Jedro

Tožena stranka bi morala neposredno uporabiti tudi določbe 2. člena Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 , ne pa določbi 3. in 4. člena ZTZPUS-UPB1. V konkretnem primeru je napaka še toliko večja zaradi tega, ker določbe ZTZPUS niso usklajene z določbo 2. člena Uredbe. Že »dostopnost na trgu« po členu 2(1) Uredbe pomeni dobavo za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je tožnik nabavil proizvod v okviru njegove gospodarske dejavnosti, ampak med strankama ni sporno, da ga je tožnik nabavil za lastno (u)porabo. Po členu 2(2) „dajanje na trg“ pomeni, da je proizvod prvič na voljo na trgu Skupnosti. Tožnik je zatrjeval okoliščine, ki ne kažejo na to, da je proizvod namenjen za trg v EU. Ker je tožena stranka uporabila ZTZPUS, a bi morala neposredno uporabiti Uredbo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, št. 0610-6111/2010-6-30001 z dne 21. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor na podlagi 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-UPB1) tožniku kot uvozniku v prvi točki izreka prepovedal dajanje v promet električne opreme – rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2 (1 kos), ker ni označena z oznako o skladnosti „CE“ ter nima zagotovljene izjave o skladnosti. V drugi točki izreka je organ odločil, da se zavezancu iz 1. točke izreka z namenom zagotovitve upoštevanja prepovedi dajanja v promet, ne omogoči sprostitve rabljenega predvajalnika Yamaha DVD-S2300 MK2, v prosti promet. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je inšpektor dne 8. 6. 2010 s strani Carinske uprave RS, Izpostava Pošta Ljubljana, Cesta v Mestni log 81, Ljubljana, prejel Obvestilo o zadržanju sprostitve uvoza v prosti promet, številka in datum PCP: 433/2 z dne 8. 6. 2010 (izvajanje 3 (b) odstavka 27. člena Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008, (UL L 218, 13. 8. 2008)) za električno opremo – rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S3200 MK2 zaradi odsotnosti oznake „CE“ in izjave o skladnosti, z namenom kontrole izpolnjevanja predpisanih zahtev za proizvode glede na določila ZTZPUS-UPB1, Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04, v nadaljevanju Pravilnik LVD) in Pravilnika o elektromagnetni združljivosti (Uradni list RS, št. 132/06, v nadaljevanju Pravilnik EMC). Na podlagi tega obvestila o zadržanju je bil dne 9. 6. 2010 na Tržnem inšpektoratu RS, v odsotnosti uvoznika, opravljen inšpekcijski pregled priložene dokumentacije in fotografij izdelka ter napisan zapisnik. Ugotovljeno je bilo, da proizvod električna oprema- rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2, nima oznake „CE“ in izjave o skladnosti. Iz dokumentarnega gradiva priloženega obvestilu Carinske uprave RS je iz fotografij razvidno, da oznaka „CE“ ni nameščena na proizvod. Carinski uradnik je odsotnost oznake „CE“ navedel tudi v samo obvestilo o zadržanju sprostitve proizvoda v prosti promet. Glede na navedeno (odsotnost oznake „CE“ in izjave o skladnosti) za električno opremo – rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2, ni domneve o skladnosti. Zavezanec oz. uvoznik je bil z ugotovitvami seznanjen z dopisom št. 0610-6111/2010-3-30001 z dne 9. 6. 2010, kateri mu je bil vročen dne 11. 6. 2010 in je bil pozvan, da lahko v roku 3 dni poda morebitne pripombe na vsebino zapisnika oziroma se izjavi o dejstvih in okoliščinah. V določenem roku oz. do izdaje odločbe je uvoznik podal pripombe na ugotovitve zapisnika o inšpekcijskem pregledu št. 0610-6111/2010-2-30001 z dne 9. 6. 2010, katere je organ prejel dne 17. 6. 2010 ter jih preučil. Uvoznik v pripombah navaja, da ne gre za nov proizvod predvajalnika Yamaha DVD-S2300 MK2, saj je le ta star deset ali več let, da so ga prenehali izdelovati v letu 2002 s tem, da ne oddaja magnetnih valov. Navaja, da je navedeni predvajalnik audiofilska redkost oz. da gre za zbirateljski primerek. Nadalje navede, da iz vseh zakonov in pravilnikov, ki jih je prvostopenjski organ citiral v zapisniku, izhaja, da so stopili v veljavo v letu 2004, nekateri pa celo v letu 2006, zato je prepričan, da navedena oprema ne more imeti oznake CE in izjave o skladnosti in tudi sicer ni zakonske podlage, da bi za tovrstno opremo to zahtevali. Na podlagi navedenih razlogov, uvoznik prosi, da se mu omogoči uvoz navedene opreme, saj bo le to uporabljal izključno za lastne potrebe oz. za povečanje svoje zbirke ter da v dokaz navedb, zlasti glede svojega konjička zbirateljstva tovrstne opreme, kot dokaz predlaga svoje zaslišanje. Z ugovorom glede neveljavnosti predpisov za stare predvajalnike se tržni inšpektor ne more strinjati, saj navedene določbe zakona ZTZPUS in na podlagi njega sprejetih pravilnikov v skladu z Direktivo 2006/95/ES (LVD) in Direktivo 2004/108/ES (EMC) veljajo za proizvode, ki so dani v promet, kar pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobavljeni proizvodi v Evropski skupnosti, kar velja tudi za proizvod Yamaha DVD-S2300 MK2, ki ga je želel uvoznik dne 8. 6. 2010 prvič dati na trg oz. dati v promet v Evropski skupnosti, katerega pomen „dati v promet“ je obrazložen v 4. členu ZTZPUS, zato mora imeti predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2 tudi oznako o skladnosti „CE“ in izjavo o skladnosti, če želi uvoznik le tega sedaj dati v promet v Evropski skupnosti, saj le ta do sedaj ni bil v Evropski skupnosti in prihaja izven držav EU. Navedba glede uporabe predvajalnika izključno za lastne potrebe, zlasti glede konjička zbirateljstva te opreme in kot dokaz le tega z zaslišanjem, ne spremeni dejstva, da predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2 ne izpolnjuje predpisanih označb in dokumentacije, zato samo zaslišanje ni potrebno.

V pravilniku o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04) je v določbi 4. člena (dajanje v promet – zahteve) navedeno, da ta Pravilnik določa ukrepe, ki zagotavljajo, da se v promet daje samo taka oprema, ki je konstruirana v skladu z dobro inženirsko prakso za varnost in je v veljavi v Evropski skupnosti, in ne ogroža varnosti oseb, domačih živali ali premoženja, če je primerno vgrajena in vzdrževana ter se uporablja za namene, za katere je izdelana. Glavni elementi varnosti, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, so določeni v Prilogi I, ki je stavni del tega Pravilnika. Nadalje je v Pravilniku o elektromagnetni združljivosti (EMC) (Uradni list RS, št. 132/06) v določbi 4. člena (dajanje na trg in obratovanje) navedeno, da se lahko na trg oziroma v obratovanje lahko da oprema, samo, če je skladna z zahtevami pravilnika. V 4. členu ZTZPUS je določeno, da „dati v promet“ pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti. Sklicuje se tudi na 1. odstavek 7. člena ZTZPUS-UPB1. Električna oprema mora biti v skladu z LVD Direktivo 2006/95/ES oziroma 10. členom ter A. črke (oznake o skladnosti CE) in B. črke (ES izjava o skladnosti – sestavine) Priloge III Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej (Uradni list RS, št. 27/04) in Seznamom standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, ki določata namestitev oznake skladnosti „CE“ na opremo (katero lahko namesti na aparat proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik) in vsebnost elementov ES – izjave o skladnosti (Declaration of Conformity) ter EMC Direktivo 2004/108/ES oziroma 9. členom Priloge V. (oznaka CE iz 8. člena tega Pravilnika) in 2. točko Priloge IV. Pravilnika, o elektromagnetni združljivosti (EMC) (Uradni list RS, št. 132/06) in Seznamom standardov, katerih uporaba ustvarja domnevo o skladnosti s Pravilnikom o elektromagnetni združljivosti (EMC) (Uradni list RS, št. 61/00), ki določata, da morajo biti aparati opremljeni z oznako „CE“, ki potrjuje skladnost s tem Pravilnikom (kjer je za potrditev oznake CE odgovoren proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v Skupnosti) in vsebnost ES izjave o skladnosti (Declaration of Conformity).

V izvedenem postopku je bilo ugotovljeno, da električna oprema – rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2 ne izpolnjuje zahtev glede oznake CE iz 10. člena Pravilnika LVD, saj ni označen z znakom skladnosti CE, kot je to določeno v črki A) (oznaka o skladnosti CE) priloge III, katero lahko namesti na aparat proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik, kot tudi ne izpolnjuje zahtev glede oznake CE iz 9. člena Pravilnika EMC, saj ni označen z znakom skladnosti CE, kot je to določeno v Prilogi V. (oznaka CE iz 8. člena tega pravilnika), kjer je za pritrditev oznake CE odgovoren proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v Skupnosti, niti niso bile predložene listine oz. izjava o skladnosti, kot je to določeno v črki B9 (ES izjava o skladnosti) priloge III. Pravilnika LVD in 2. točke (ES izjava o skladnosti) priloge IV. Pravilnika EMC, ki bi izkazovala skladnost električne opreme z zahtevami Pravilnika LVD in EMC, zato je inšpekcijski organ odločil tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Sklicuje se še na določbe 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS-UPB1, 13. člen Pravilnika EMC ter 11. člen Pravilnika LVD ter 3. odstavek 16. člena ZTZPUS-UPB1.Glede na določbo 2. odstavka 29. člena Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93, imajo državni organi, pristojni za nadzor trga, če ugotovijo, da proizvod ne upošteva usklajene zakonodaje Skupnosti pooblastilo, da od carinskih organov zahtevajo, da slednji na računu, ki spremlja proizvod in na vsaki drugi spremni dokumentaciji navedejo zaznamek „Proizvod ni skladen – sprostitev v prosti promet ni dovoljena – Uredba (ES) št. 765/2008“. Na podlagi pooblastila iz 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS-UPB1 bo inšpekcijski organ kot dodatni ukrep, s katerim se bo zagotovilo upoštevanje prepovedi dajanja v promet od carinskih organov, zahteval, da neskladni aparat oz. rabljen predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2 (1kos) ne sprostijo v prosti promet. V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnik pravi, da je predvajalnik audiofilska redkost, kar pomeni, da gre za zbirateljski primerek. Že več let je namreč strasten audiofil in torej zbira audiofilske komponente, ki so se v preteklosti izkazale za izjemne primerke. Navedeni predvajalnik je kupil na dražbi in sicer preko Ebay-a, kar je spletni avkcijski portal. Predvajalnik, ki ga je kupil ni nova električna oprema in ne oddaja magnetnih valov. Gre za eksponat star 10 ali več leti, kar se lahko ugotovi že z ogledom same opreme, ki se nahaja na carini. Poleg tega pa se je navedena oprema prenehala izdelovati že v letu 2002. Iz vseh zakonov in pravilnikov, ki jih citira organ v zapisniku, pa izhaja, da so stopili v veljavo v letu 2004, nekateri pa celo v letu 2006, zato je prepričan, da navedena oprema ne more imeti oznake CE in izjave o skladnosti in tudi sicer ni zakonske podlage, da bi za tovrstno opremo to zahtevali. Nadalje pa pojasnjuje, da proizvodi firme Yamaha, ki so proizvedeni eksplicitno za ameriški trg definitivno ne potrebujejo nalepke – oznake CE, ker njihovi standardi o EMC ne potrebujejo oznake CE kar pa še ne pomeni, da omenjeni Audio predvajalnik s strani proizvajalca Yamaha Corporation of Japan ne podleže še bistveno strožjim predpisom o EMC v Združenih državah Amerike. Pomembno dejstvo v tej zadevi pa je, da se popolnoma enak izdelek prodaja tudi v EU pod kodno oznako Yamaha DVD-S2300 in, ki ima na zadnji strani nalepko CE, kar pomeni, da ustreza vsem z zakonom predpisanim direktivam v EU, kakor tudi vsem predpisanim zakonom v Sloveniji, ki se kakor koli nanašajo kjerkoli v tem dokumentu omenjeni skladnosti s katerim koli aktom o skladnosti EMC z uredbami o skladnosti tudi v EU. Praktično v tem primeru gre torej za popolnoma enak proizvod, ki se je prodajal tudi v EU le z razliko v osnovnem nazivu z dodatkom MK II, kar pa je splošno znano dejstvo za označevanje popolnoma enakih proizvodov, ki se prodajajo v EU in v ZDA. Kršitelj poudarja, da imajo vsi omenjeni enaki proizvodi drugačna poimenovanja zaradi zakonitosti omenjenih trgov tudi rahlo neenaka imena: (EU-Yamaha DVD-S2300), (ZDA-Yamaha DVD-S2300 MK II). Pritožnik poudarja, da poseduje enormno število NTSC video filmov, ki jih Evropska verzija (Yamaha DVD-S2300) ne zna predvajati, seveda pa jih ameriška verzija predvaja vrhunsko. To je tudi glavni razlog nakupa omenjene ameriške verzije Yamaha DVD-S2300. Iz zgoraj navedenih razlogov pritožnik predlaga, da se mu omogoči uvoz navedene opreme. Pri tem pa pojasnjuje, da bo opremo uporabljal izključno za lastne potrebe oziroma z namenom povečanja svoje zbirke tovrstnih eksponatov.

Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo tožnika zavrnilo. Pritožnik v pritožbi in tudi že v pripombah na zapisnik navaja, da je predvajalnik „audiofilska rariteta“; da ne gre za nov, temveč za 10 ali več let star proizvod in da so predpisi, na podlagi katerih je izdana izpodbijana odločba, začeli veljati kasneje. Te navedbe je pravilno, natančno in prepričljivo presodil že prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato se pritožbeni organ, v izogib ponavljanju, v skladu z določbo drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), sklicuje na razloge, ki so v njej navedeni. Pritožbena navedba, da se na trgu v EU prodaja predvajalnik Yamaha DVD-S2300, ki je opremljen z oznako „CE“, ne more spremeniti odločitve, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da predmetni predvajalnik oznake „CE“ nima. Proizvodi se smejo, v skladu z določbo 3. člena ZTZPUS-UPB1, dati v promet oziroma se smejo začeti uporabljati le, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevam, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Pri odstavek 10. člena Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, določa dolžnost proizvajalca opreme ali njegovega pooblaščenega zastopnika s sedežem v EU, da na opremo ali, če to ni mogoče, na njeno embalažo, na predstavitveno dokumentacijo ali na garancijsko izjavo, namesti oznako skladnosti „CE“. V skladu s 1. točko Priloge IV. navedenega pravilnika, mora biti oznaka „CE“ nameščena na vsakem proizvodu. Prvi odstavek 9. člena Pravilnika o elektromagnetni združljivosti (EMC-Uradni list RS, št. 132/06) prav tako določa, da morajo biti aparati, katerih skladnost s tem pravilnikom je bila ugotovljena po predpisanem postopku, opremljeni z oznako „CE“. Navedeni predpisi določajo obveznost opremljenosti z oznako „CE“ vsakega proizvoda, ki je namenjen dobavi oziroma uporabi. Izjeme, kot jo predlaga pritožnik, citirani predpisi ne dopuščajo, zaradi česar ni mogoče upoštevati trditve, da je oznaka „CE“ nameščena na drugem, četudi primerljivem proizvodu.

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 0610-6111/2010-6-30001 z dne 21. 6. 2010. Carinska uprava RS naj bi navedeni eksponat vrnila nazaj prodajalcu, torej v ZDA, na podlagi obvestila oz. naročila tožene stranke. Tožnik meni, da za tako ravnanje ni nikakršne podlage v veljavni zakonodaji in gre zato za protipravno ravnanje. Tožena stranka je namreč s svojo odločbo dosegla, da je bil predvajalnik vrnjen v ZDA, kljub temu, da je tožnik navedeni predvajalnik nedvomno plačal in da je bilo z izpodbijano odločbo prepovedano tožniku dajanje opreme v promet in onemogočena sprostitev. V izpodbijani odločbi nikjer ni bilo navedeno, da bo upravni organ opremo vrnil. S takim ravnanjem je bilo obtožencu onemogočeno, da bi rabljen predvajalnik preposlal v drugo državo, kjer tovrstne omejitve ne veljajo, ali pa da bi upravni organi počakali na pravnomočno sodbo v tej zadevi. V zvezi s temi navedbami tožnik kot dokaz v spis vlaga dopis tožene stranke Carinski upravi RSz dne 18. 8. 2010, predlaga pa tudi poizvedbe v zvezi s tem pri toženi stranki in pri Carinski upravi RS. Predlaga zaslišanje tožnika. Tožnik poudarja, da se je navedena oprema prenehala izdelovati že v letu 2002. Iz vseh zakonov in pravilnikov, ki sta jih tožena stranka in drugostopni organ citirala v svojih odločbah, pa izhaja, da so stopili v veljavo v letu 2004, nekateri pa celo v letu 2006, zato je tožnik prepričan, da navedena oprema ne more imeti in ne potrebuje oznake CE in izjave o skladnosti in tudi sicer ni zakonske podlage, da bi za tovrstno opremo to zahtevali. Vendar si tožena stranka in organ druge stopnje napačno razlagata veljavno zakonodajo. Tožnik meni, da bi morala biti oznaka CE na vsakem proizvodu kot to določa veljavna zakonodaja, vendar to velja lahko le za proizvode, ki so bili proizvedeni po tem, ko je stopila v veljavo navedena zakonodaja, torej po letu 2004, ne pa za proizvode, ki so bili proizvedeni še pred veljavnostjo teh pravnih podlag. Drugačna razlaga pravilnika bi pomenila, da zakoni in podzakonski akti lahko veljajo tudi za nazaj, torej retroaktivno, kar pa je v nasprotju z temeljnimi načeli, med drugim, tudi upravnega prava, torej poseg v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine. Nadalje pa tožnik pojasnjuje, da proizvodi firme Yamaha, ki so proizvedeni eksplicitno za Ameriški trg definitivno ne potrebujejo nalepke-oznake CE, ker njihovi standardi o EMC ne potrebujejo oznake CE, kar pa še ne pomeni, da omenjeni audio predvajalnik s strani proizvajalca Yamaha Corporation of Japan ne podleže še bistveno strožjim predpisom o EMC v Združenih državah Amerike. Pomembno dejstvo v tej zadevi pa je, da se popolnoma enak izdelek prodaja tudi v EU pod kodno oznako Yamaha DVD-S2300 in, ki ima na zadnji strani nalepko CE, kar pomeni, da ustreza vsem z zakonom predpisanim direktivam v EU, kakor tudi vsem predpisanim zakonom v Sloveniji. Predlaga, da se odločba odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva povrnitev stroškov tega postopka v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da določbe zakona ZTZPUS-UPB1 in na podlagi njega sprejetih pravilnikov v skladu z direktivo 2006/95/ES (LVD) in direktivo 2004/108/ES (EMC) ne veljajo retroaktivno, ampak veljajo takrat in za proizvode, ki so dani v promet, kar pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti, kar velja tudi za proizvod predvajalnik Yamaha DVD-S2300 MK2, ki ga je želel uvoznik dne 8. 6. 2010 prvič dati na trg oz. dati v promet v Evropski skupnosti, katerega pomen „dati v promet“ je obrazložen v 4. členu ZTZPUS-UPB1. Glede na navedbo, da ameriški trg oz. proizvodi ne potrebujejo CE oznake s tem, da izdelek podleže še bistveno strožjim predpisom o EMC pa prvostopenjski organ ne more ugotavljati, saj te ameriške zakonodaje ne pozna, dejstvo pa je da ZTZPUS in na podlagi njega sprejeti pravilniki v skladu z direktivo LVD in EMC veljajo v Republiki Sloveniji in katere je potrebno spoštovati, saj označevanje in izdaja listin o skladnosti za proizvod potrjuje skladnost. Glede navedbe tožeče stranke, da je Carinska uprava RS navedeni eksponat vrnila nazaj prodajalcu, torej v ZDA, ne podlagi obvestila oz. naročila tožene stranke, ter da gre za protipravno ravnanje, to ne drži. Tožena stranka je že v odločbi št. 0610-6111/2010-6-30001 z dne 21. 6. 2010 navedla in sicer: „Glede na določbo 2. odstavka 29. člena Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93, imajo državni organi, pristojni za nadzor trga, če ugotovijo, da proizvod ne upošteva usklajevalne zakonodaje Skupnosti pooblastilo, da od carinskih organov zahtevajo, da slednji na računu, ki spremlja proizvod in na vsaki drugi spremni dokument navedejo zaznamek „Proizvod ni skladen – sprostitev v prosti promet ni dovoljena Uredba (ES) št. 765/2008“. Na podlagi pooblastila iz 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS bo inšpekcijski organ kot dodatni ukrep, s katerim se bo zagotovilo upoštevanje prepovedi dajanja v promet od carinskih organov zahteval, da neskladni aparat oz. rabljen predvajalnik ne sprostijo v prosti promet“.

Tožena stranka še pojasnjuje, da ne drži trditev, da je tožena stranka od Carinske uprave RS zahtevala vrnitev proizvoda proizvajalcu, saj je le to v stvarni pristojnosti Carinske uprave RS. Glede nedovoljene sprostitve v prosti promet je bila tožeča stranka seznanjena v odločbi št. 0610-6111/2010-6-30001 z dne 21. 6. 2010. Tožba je utemeljena.

Po interpretaciji določila 4. alineje 4. člena ZTZPUS-UPB1, kot jo je podala tožena stranka, pojem „dati v promet“ pomeni prvič odplačno ali brezplačno dobaviti proizvod v Evropski skupnosti in to naj bi po mnenju tožene stranke ustrezalo tožnikovi uvozni aktivnosti v konkretnem primeru. Tudi iz 3. člena v povezavi z 2. členom ZTZPUS-UPB1 izhaja, da je namen izpodbijanega ukrepa zagotovitev varnosti, varovanje življenja in zdravja ljudi, torej tudi uporabnikov predvajalnikov, zato po mnenju tožene stranke proizvodi ne samo, da ne smejo biti dani v promet, ampak se tudi ne smejo začeti uporabljati s strani končnega potrošnika, če niso skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami. Do uvoza predmetnega predvajalnika je namreč prišlo v času veljavnosti ZTZPUS-UPB1, zato so po mnenju tožene stranke relevantni vsi predpisi, ki so veljali v času uvoza predvajalnika v EU, ne pa predpisi, ki so veljali v času proizvodnje ali prodaje tega predvajalnika tožniku izven EU. Ukrep, ki ga tožnik izpodbija, pa se po določbi 1. alineje 3. odstavka 16. člena ZTZPUS-UPB1 lahko izreče tudi fizični osebi kot uvozniku in potencialnemu uporabniku tega izdelka (7. alineja 1. odstavka 4. člena ter 7. alineja 2. odstavka 16. člena ZTZPUS-UPB1). Tožnik ne trdi, da je izključno zbiratelj in ker med strankama ni sporno, da je tožnik predvajalnik kupil tudi zaradi njegove uporabe pri predvajanju filmov, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Vendar pa takšna odločitev ni pravilna in ni zakonita. Razlog za to je dejstvo, da je treba v konkretnem primeru uporabiti pravo EU na drugačen način drugače, kot je to storila tožena stranka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala, da je pravo EU relevantno v tem primeru, saj se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (Uredba, Uradni list EU, L 218, 13. 8. 2008). Dejstvo, da je v konkretnem primeru pravo EU relevantno, med strankama niti ni sporno. Kljub temu sodišče dodaja, da je Uredba pravno relevantna v tem primeru, ker Uredba med drugim zagotavlja to, na kar se izpodbijana odločba nanaša, to pa je „okvir za nadzor trga proizvodov z namenom zagotoviti, da ti proizvodi izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko stopnjo zaščite javnih interesov, kot so varovanje zdravja nasploh, varnosti in zdravja pri delu, varstvo potrošnikov, okolja in varnosti“ (člen 1(2) Uredbe). Po določbi 2. odstavka 288. člena Prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU, Uradni list EU, C 83, 30. 3. 2010) je uredba zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja. To pomeni, da bi morala tožena stranka neposredno uporabiti tudi določbe 2. člena Uredbe, ne pa določbi 3. in 4. člena ZTZPUS-UPB1. V konkretnem primeru je napaka še toliko večja zaradi tega, ker omenjene določbe ZTZPUS-UPB1 niso usklajene z določbo 2. člena Uredbe. Že »dostopnost na trgu« po členu 2(1) Uredbe pomeni dobavo za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je tožnik nabavil proizvod v okviru njegove gospodarske dejavnosti, ampak med strankama ni sporno, da ga je tožnik nabavil za lastno (u)porabo. Po členu 2(2) „dajanje na trg« pomeni, da je proizvod prvič na voljo na trgu Skupnosti. Tožnik je zatrjeval okoliščine, ki ne kažejo na to, da je proizvod namenjen za trg v EU. Za takšno razlago, ki je drugačna od ureditve po ZTZPUS-UPB1, govorijo tudi določbe člena 2(5)(6) in (7) Uredbe. In v tem smislu je treba razlagati tudi določbe členov 27(1)(3), 28. in 29. Uredbe, ki govorijo o „prostem prometu na trgu in o „sprostitvi“ proizvoda na trg. Ker je tožena stranka uporabila ZTZPUS-UPB1, a bi morala neposredno uporabiti Uredbo (celo ne glede na to, ali je ZTZPUS-UPB1 skladen z uredbo ali ne), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.