Jedro

ZOR med pogodbami ne ureja pogodbe o priznanju lastninske pravice. Lastninsko pravico je mogoče pridobiti na podlagi različnih pravnih poslov, besedilo pogodbe pa ne opredeljuje jasno, za kakšen pravni posel gre. Tožnika zatrjujeta, da je bila dogovorjena prodaja hiše, toženec pa meni, da so se dogovorili za hipoteko na hiši. Ob navedenih okoliščinah ni mogoče šteti, da je določilo pogodbe nesporno. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 2. odstavek 99. člena, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bil toženec dolžan izstaviti tožeči stranki za zemljškoknjižni prepis sposobno listino, na podlagi katere bi se na stanovanjski hiši, vknjiženi v z. k. telesu II pri vl. št... k.o..., stoječi na parc. št..., vknjižila lastninska pravica na ime tožnikov, vsakega do 1/2 in pri z.k. telesu I v isti vl. št. pravica uporabe na ime tožnikov, vsakega do 1/2. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika sta proti odločitvi sodišča druge stopnje o njunem tožbenem zahtevku pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 385.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnika v reviziji zatrjujeta, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker se pri svoji odločitvi nista oprli na 1. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po mnenju tožencev je besedilo posojilne pogodbe jasno in se mora uporabljati tako kot se glasi. Tožnika navajata, da iz 4.točke posojilne pogodbe jasno izhaja, da gre za kupno pogodbo s časovnim odlogom in pogojeno z vrnitvijo posojila. Ob podpisu pogodbe sta si stranki hoteli pustiti odprti obe možnosti, torej vrnitev denarja z obrestmi ali prenos nepremičnine v last tožnikov. Pri tem je imel do poteka roka za vrnitev denarja izbirno pravico toženec, po tem datumu pa tožnika po svojem zakonitem zastopniku. Tožnika predlagata, naj revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje in naj ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj revizijsko sodišče razveljavi odločitve sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika v reviziji navajata, da bi moralo sodišče oceno vrednosti spornega predmeta valorizirati, ker je po 1. odstavku 17. člena ZPP dolžno ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost, ta pa je odvisna prav od vrednosti spornega predmeta. Tožnika nimata prav. Po 2. odstavku 40. člena ZPP je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Sodišče se mora prepričati o pravilnosti navedene vrednosti le v primeru, če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost. Tožnik pa v reviziji sam navaja, da je bila ob vložitvi tožbenega zahtevka navedena vrednost spornega predmeta pravilna. Za presojo dovoljenosti revizije je odločilna tista vrednost spornega predmeta, ki je bila predpisana v 2. odstavku 382. člena ZPP ob vložitvi tožbe. Ob vložitvi tožbe je bila predpisana vrednost 8.000,00 SIT, zato je revizija dovoljena.

Prvi odstavek 99. člena ZOR ureja uporabo določil pogodbe, kadar ta niso sporna. Četrta točka sporne pogodbe, ki je v naslovu opredeljena kot posojilna pogodba, se glasi: Posojilojemalec za primer, če celotnega posojila ne bi vrnil v roku 2 let po sklenitvi te pogodbe dovoljuje, da se pri njegovi stanovanjski hiši in pri funkcionalnem zemljišču na podlagi te posojilne pogodbe, ki se v tem primeru šteje kot pogodba o priznanju lastninske pravice, vknjiži lastninska pravica oziroma pravica uporabe na ime posojilodajalčevih otrok, za vsakega do 1/2. Na podlagi tega pogodbenega dogovora prejšnje posojilno razmerje izgubi svojo veljavnost in se spremeni v "pogodbo o priznanju lastninske pravice". ZOR med pogodbami ne ureja pogodbe o priznanju lastninske pravice. Lastninsko pravico je mogoče pridobiti na podlagi različnih pravnih poslov, besedilo pogodbe pa ne opredeljuje jasno, za kakšen pravni posel gre. Tožnika zatrjujeta, da je bila dogovorjena prodaja hiše, toženec pa meni, da so se dogovorili za hipoteko na hiši. Ob navedenih okoliščinah ni mogoče šteti, da je določilo pogodbe nesporno. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 2. odstavek 99. člena, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je v celoti sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Po mnenju obeh sodišč izvedeni dokazi kažejo, da sta se pogodbeni stranki v četrti točki pogodbe dogovorili za garancijo za vračilo posojila, konkretno za hipoteko na nepremičnini posojilojemalca - toženca, pri čemer si je hipotekarni upnik, to je posojilodajalec, izgovoril pravico, da bo v primeru, če dolg po pogodbi ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zastavljeni nepremičnini oziroma, da takšno pravico pridobijo njegovi otroci, ker posojilodajalec ni državljan Republike Slovenije, mladoletna tožnika pa sta državljana Republike Slovenije. Upoštevajoč ugotovljeni skupni namen strank, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o zastavni pravici. Med temi določbami je tudi 69. člen ZTLR, ki določa, da je nično določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev z nepremičninami. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta tožnikov zahtevek zavrnili.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.