitno opustila zakonito primarno pravico izterjave ali tožbe zoper stvarnega kreditojemalca. Toženca sta dokazala, da direktor kreditojemalca še vedno živi na istem naslovu, zato sta prepričana, da tožeča stranka deluje v povezavi z nepoštenim kreditojemalcem, ker zahteva plačilo direktno od tožencev. Zaradi takšnega postopanja sta vložila kazensko ovadbo. Sodišče pa njunih navedb glede teh predhodnih vprašanj ni ugotavljalo. Toženi stranki sta prepričani, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, zato sodbo izpodbijata v celoti. S kreditojemalcem je bil sklenjen fiktiven pravni posel. V ta postopek bi bilo potrebno pritegniti sodnega izvedenca, da predhodno nepristransko ugotovi škodno stanje po delno plačanem kreditu in razloge za njegovo neplačilo po kreditojemalcu. V dosedanjem postopku toženca nista imela možnosti obrambe, saj je sodišče odločanje oprlo na zastavno pogodbo, katere podpisniki so tožeča stranka, nepošteni kreditojemalec, ki je toženca zavedel, da jima bo organiziral potrebni kredit v protivrednosti zastavne pogodbe za njegov kredit, in toženca. Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi tako, da se sodba spremeni in zavrne zahtevek proti njima ali razveljavi. Tožena stranka je odgovorila še na pritožbo tožeče stranke, osporavala navedbam tožeče stranke in predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu. Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev postopka, ki jih zatrjujeta toženca. Tožencema je ves čas bila dana možnost sodelovanja. Pritožbene navedbe, v katerih toženca trdita nasprotno, so brez podlage v podatkih spisa, toženca pa tudi kakšnih konkretnih trditev v zvezi s to kršitvijo ne navajata. Sodišče prve stopnje je vse njune navedbe v postopku obravnavalo, ugotovilo pa je, da niso pravno upoštevne v tem sporu. Toženca sta sklenila s tožečo stranko zastavno pogodbo, ki je podlaga vloženi hipotekarni tožbi, na podlagi zastavne pogodbe je bila pri nepremičnini tožencev za terjatev, ki jo zatrjuje tožeča stranka, vpisana hipoteka. Toženca nista bila kreditojemalca, vendar to v tej pravdi ni pomembno, saj tožeča stranka ne uveljavlja denarne terjatve - plačilo kredita, ki ga je plačala banki namesto kreditojemalca. Hipoteka je bila dogovorjena za poplačilo terjatve, ki jo ima tožeča stranka. S sklenjeno zastavno pogodbo, ki je vknjižena v zemljiški knjigi, sta toženca na dopustitev poplačila iz svoje nepremičnine, če bi prišlo do zavarovalnega primera - da bo zavarovalnica namesto kreditojemalca odplačala kredit - prostovoljno pristala. Podlaga hipotekarni tožbi je obveznost tožencev kot hipotekarnih dolžnikov, da dopustita tožeči stranki poplačilo terjatve, ki je bila zavarovana z zastavljeno nepremičnino. Ker sta toženca hipotekarna dolžnika, sta po dospelosti tožničine terjatve takšno poplačilo dolžna dopustiti. Tožeča stranka je z izplačilom kredita pridobila poplačilno pravico, torej pravico, da terjatev poplača iz zastavljene nepremičnine. Njena pravica, da se tako poplača, ni subsidiarna. Ker je bila hipoteka v zemljiški knjigi vpisana, je tožeča stranka lahko zahtevala prodajo nepremičnine zaradi poplačila terjatve direktno od tožencev. Lahko bi sicer zahtevala tudi plačilo od osebnega dolžnika (kreditojemalca), saj ji ta še vedno jamči z vsem svojim premoženjem. Vendar pa ima glede na vpisano hipoteko vso pravico zahtevati poplačilo iz zastavljene stvari. Toženca namreč zmotno menita, da je zahtevek proti njima v tem smislu preuranjen. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da sta toženca dolžna dopustiti prodajo svoje nepremičnine zaradi poplačila terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo višino terjatve, ki se bo poplačala iz prodane nepremičnine. Ne sicer glede glavnice (17.814,80 EUR oz. prej 245.137 ATS), saj je tožeča stranka v celoti dokazala, da je ta znesek plačala banki iz naslova zavarovalnine, ki je predstavljala po zastavni pogodbi zavarovano terjatev. Ni pa pravilna odločitev, od kdaj tečejo od tega zneska zamudne obresti, niti odločitev glede višine obrestne mere zamudnih obresti. V tem delu je sodišče prve stopnje sledilo tožbenim navedbam, v katerih je tožeča stranka, čeprav je vložila "čisto" hipotekarno tožbo, utemeljevala višino terjatve, kot da gre za regresno tožbo proti regresnemu dolžniku, kar pa toženca nista, saj nastopata samo kot hipotekarna dolžnika. Zastavna pravica je akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana. Za konkretni primer to pomeni, da je z zastavno pravico zavarovana terjatev izplačana zavarovalnina (glavnica in pogodbene obresti, ki jih je namesto kreditojemalca plačala tožeča stranka). To iz zastavne pogodbe povsem jasno izhaja. Terjatev mora biti v zastavni pogodbi točno določena. Seveda pa se popolna določenost terjatve v dejanskem smislu zahteva šele v trenutku poplačila iz zastavljene stvari, sploh v konkretnem primeru, ko je bila hipoteka ustanovljena za zavarovanje bodoče in pogojne terjatve. Ko se ugotavlja popolna določenost terjatve, je zato treba upoštevati tudi zamudne obresti, ki so objektivna posledica zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti in je upnik do njih upravičen že na podlagi samega zakona (člen 277 ZOR). Zamudne obresti tečejo od tedaj, ko je stranka v zamudi. V zamudi pa je s plačilom tedaj, ko ima upnik pravico terjati, dolžnik pa je dolžan plačati. Če je čas dospelosti določen, nastane zamuda, ko poteče ta rok. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zavzelo stališče, da morata toženca dopustiti poplačilo terjatve, ki obsega poleg glavnice še zamudne obresti od vsakega plačila, ki ga je tožeča stranka namesto kreditojemalca opravila banki. Zamudo tožencev je torej določilo, kot da gre za regresni zahtevek. V zastavni pogodbi pa sta pravdni stranki in kreditojemalec, katerega eventuelni dolg se je z zastavno pogodbo zavaroval, rok, od katerega se bodo v primeru, da pride do zavarovalnega primera, obračunale zamudne obresti, določile z zamikom in pogodbene stranke so dogovorile tudi obrestno mero zamudnih obresti (2.člen). Tožeča stranka se v zvezi z obrestno mero dogovorjenih zamudnih obresti opira na določbo zastavne pogodbe, prezre pa, da sta v isti točki pogodbe pogodbenika dogovorila tudi, da se šteje zapadlost terjatve "osmi dan po dnevu, ko S. d.o.o. prejme regresni zahtevek A". Odločitev, da se iz nepremičnine tožencev plača terjatev, ki obsega tudi zamudne obresti od posameznih plačil banki, zato ni pravilna in toženca utemeljeno zahtevata, da naj se ugotovi, kdaj je tožeča stranka poslala regresni zahtevek kreditojemalcu, saj sta v skladu z zastavno pogodbo dolžna dopustiti zgolj poplačilo terjatve, ki je bila zavarovana, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tako dogovorjene zapadlosti. Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki opozarja, da so v zastavni pogodbi dogovorjene zamudne obresti po 15% letni obrestni meri zamudnih obresti. Ne gre za pogodbene obresti, ampak za dogovorjeno višjo obrestno mero, če bi prišlo do zamude s plačilom, takšen dogovor pa je dopusten. Pravno mnenje VS RS, na katerega očitno opira sodišče odločitev o višini obrestne mere zamudnih obresti, rešuje samo vprašanje, ko višina obrestne mere zamudnih obresti ni bila dogovorjena. Čeprav pritožbene navedbe tožeče stranke v katerih skuša prikazati, da je podlaga njeni terjatvi določba 939. člena ZOR in ne 299. do 304. člen ZOR iz razlogov, ki so zgoraj navedeni niso pomembne, sploh pa je pravno zmotno njeno izvajanje, da zavarovanje kredita ni zavarovanje terjatve, pa tudi v določbi 303. člena ZOR, na katero je sodišče prve stopnje opira zavrnilni del sodbe, ni prepovedi, da tožeča stranka ne bi imela pravice terjati poleg tega, kar je plačala upnika od tedaj, ko je plačala (ta zapadlost sicer v tej zadevi ne bo pomembna, ker je že prej obrazloženo, da se bo pri dospelosti morala upoštevati pogodbena določba), še zamudne obresti in če je obrestna mera zamudnih obresti dogovorjena, je upošteven ta dogovor. Temeljno načelo civilnega prava, je načelo dispozitivnosti (člen 20 ZOR). Prisilnopravnost norme mora nedvomno izhajati iz posameznega predpisa in samo v takem primeru sodišče ne da pravnega varstva dogovorjeni pogodbeni določbi. Ker sodišče prve stopnje višine terjatve, ki se bo poplačala iz nepremičnine tožencev v dosedanjem postopku zaradi zmotnega stališča, da gre za "čisto" regresno terjatev, ni pravilno določilo, je pritožbeno sodišče morala na pritožbo obeh pravdnih strank izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti po 355. členu ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje. Za pravilno materialnopravno presojo bo potrebno pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, to je ugotoviti dospelost terjatve, ki se bo poplačala v skladu s pogodbenim določilom, saj šele od tedaj tečejo od te terjatve zamudne obresti. V ponovnem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo pri ugotavljanju višine terjatve izhajati iz določb zastavne pogodbe, kjer je terjatev, ki je zavarovana jasno določena v 2.členu pogodbe. Ko bo ugotovilo vsa dejstva, ki so po tej pogodbi pomembna za višino terjatve, ki se bo poplačala iz kupnine, bo o zadevi lahko pravilno odločilo. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 165. člena ZPP.