Jedro

Merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena so odprta in niso taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva vse navedeno in še številna druga. Ravno zato je civilna kazen določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.

Določitev zgornje meje civilne kazni je namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se: v I. točki zavrne tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 17.173,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2011 do plačila.“

II. točka izreka pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.335,87 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 610,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 35.936,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2011 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 8.356,69 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena glede plačila nadomestila iz naslova avtorskega honorarja, deloma je utemeljena glede plačila civilne kazni.

O neutemeljenem delu pritožbe – nadomestilo iz naslova avtorskega honorarja Dosedanji tek postopka

5. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se zaradi kršitve avtorske pravice tožeče stranke nanaša na plačilo nadomestila za kršitev avtorske pravice in na civilno kazen. Za kršitev avtorske pravice tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo avtorskega honorarja v znesku 12.508,70 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka povečala za 200 %, kar znese 25.017,40 EUR. Skupaj bi avtorski honorar in civilna kazen znašala 37.526,11 EUR (primerjaj zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 1. 2015, list. št. 145). Ker je tožeča stranka v tožbi zahtevala manj (35.936,33 EUR), je vztrajala pri nižjem tožbenem zahtevku.

6. Z delno sodbo je sodišče druge stopnje (I Cpg 28/2014 z dne 16. 10. 2014, red. št. 33) pravnomočno odločilo o temelju tožbenega zahtevka, torej da ima tožeča stranka na brošuri in CD indikativni elektroenergetski bilanci družbe X d. o. o. (v nadaljevanju: IEEB) izključno avtorsko pravico, da se toženi stranki prepove vsaka priprava za nadaljnjo kršitev, samo kršenje in bodoče kršitve, in sicer zlasti vsaka izdelava, reprodukcija, distribucija in predelava avtorskega dela: Idejna zasnova, oblikovanje in produkcija brošur in IEEB X. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke.

7. V tem postopku je bilo pravnomočno odločeno, da je tožeča stranka oblikovala CD in IEEB z vsemi prvinami avtorsko pravnega dela. Zato je šlo pri izdelavi IEEB bilanc za leti 2009 in 2010 za kršitev avtorske pravice tožeče stranke. Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku torej ni presojalo kot pravno odločilnih tistih pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na temelj zahtevka. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi o tem, da je iz vsebine pogodbe kazalo, da gre za podjemno pogodbo in, da avtor v podjemni pogodbi ni bil nikjer naveden. Pritožbeni razlogi so v delu, kjer tožena stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o tem, da je kršila avtorsko pravico tožeče stranke, pravno neupoštevni.

Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku presoja le pravilnost izpodbijane sodbe glede pravno odločilnih dejstev. Zato na pravno neodločilne pritožbene razloge niti ni dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pri določitvi nadomestila za zakonito uporabo avtorsko pravno varovanega predmeta mora sodišče upoštevati konkretne okoliščine posameznega primera. To mora biti enako dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste (drugi odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP).

9. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedeno določilo drugega odstavka 168. člena ZASP, v konkretnem primeru pri odmeri nadomestila za zakonito uporabo, kot osnovo pravilno uporabilo višino dogovorjenega honorarja med pravdnima strankama za leta 2005 do 2008. Ta je namreč lahko tista osnova, ki je v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP podlaga za izračun in plačilo nadomestila za zakonito uporabo avtorskega dela tožeče stranke.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (13. točka) v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini nadomestila, ki jo je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki. Tožena stranka konkretizirano višini izračunanega nadomestila niti ne nasprotuje. S pritožbo želi doseči, da bi bila kot osnova za izračun nadomestila upoštevana primerjava vrednosti oblikovanja za brošuro IEEB in CD (etiketa) ob upoštevanju cenika Društva oblikovalcev Slovenije (DOS). Kot je bilo pojasnjeno, pa je pritožbeno stališče že v osnovi napačno, ker je bil med pravdnima strankama dogovorjen honorar za izdelavo brošure IEEB in CD v letih 2005 do 2008 ter izračunan v povprečnem znesku 6.254,35 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki za leti 2009 in 2010 nadomestilo v višini dogovorjenega honorarja v skupnem znesku 12.508,70 EUR.

11. V delu, ko se pritožba nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o njeni obveznosti plačila nadomestila v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP, pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, materialno pravo pa je bilo v tem delu pravilno uporabljeno. Zato je v navedenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo delno potrdilo (II. točka izreka te sodbe, 353. člen ZPP).

O utemeljenem delu pritožbe – določitev višine civilne kazni

12. Izhodišče za presojo višine civilne kazni je materialnopravno določeno v četrtem odstavku 168. člena ZASP. Sodišče mora pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Stopnja krivde pri kršitvi avtorske pravice je višja in sicer mora biti pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti (tretji odstavek 168. člena ZASP).

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo le eni izmed okoliščin, ki jih presoja pri določitvi višine civilne kazni in sicer, da je šlo za naklepen poseg tožene stranke v avtorsko pravico tožeče stranke.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je potekalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama glede oblikovanja IEEB štiri leta, nato pa v letih 2009 in 2010, ko je tožena stranka tožeči stranki poslala povpraševanje za pripravo, oblikovanje in tudi izdelavo celostne podobe IEEB (prilogi A11 in 12), pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Sama pa je uporabila njeno avtorsko delo in oblikovala IEEB za leti 2009 in 2010. Šlo je torej za nameren poseg v avtorsko pravico tožeče stranke.

Vendar pa so merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena odprta in niso niti taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Slednje pomeni, da lahko pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva tudi vse navedeno in še številna druga.(1) Ravno zato je civilna kazen tudi določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.

15. Sodišče druge stopnje poudarja, da je določitev zgornje meje civilne kazni namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.

Res je tožeča stranka toženo stranko pozivala k plačilu odškodnine za neupravičeno uporabo njene avtorsko pravno varovane IEEB (12. 2. 2010, A/15 in 15. 12. 2010, A/16). Upoštevajoč navedeno dejstvo, presoje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala namerno glede očitanega posega v avtorsko delo, tožena stranka s pritožbenimi razlogi ni uspela izpodbiti.

Pri konkretizaciji odmerjene civilne kazni pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 20), da je šlo za naklado 100 izvodov, da se brošura in CD ne tržita ampak služita le seznanitvi strokovne javnosti z bilančnimi in drugimi energetskimi podatki na preprost in pregleden način. Največ dela je tožeča stranka vložila v avtorsko oblikovanje IEEB v prvem letu, v naslednjih treh letih je spreminjala le barvno osnovo. Iz procesnega gradiva v spisu tudi ne izhaja, da bi tožena stranka že bila kršilec avtorskih pravic in torej pri tem tudi povratnik, preventivni namen civilne kazni pa bo dosežen tudi z znižano višino civilne kazni.

16. Upoštevajoč vse navedene okoliščine je sodišče druge stopnje materialnopravno ocenilo, da bi bila v skladu s četrtim odstavkom 168. člena ZASP primerna civilna kazen v višini 50 % od prisojenega nadomestila 12.508,70 EUR (povprečje honorarjev), torej 6.254,35 EUR. Zato je tožeči stranki prisodilo skupaj 18.763,05 EUR.

Zaradi zmotne materialnopravne uporabe četrtega odstavka 168. člena ZASP je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo za razliko med vtoževanim zneskom 35.936,33 EUR in prisojenim zneskom 18.763,05 EUR (nadomestilo 12.508,70 EUR + civilna kazen 6.254,35 EUR), torej za 17.173,28 EUR (prvi odstavek 355. člena ZPP).

Stroški postopka

17. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ponovno odločilo o vseh stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v sporu uspela v višini 52 %. Zato ji je sodišče priznalo od odmerjenih stroškov v višini 8.356,69 EUR, 4.345,47 EUR. Tožena stranka je priglasila materialne stroške v višini 20,00 EUR. Ker je uspela z 48 % ji pripada 9,6 EUR stroškov. Upoštevajoč te stroške, je dolžna plačati tožeči stranki 4.335,87 EUR (4.345,47 – 9,6 EUR). Zaradi jasnosti v odločitvi o prvostopenjskih stroških postopka, je sodišča druge stopnje s to odločbo odločilo o vseh stroških postopka.

18. Tožeči stranki so nastali stroški postopka z odgovorom na pritožbo v višini nagrade odvetnika za sestavo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 942,40 EUR, izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, v skupnem znesku 1.147,12 EUR. Tožeča stranka je uspela v višini 52 %, kar znaša 610,54 EUR. Takšen znesek stroškov postopka z odgovorom na pritožbo ji je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni. Zakonskih zamudnih obresti tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni zahtevala.

Op. št. (1): Več glej Trampuš, Miha. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1997, stran 389 do 390.