Jedro

Davčni dolg se lahko odpiše le, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, kar mora dokazati zavezanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, z dne 12.4.2001. S to odločbo prvostopni upravni organ ni ugodil tožnikovemu zahtevku za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine v višini 7.213.874,50 SIT.

Prvostopno sodišče je odločitvi tožene stranke in prvostopnega upravnega organa v celoti pritrdilo. Presodilo je, da tožnik kljub predložitvi listin ni izkazal, da bi v času izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa izpolnjeval pogoje za odpis davčnega dolga, določene v 89. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 91/98).

Zoper prvostopno sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, podredno pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z izpodbijano odločbo tožene stranke. Tožnikova nekdanja žena (od nje se je pred kratkim razvezal) je še vedno nezaposlena; podjetje, katerega lastnica je bila, pa je prenehalo po opravljenem stečajnem postopku, pri čemer je bilo treba določene stroške pokriti tudi iz osebnega premoženja. V tožbi je napadel tudi višino glavnice in navedel, da mu odmerne odločbe niti niso bile vročene, je pa evidentno, da višina davčne obveznosti ne odgovarja pravilnemu dejanskemu stanju. Meni, da je treba ugotoviti pravilni dolgovani znesek. Sam tega ne more storiti, ker odločb ni prejel. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil kriterije za razvrščanje pred uveljavitvijo ZUS-1 vloženih pritožb na pritožbe oziroma revizije. Ker obravnavana vloga, ki je bila vložena kot pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V 91. členu ZUS-1 je določeno, da o reviziji vrhovno sodišče odloča brez obravnave.

Glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa tožnik niti ne navaja konkretno, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Prav tako vrhovno sodišče v določbah 1. odstavka 85. člena ZUS-1 nima pravne podlage, da bi presojalo pravilnost uporabe ZUP s strani upravnih organov. Za razliko od pritožbenih razlogov, vsebovanih v določbi 1. odstavka 75. člena ZUS-1, v kateri je med drugim v 2. točki določeno, da se sme sodba s pritožbo izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, take določbe 85. člen ZUS-1 nima; v 2. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1 je namreč določeno le, da se revizija lahko vloži zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnikove navedbe glede nepravilno ugotovljene glavnice davčnega dolga in glede nevročanja odmernih odločb, v tem sporu, ko gre le za odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za odpis dolga, niso upoštevne, zato se vrhovno sodišče do njih v tej sodbi ne opredeljuje.

Tožnik ne pove določno, katere kršitve ZUS naj bi storilo prvostopno sodišče, vrhovno sodišče pa pravilnosti uporabe ZUS ni dolžno presojati po uradni dolžnosti (86.člen ZUS-1). Če tožnik meni, da je kršitev ZUS podana s tem, ker zatrjuje, da je izpodbijana sodba v nasprotju z izpodbijano odločbo tožene stranke, pa mu vrhovno sodišče pojasnjuje, da zatrjevanih odstopanj ni in da torej izpodbijana sodba ni v nasprotju s podatki spisov oziroma z odločbo tožene stranke. Torej ne gre za kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi se po določbi 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1 štela za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

Glede uporabe materialnega prava pa vrhovno sodišče v tem primeru v celoti pritrjuje pravnemu stališču prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov. Kot so tožniku ti organi že pravilno pojasnili, je dopustno odobriti odpis davčnega dolga le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 89. členu ZDavP, kar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru tudi po presoji vrhovnega sodišča niso. Obstoj teh pogojev se presoja glede na dejansko in pravno stanje zadeve v času odločanja organa, ki je odločil o upravni zadevi, kar je, kakor tudi v tem primeru, praviloma prvostopni upravni organ. To velja tudi za upravni spor, v katerem se presoja zakonitost in pravilnost odločitve upravnih organov (po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja praviloma prvostopnega upravnega organa). Zato revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastopile po odločitvi prvostopnega upravnega organa (razveza zakonske zveze, stečaj podjetja), v tem upravnem sporu niso upoštevne.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče obravnavno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. Glede na to tožnik sam trpi stroške revizije.