Jedro

Po 260. členu OZ izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: „I. Izročilna pogodba, ki so jo 30. 4. 2013 v obliki notarskega zapisa št. SV 178/2013 sklenili A. A. in toženci B. B., C. C. ter Č. Č., je brez pravnega učinka v razmerju do tožnice in njene terjatve v višini 72.431,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 119.000,62 EUR od 1. 10. 2009 do 27. 6. 2013 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 72.431,99 EUR od 28. 6. 2013 dalje do plačila; v presežku se ta tožničin zahtevek zavrne.

II. Toženca B. B. in C. C. sta za izterjavo dospele tožničine terjatve, navedene v I. točki izreka, dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnini ID znak 000-19-0.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izročilna pogodba, ki jo je tožničin dolžnik A. A. 30. 4. 2013 sklenil s toženci, v razmerju do tožnice brez učinka. Tožencema je naložilo, da morata zaradi izterjave tožničine dospele terjatve v višini 72.431,99 EUR z obrestmi dovoliti izvršbo na nepremičnini, ki sta jo pridobila z izročilno pogodbo. Nazadnje je tožencem naložilo še povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.956,03 EUR z obrestmi. S popravnim sklepom je nato odpravilo očitno pisno pomoto, ki se je primerila pri navedbi glavnice v izreku sodbe.

2. Toženci se v pritožbi sklicujejo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo sodbe. Nepremičnina, ki je bila predmet izročilne pogodbe, je predstavljala skupno premoženje A. A. in tretje toženke. Tožnica tej trditvi ni nasprotovala, sklicevala se je le na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju in oporekala trditvi tožencev, da znaša delež tretje toženke na skupnem premoženju 8/10. Tožnica bi morala dokazati, da nepremičnina, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe, ni spadala v skupno premoženje zakoncev. Izpodbijana sodba, s katero je sodišče mimo postavljenih trditev dovolilo izterjavo na celotni nepremičnini, je zato napačna.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Sodišče je izpodbijano sodbo skladno z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP oprlo izključno na zatrjevana dejstva. Pri obravnavanju in odločanju je upoštevalo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena; slednjega je tudi ustrezno porazdelilo med pravdni stranki.

6. Tožnica je v pravdi obrazloženo nasprotovala vsem trditvam tožencev, še posebej trditvi, da nepremičnina, ki je bila predmet sporne izročilne pogodbe, predstavlja skupno premoženje tožničinega dolžnika in tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedena trditev ne ustreza resnici. V izročilni pogodbi so se namreč pogodbeniki uvodoma izrecno sporazumeli, da je izročitelj A. A. edini dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine s parc. št. 19 k. o. X. Tretja toženka je s podpisom izročilne pogodbe to dejstvo priznala, očitno pa je tudi soglašala z izročitvijo navedenega premoženja prvima dvema tožencema, s čimer se je sama odrekla svojim domnevnim lastninskopravnim upravičenjem na tem premoženju.

7. Vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna tožničina pravica do izpodbijanja izročilne pogodbe, so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Toženci ne oporekajo višini tožničine terjatve in njeni zapadlosti. Prav tako ne nasprotujejo ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je tožničin dolžnik s sklenitvijo sporne izročilne pogodbe vedoma ravnal v škodo tožnice in da zdaj nima več dovolj sredstev za poplačilo njene terjatve. Domneve, da je bilo tožencema, ki sta dolžnikova sinova, zaradi sorodstvenega razmerja z njim znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje tožnici kot upnici, pa toženca že v postopku na prvi stopnji niti poskušala nista ovreči. Potemtakem so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj predpisuje Obligacijski zakonik (OZ) v 255. in 256. členu.

8. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje vendarle deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v celoti sledilo tožbenemu zahtevku. Po 260. členu OZ namreč izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Sodišče druge stopnje je zato tožničin oblikovalni zahtevek zamejilo na poplačilo tožničine terjatve, kot jo je tožnica sicer že sama opredelila v dajatvenem delu zahtevka.

9. Po navedenem je sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP prvo sodbo v odločitvi o glavni stvari ustrezno spremenilo. Ker ne gre za spremembo, ki bi lahko bistveno vplivala na oceno tožničinega uspeha v pravdi in s tem na porazdelitev stroškovnega bremena, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in odločitev o stroških prvostopenjskega postopka potrdilo.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženci so s svojimi pritožbenimi razlogi propadli. Delna sprememba izpodbijane sodbe je bila namreč posledica uradnega pritožbenega preizkusa. Toženci morajo zato svoje pritožbene stroške kriti sami. Enako velja za tožnico, ki s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.