Jedro

Niso pomembni pritožbeni ugovori glede kršitve določil ZIZ, češ da sporni račun, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila izvršilni predlog zoper toženca, ni verodostojna listina. Po drugem odstavku 23. člena ZIZ je tudi faktura verodostojna listina v smislu tega zakona. Sploh pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi na ugovor toženca v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavilo in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, kar je bilo tudi storjeno, saj je sodišče nadaljevalo s postopkom kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Zato pritožbene navedbe glede kršitve postopkovnih pravil v fazi izvršbe niso pomembne. Do uspeha s pritožbo ne morejo privesti niti pritožbeni očitki o kršitvi 179. in 180. člena ZPP, ki določata, da se postopek začne s tožbo ter kaj mora tožba vsebovati. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se namreč po 62. členu ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128384/2014 z dne 29. 9. 2014 v delu, s katerim je dovoljena izvršba, ostane v veljavi do višine 1.758,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012, v presežku pa se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 238,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper del sodbe, s katerim je sodišče pustilo v veljavi sklep izvršilnega sodišča do višine 1.758,74 EUR, ter zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče kršilo 179. in 180. člen ZPP, ki določata, da se postopek začne s tožbo ter kaj mora tožba vsebovati. Kršilo je tudi 23. člen ZIZ, ki opredeljuje verodostojno listino. Delodajalec ne sme delavcu izdati računa glede zatrjevane škode. Takšen postopek je v nasprotju s pravili ZIZ. Tožeča stranka se je primarno opirala na 190. člen OZ, kar je napačna podlaga zahtevka, zmotna pa je tudi uporaba 177. člena ZDR. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da brez vednosti in izrecne potrditve direktorja ni bila plačana nobena obveznost tožeče stranke. Direktor bi kot dober gospodar mogel in moral vedeti, da se zavarovanja vozil toženca plačujejo preko tožeče stranke. Terjatev je zastarala - direktor ni mogel šele junija 2012 ugotoviti, da so bila toženčeva vozila zavarovana preko tožeče stranke, to je nedvomno vedel ves čas trajanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki. Iz navedenih razlogov je sodba zmotna in tudi pomanjkljiva - ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z zmotno uporabo 8. člena ZPP, saj sodišče dokazov ni dovolj skrbno in vestno pregledalo in ocenilo izvedenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene navedbe o neobrazloženi sodbi oziroma o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih glede odškodninske odgovornosti toženca, ker je svoja vozila nedopustno zavaroval na škodo tožeče stranke.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP, ki se nanaša na oblikovanje dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov oblikovalo pravilne dejanske zaključke in sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev. Utemeljeno je izhajalo iz določb ZDR o odškodninski odgovornosti delavca, ne pa iz določb OZ o neupravičeni obogatitvi na škodo drugega. To, da se je tožeča stranka sprva sklicevala na oba pravna temelja, ne pomeni postopkovne kršitve in tudi ni relevantno za presojo izpodbijane odločitve z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

8. Prav tako niso pomembni pritožbeni ugovori glede kršitve določil ZIZ, češ da račun z dne 21. 6. 2012, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila izvršilni predlog zoper toženca, ni verodostojna listina. Po drugem odstavku 23. člena ZIZ je tudi faktura verodostojna listina v smislu tega zakona. Sploh pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi na ugovor toženca v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavilo in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, kar je bilo tudi storjeno, saj je sodišče nadaljevalo s postopkom kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Zato pritožbene navedbe glede kršitve postopkovnih pravil v fazi izvršbe niso pomembne. Do uspeha s pritožbo ne morejo privesti niti pritožbeni očitki o kršitvi 179. in 180. člena ZPP, ki določata, da se postopek začne s tožbo ter kaj mora tožba vsebovati. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se namreč po 62. členu ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

9. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca, pri čemer se je zmotno sklicevalo na 177. člen ZDR-1, ki je začel veljati šele 13. 4. 2013, namesto na 182. člen ZDR, gre pa za določbi enake vsebine - da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan delodajalcu to škodo povrniti. Toženec je namreč na seznam vozil, ki jih je imela tožeča stranka zavarovana pri Zavarovalnici A. d. d., samovoljno umestil tudi svoji dve vozili ter nepooblaščeno podpisal zavarovalno polico z dne 1. 8. 2010 (in potrdila o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 15. 10. 2010) z namenom, da zavarovanje plača tožeča stranka, ki ji je zaradi tega tudi nastala škoda v višini 1.758,74 EUR.

10. Toženec se neuspešno poskuša razbremeniti svoje odgovornosti z navedbami, da bi direktor tožeče stranke kot dober gospodar mogel in moral vedeti, da se zavarovanja toženčevih vozil plačujejo preko tožeče stranke. Ni res, da iz izvedenih dokazov izhaja, da brez vednosti in izrecne potrditve direktorja ni bila plačana nobena obveznost tožeče stranke. Posebej pomembna je okoliščina, da je bil toženec izvršni direktor za področje financ pri tožeči stranki, kar pomeni, da je užival še posebno zaupanje direktorja tožeče stranke. Ta je utemeljeno pričakoval, da so pogodbe sestavljene v skladu z interesi tožeče stranke, zaradi obsežnosti in številčnosti podpisovanja pogodb in računov tudi ni mogel preverjati vsake podrobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse elemente toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ) za plačilo odškodnine v višini 1.758,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012. 11. Toženec neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja terjatve s pavšalnimi navedbami, da direktor ni mogel šele junija 2012 ugotoviti, da so bila vozila zavarovana preko tožeče stranke, ter da je to nedvomno vedel ves čas trajanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki. Po 352. členu OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi direktorja tožeče stranke, da je za nepravilnosti toženca (predmet predmetnega pritožbenega postopka je le ena izmed teh) izvedel maja 2012, nakar je finančni službi naročil izračun stroškov v zvezi z nepravilnostmi in posledično so mu bili izstavljeni računi, med drugim že omenjeni račun z dne 12. 6. 2012. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 29. 9. 2014, do takrat po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje triletni zastaralni rok še ni potekel. 12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).