Jedro

Med dediči predmetnega zapuščinskega postopka so bila sporna dejstva o pristnosti in veljavnosti oporoke. Kadar gre za takšno situacijo, je zapuščinsko sodišče dolžno (zapuščinski) postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo (glej 210. člen ZD), saj samo o tem (torej o veljavnosti oporoke) ne more odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 3. 2. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dediča A. A. za nadaljevanje postopka in odločilo, da se bo zapuščinski postopek po pokojnem M. J., ki se pred istim sodiščem vodi pod opr. št. II D 2037/2016, nadaljeval po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1690/2018. 2. Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. Poudarja, da se pritožuje iz vseh formalnih in materialnih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in postopek nadaljuje, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (odločanje). Uvodoma opozarja, kaj naj bi glede neučinkovitosti slovenskega sodstva in kršitev mednarodnega prava izhajalo iz poročila EU Parlamenta z dne 2. 5. 2016. Opozarja, da je do leta 2017 Slovenija pred ESČP nastopala 353-krat in bila neuspešna 329-krat. ESČP naj bi pred kratkim objavil sodbo, v kateri je ugotovil kršitev 6. člena Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, ki ga v Sloveniji na veliko področjih ni. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga ob kršitvi mednarodnega prava v smislu, ki ga Sloveniji očita ESČP, sploh ni ugotavljalo. Poudarja, da se je predmetni postopek začel s smrtjo zapustnice A. J. z začetkom leta 2014, nadaljuje pa se sedaj še v postopku II D 2037/16. V petih letih se ni nič premaknilo. Oporočni dedič zlorablja procesne pravice, v zvezi s čimer se pritožnik sklicuje na navedbe, ki jih je podal v postopku II P 1690/2018. Sodedič naj bi povsod zlorabil sodne postopke. Sodišče naj bi postavilo navaden zakon preko Konvencije, ki jo mora RS upoštevati kot primarni zakonski akt, in preko Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Evropsko sodišče za človekove pravice v okviru pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin varuje pravico do izvršitve dokončne in zavezujoče sodne odločbe. Sodedič naj bi vložil tožbo in vlekel postopek, čeprav že vnaprej ve, da z njo ne more uspeti, ampak samo škodi sebi in pritožniku, saj odvetnike plačuje iz skupnega dednega premoženja, ki še ni razdeljeno.

3. Na pritožbo je odgovoril dedič A. B., ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dne 26. 7. 2017 izdalo sklep, s katerim je predmetni zapuščinski postopek prekinilo, in zapustnikovega brata A. B. ter sestro F. V. napotilo na pravdo, da zoper oporočnega dediča A. A. vložita tožbo na ugotovitev, da je zapustnikova lastnoročna oporoka z dne 22. 1. 2016 neveljavna. Pritožbi A. B. in oporočnega dediča A. A. sta bili v nadaljevanju zavrnjeni, predhodno omenjeni sklep pa potrjen.2

6. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa z dne 26. 7. 2017, so bila med dediči predmetnega zapuščinskega postopka sporna dejstva o pristnosti in veljavnosti oporoke. Kadar gre za takšno situacijo, je zapuščinsko sodišče (kot je to v konkretnem primeru tudi storilo) dolžno (zapuščinski) postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo (glej 210. člen ZD3), saj samo o tem (torej o veljavnosti oporoke) ne more odločiti. Kakor sodišče prve stopnje na eni strani ni bilo upravičeno presojati, ali bo zapuščinski postopek prekinilo in dediče napotilo na pravdo (takšno postopanje je bilo namreč potrebno4), tako (kot je pojasnilo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) zaradi teka pravdnega postopka (v katerem se presoja veljavnost oporoke)5 oziroma do njegovega pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka tudi ne more nadaljevati. Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega predloga po nadaljevanju zapuščinskega postopka je zato utemeljena. Za presojo pravilnosti te odločitve je pritožbeno izpostavljanje uspešnosti tožb zoper Republiko Slovenijo (zaradi njenega kršenja mednarodnega prava) pred ESČP, trajanja predmetnega zapuščinskega postopka, nadalje posplošeno (neizkazano) zatrjevanje zlorab procesnih pravic (postopkov) s strani sodediča,6 sklicevanje na pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nebistveno, zatrjevanje, da je zapuščinsko sodišče navaden in protiustaven zakon postavilo na Ustavo RS ter prej omenjeno konvencijo, pa neutemeljeno. Ustavno (konvencijsko) varovana pravica do poštenega sojenja oziroma do sodnega varstva ni namreč z ureditvijo, da mora zapuščinsko sodišče v primeru spora o dejstvih, od katerih je pravica do dediščine odvisna, postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo, v nobenem nasprotju.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP7 v zvezi s 163. členom ZD).

1 Glej sklep tega sodišča I Cp 735/2018 z dne 17. 10. 2018. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 197. 4 Pravda teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko II P 1690/2018. 5 Ker je predmetni zapuščinski postopek samostojen (tudi glede podajanja navedb), je pritožnikovo posplošeno sklicevanje na trditve v zvezi z zlorabo procesnih pravic, ki naj bi jih podal v zadevi II P 1690/2018, neupoštevno. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.