Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če tožnik s spremenjeno tožbo zahteva celo nižjo odškodnino kot s prvotnim zahtevkom, pri čemer izjave o delnem umiku tožbe ne poda, spremeni pa obrestni zahtevek, sprememba tožbe ni potrebna zaradi dokončne ureditve spornega razmerja med strankama, saj bo to dokončno urejeno tudi z odločitvijo o prvotno postavljenem zahtevku.
Pogodbena določila so jasna, zato jih je potrebno razlagati takšna, kot so, in ni mogoče uporabiti pravila o razlagi pogodb iz 83. člena OZ.
Pritožba proti sklepu (točka 1 izreka) se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbi proti sodbi (točka 2 izreka) se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 23.427,65 EUR tečejo od 28.11.2003 dalje do 20.5.2004. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo spremembe tožbe tožeče stranke, opredeljene z vlogo, prejeto na naroku dne 18.8.2008. Z izpodbijano sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3.180,95 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 23.427,65 EUR od 14.1.2004 dalje do 20.5.2004, od zneska 8.738,95 EUR od 21.5.2004 dalje do 3.1.2005 in od zneska 3.180,95 EUR od 4.1.2005 dalje do prenehanja obveznosti. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Proti navedeni sodbi in sklepu se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sodbo tako spremeni, da dovoli spremembo tožbe in zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da tožena stranka ni pravočasno nasprotovala spremembi tožbe, saj se je prej spustila v obravnavanje glavne stvari po modificirani tožbi in je šele na poziv sodišča nasprotovala spremembi, zato bi moralo sodišče spremembo tožbe dovoliti. To pa bi lahko storilo tudi samo, saj je upoštevalo popravljene datume o delnih plačilih iz vloge z dne 18.8.2008. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo zavarovano dejstvo, da je bil objekt spomeniško zaščiten. Sklicevanje na določbo 19. čl. 2. odst. 1. točka Splošnih pogojev ni pravilno, saj je bil zavarovan objekt, kakršen je bil. Takšen objekt je tudi bil predmet zavarovanja. Določba 18. čl. Splošnih pogojev ne pride v poštev za razlago, kaj je bilo predmet zavarovanja, zato je tolmačenje sodišča v nasprotju s splošnimi pogoji. Nejasna določila v pogodbi bi bilo potrebno razlagati v korist tožeče stranke. Tožena stranka je vedela za lastnost objekta, zato bi morala ustrezno korigirati zavarovalno vsoto, če je menila, da spomeniška zaščita ni predmet zavarovanja. Napačna pa je tudi odločitev glede teka obresti, saj je tožena stranka prišla v zamudo 14. dan po izteku roka za plačilo iz odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba proti sodbi je delno utemeljena.
Glede pritožbe proti sklepu: Tožnik je v vlogi, vloženi v spis na zadnji obravnavi, tožbeni zahtevek spremenil tako, da je primarno zahteval plačilo zneska 2,762.000,00 SIT z obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Kot podredni zahtevek je opredelil zahtevek, postavljen v tožbi, s katerim je zahteval plačilo zneska 3,747.499,00 SIT z obrestmi od 15.8.2003 dalje. Ker je po določbi 185. čl. ZPP za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, ki pa s spremembo tožbe ni soglašala, sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo. Zatrjevanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ker se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, je neutemeljeno in protispisno. Iz razpravnega zapisnika na list. št. 69 spisa namreč jasno izhaja, da je tožena stranka po prejemu tožnikove vloge zahtevala rok za odgovor oziroma možnost, da se o zahtevku izjasni. Izjavila pa je, da spremembi tožbe nasprotuje. Ob takšnih okoliščinah, ki izhajajo iz podatkov spisa, pa je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, pravilna. Po določbi 1. odst. 185. čl. ZPP ima sodišče res pravico, da dovoli spremembo tožbe kljub upiranju tožene stranke, vendar le v primeru, če oceni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ob upoštevanju dejstev, da je tožnik s spremenjeno tožbo zahteval celo nižjo odškodnino kot s prvotnim zahtevkom, pri čemer pa izjave o delnem umiku tožbe ni podal, spremenil pa je obrestni zahtevek, je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da sprememba tožbe ni potrebna zaradi dokončne ureditve spornega razmerja med strankama, saj bo to dokončno urejeno tudi z odločitvijo o prvotno postavljenem zahtevku.
Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Glede pritožbe proti sodbi: Pravdni stranki sta dne 30.11.2002 sklenili zavarovalno pogodbo za požarno zavarovanje za kmetijsko gospodarsko posloplje, v katerega je 15.8.2003 udarila strela in zanetila požar. Gospodarsko poslopje je bilo uničeno v celoti. Dogovorjena odgovornost tožene stranke za škodo zaradi požara je bila 20 milijonov SIT. Ob upoštevanju Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, in sklenjene zavarovalne pogodbe sta pravdni stranki zavarovali zgradbo. Zavarovanje zgradbe obsega vse njene dele, tudi temelje in kletne zidove, vse vgrajene instalacije in vso vgrajeno opremo (1. točka 2. odst. 18. čl. Splošnih pogojev). Zavarovalna vrednost se določi po cenah v kraju, kjer so zavarovane stvari. Zavarovalna vrednost za zgradbe predstavlja vrednost nove zgradbe, zmanjšano zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti (amortizacije), če se pogodbeni stranki ne dogovorita drugače (1. odst. in 1. točka 2. odst. 19. čl. Splošnih pogojev). Iz zavarovalne pogodbe ne izhaja, da bi pogodbeni stranki okoliščino, da je imela zavarovana zgradba status kulturnega spomenika lokalnega značaja in da je zato njena vrednost večja ali drugačna, upoštevali pri sklenitvi pogodbe. Tudi morebitni višji stroški gradnje zaradi zahtev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije s pogodbo niso bili zavarovani. Če je želel tožnik poseben status zavarovanega poslopja vključiti v zavarovalno pogodbo, bi moral na to okoliščino opozoriti ob sklepanju zavarovalne pogodbe, tako kot je dolžnost zavarovanca opozoriti zavarovalnico na nevarnostne okoliščine. Ker to ni storil, je predmet zavarovanja le zgradba z vsemi deli, instalacijami in opremo. To pa je bilo upoštevano pri ugotovitvi višine zavarovalnine. Pogodbena določila so jasna, zato jih je potrebno razlagati takšna kot so (1. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Trditev pritožnika, da so določila nejasna, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena, zato tudi ni mogoče uporabiti pravila o razlagi pogodb iz 83. čl. OZ, po katerem bi bilo potrebno nejasna določila razlagati v korist tožnika, ker je bila pogodba sklenjena po vnaprej, s strani tožene stranke natisnjeni pogodbi.
Iz navedenih razlogov izhaja, da so pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri višini zavarovalnine upoštevati 30 % pribitek zaradi dejstva, da je bil uničen objekt kulturni spomenik lokalnega pomena, neutemeljene. Odločitev prvostopnega sodišča o višini zavarovalnine je materialnopravna pravilna, saj temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in dogovoru pogodbenih strank kot izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe. Ker sodba v tem delu ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi pooblastil iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnik utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Po določbi 943. čl. OZ mora zavarovalnica v primeru, da nastane zavarovalni primer, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Če znesek njene obveznosti ni ugotovljen v roku iz 1. odst. tega člena, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval plačilo zavarovalnine z zahtevkom z dne 12.11.2003. Če je tožena stranka prejela zahtevek 13.11.2003, je rok za plačilo začel teči 28.11.2003, saj je 14 dnevni rok za plačilo iztekel 27.11.2003. Dejstvo, da je tožena stranka dne 14.1.2004 opravila še en ogled porušenega objekta, ob upoštevanju okoliščin, da je ogled opravila že prej, da so od nastanka zavarovalnega primera do vložitve zahtevka potekli že trije meseci, med strankama pa ni bilo sporno, da je objekt uničen v celoti in da obstoji odgovornost tožene stranke, po presoji pritožbenega sodišče ne pomeni, da bi zamuda nastopila šele tedaj. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 23.427,65 EUR tečejo od 28.11.2003 dalje.
Zaradi delne spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je po pritožbi tožnika le delno spremenilo sodbo v odločitvi o teku zamudnih obresti od zneska 23.427,65 EUR, ki po spremembi začnejo teči 28.11.2003 in ne 14.1.2004 kot je odločilo prvostopno sodišče. Uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku glede stranske terjatve je po presoji pritožbenega sodišča neznaten, zato je na podlagi določbe 3. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ostane enaka, saj delna sprememba sodbe ne vpliva na ugotovljen uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji in da pritožbene stroške nosi sam.