Jedro

Za odločitev o denacionalizaciji ni pomembno, kdaj se je vpis družbene lastnine na spornih parcelah dejansko izvršil. Vpis upravičenj na družbeni lastnini je bil le deklaratoren.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 12. 3. 2001, in spremenila 2. točko izreka te odločbe tako, da je Slovenska odškodninska družba kot zavezanka dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičencu AA in skrbnici za posebne primere BB, obveznice v višini 24.139,90 DEM, vsakemu do ene polovice. V nespremenjeni 1. točki izreka prvostopne odločbe pa bilo odločeno, da imata pok. CC in AA kot upravičenca pravico do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe za parc. št. 197/2, 956, 1330, 1331 in 1357/1 k.o. B ter parc. št. 1875, 1878, 1880, 2176, 2180/1 in 2322 k.o. C. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so bile parc. št. 197/2, 956, 1330, 1331 in 1357/1 podržavljene z arondacijsko odločbo, izdano na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je po 29. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravni temelj podržavljenja (točno denacionalizacije), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Da jih v konkretnem primeru upravičenca nista dobila, iz ugotovitev prvostopnega organa nesporno izhaja. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, češ da iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, na podlagi česa so se izvršili odpisi predmetnih parcel. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke v zvezi z zgoraj navedeno odločitvijo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sporen sam temelj podržavljenja parc. št. 197/2, 956, 1330, 1331, 1357/1 in 1815 k.o. B. Čeprav so te parcele v aktu o podržavljenju z dne 10. 3. 1965 navedene kot podržavljene parcele, se njihov odpis v družbeno lastnino v zemljiški knjigi na podlagi navedenega akta nikoli ni sprovedel. Nepremičnine so ostale v lasti upravičencev vse do leta 1972 oziroma leta 1974, ko so bile na podlagi neznanega pravnega temelja prenesene v družbeno lastnino. Iz lista A2 zemljiškoknjižnih vložkov namreč ni mogoče razbrati, na podlagi česa so bili izvršeni vpisi. V obrazložitvi odločbe je upravni organ navedel, da so se parcele odpisale na podlagi arondacijske odločbe z dne 10. 3. 1965, kar pa ni podprto z nobenim dokazom. Po mnenju tožeče stranke tudi ni moglo iti za denacionalizacijo po 4. členu ZDen, saj je bil dejanski prenos v družbeno lastnino izvršen izven časovnega okvira po tej določbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, AA, je odgovoru na tožbo priložil arondacijsko odločbo z dne 10. 3. 1965 in sklep Občinskega sodišča A z dne 19. 7. 1972. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za denacionalizacijo parc. št. 197/2, 956, 1330, 1331 in 1357/1 k.o. B (parc. št. 1815, katero tudi navaja tožeča stranka v tožbi, je bila z delno odločbo z dne 6. 3. 2001, že vrnjena v naravi) podan temelj v 29. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US). Na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62) je SO, A, Arondacijska komisija z odločbo z dne 10. 3. 1965, odločila, da se navedene parcele pripojijo in postanejo družbena lastnina v uporabi Kmetijske zadruge A, kar njuna prejšnja lastnika po navedeni zakonski določbi upravičuje do vrnitve parcel v denacionalizacijskem postopku. V predloženih upravnih spisih ni nobenega akta o spremembi ali odpravi te arondacijskega odločbe, in niti tožeča stranka ne navaja, da bi bil tak akt izdan. Tudi v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižni vložek št. 191 k.o. B) so bile te parcele vpisane kot družbena lastnina v uporabi Kmetijske zadruge A, ki je bila po arondacijski odločbi arondacijska upravičenka.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi posebej ne opredeljuje o zemljiškoknjižnem prenosu parcel v družbeno lastnino, kar pa po mnenju sodišča ne vpliva na pravilnost njene odločitve, saj zemljiškoknjižni vpisi v tem primeru niso imeli takšnega učinka, kot jim ga pripisuje tožeča stranka. Prvostopni organ je v svoji odločbi navedel, da se je odpis parcel izvršil na podlagi arondacijske odločbe z dne 10. 3. 1965, tj. akta, s katerim so bile parcele podržavljene. Iz besedila vpisov v listu A2 vl. št. 191 res ni razvidno, na podlagi katere listine se je izvršil pripis parcel v ta vložek, kjer je bila že pred tem vpisana Kmetijska zadruga A. Da so bile parc. št. 956, 197/2 in 1357/1 odpisane iz prvotnih vložkov in vpisane v vl. št. 191 na podlagi arondacijske odločbe z dne 10. 3. 1965, izhaja iz sklepa Občinskega sodišča v A z dne 19. 7. 1972, ki ga je predložil denacionalizacijski upravičenec. Takšnega sklepa glede parc. št. 1330 in 1331 v predloženih spisih sicer ni, vendar sodišče iz že navedenih razlogov (ni dokazov o odpravi pravnomočne arondacijske odločbe z dne 10. 3. 1965, iz vpisov v zemljiški knjigi je jasno, da so bile parcele vknjižene kot sredstva Kmetijske zadruge A, ki je po tej odločbi arondacijska upravičenka) ne dvomi, da je bila tudi glede teh parcel podlaga za vpis družbene lastnine odločba o arondaciji.

Zmotno je mnenje tožeče stranke, da sta bila lastnika spornih parcel do leta 1972 oziroma 1974, ko se je v zemljiški knjigi izvršil vpis družbene lastnine, sedanja denacionalizacijska upravičenca. Že po pravilih Občnega državljanskega zakonika, ki so se tedaj uporabljala, je bil vpis v zemljiški knjigi konstitutiven (pravica se je pridobila šele z vpisom) le pri pravnoposlovnih pridobitvah (paragraf 431 ODZ), v tem primeru pa so parcele prešle v družbeno lastnino z odločbo državnega organa. Za pridobitev upravičenj v družbeni lastnini pa noben predpis za noben pravni naslov pridobitve ni določil zemljiškoknjižnim vpisom takega pravnega učinka. Vpis upravičenj na družbeni lastnini je bil le deklaratoren. Zato po mnenju sodišča za odločitev o denacionalizaciji ni pomembno, kdaj se je vpis družbene lastnine na spornih parcelah dejansko izvršil, saj so bile parcele podržavljene z odločbo, izdano na podlagi predpisa, ki ga ZDen določa kot pravno podlago za denacionalizacijo, v arondacijski odločbi pa je bilo še izrecno določeno, da je zemljišče prešlo na novega lastnika, tj. Kmetijsko zadrugo A že 1. 1. 1965 (točka V odločbe).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.