Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj to, da naj bi v času, ko je imel toženec v upravljanju vozila, na vozilih nastalo več poškodb oziroma škoda, kljub dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik pri tožeči stranki, ne zadostuje za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino 109,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (še za plačilo 7.290,35 EUR s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.207,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja škodnih dogodkov oziroma njihove zadostne konkretiziranosti, odgovornosti toženca oziroma vzročne zveze glede škode, ki jo je po posameznih računih in glede zavarovalnih premij napravil toženec. Nasprotuje stališču sodišča, da nastanek škode in toženčeva dejanska uporaba tovornega vozila, na katerem je nastala škoda, v času njenega nastanka, še ne pomenita, da jih je povzročil toženec iz hude malomarnosti oziroma naklepno. Ponavlja, da je toženec sporno tovorno vozilo uporabljal do zadnjega dne zaposlitve pri njej in je v obdobju, ko je imel vozilo v upravljanju, prišlo do več škodnih dogodkov, kar izhaja iz evidenčnih listov in prijav škod. Poudarja, da je toženec v relativno kratkem času dveh mesecev povzročil vsaj štiri škodne dogodke, pri enem je bil pod vplivom alkohola. Pove, da za ostale primere škode tožencu ne more dokazati vožnje pod vplivom alkohola, ker je bil na terenu oziroma na vožnji v tujini, meni pa, da je iz same pogostnosti njegovih škodnih dogodkov nedvomno mogoče zaključiti, da je ravnal hudo malomarno pri opravljanju dela poklicnega voznika, ki ga pri delu veže skrbnost dobrega strokovnjaka, zaradi česar je treba vsako neskrbnost, ki ima za posledico škodo na vozilu, šteti kot hudo malomarnost, saj gre za dogodke v cestnem prometu, ki sami po sebi predstavljajo kršitev predpisov oziroma gre za prekršek. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala hude malomarnosti toženca. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede poškodbe s prerezano pnevmatiko na službeni poti toženca po Avstriji. Pove, da je vozilo v Slovenijo pripeljal nadomestni voznik, nakar je bilo treba škodo popraviti, za kar je odgovoren toženec in je škoda v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala konkretneje navesti vse okoliščine zatrjevanih poškodb, tudi tistih, ki kažejo na naklep ali hudo malomarnost, saj je škoda nastala, ko je bil toženec na službenih poteh, praviloma v tujini. Navaja, da poškodbe same po sebi niso privedle do tega, da bi vozilo postalo nevozno, zato se je z njimi seznanila šele ob prihodu vozila v domicil in zato ne ve, na kakšen način je prišlo do vsake posamezne poškodbe na vozilu. Meni, da za sklep o hudi malomarnosti toženca zadostuje, da je prišlo do večjega števila poškodb v relativno kratkem časovnem obdobju. V zvezi s škodo, ki je nastala aprila zaradi prepovedi vožnje v Avstriji, nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je ni mogoče naprtiti tožencu, ki je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le do konca marca. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je bil 31. 3. 2015 toženec še vedno v službi, na službeni poti v Avstriji. Pove, da stranki nista nakazovali, da pogodbe o zaposlitvi ne bosta podaljšali oziroma sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča opr. št. Pd 83/2015 z dne 18. 4. 2016 iz katere izhaja, da je tožeča stranka šele 1. 4. 2015 tožencu sporočila, da mu pogodbe o zaposlitvi ne namerava podaljšati. Ta okoliščina po njenem mnenju kaže na zaključek, da bi toženec nedvomno lahko nadaljeval z delom pri tožeči stranki, saj do 31. 3. 2015 ni nič kazalo na to, da se delovno razmerje ne bi nadaljevalo. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ne more biti odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki nastala v aprilu, preozko in materialnopravno zmotno. Trdi, da je do prenehanja medsebojnega sodelovanja prišlo po spornem dogodku 31. 3. 2015, zato upravičeno terja tudi to odškodnino. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.
5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje glede na določbo 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ugotavljalo odškodninsko odgovornost toženca - delavca na delovnem mestu voznik za škodo, ki je nastala na vozilih tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika, zaradi posledične višje zavarovalne premije, izgubljeni dobiček ter škodo zaradi prevzema tovornega vozila v Avstriji. Ugotovilo je, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki odškodnino za škodo iz naslova prevzema tovornega vozila v Avstriji 31. 3. 2015 v skupni višini 109,00 EUR, sicer pa je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožeča stranka v zvezi s škodo, nastalo na njenih vozilih, ki jih je imel v času nastanka škode v upravljanju toženec, ni podala konkretnih trditev v zvezi s tem, kdaj in kako so poškodbe na posameznih vozilih nastale, niti okoliščin, ki kažejo na toženčev naklep ali hudo malomarnost pri vsakem posameznem dogodku, niti zanje ni predložila dokazov. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Zgolj to, da naj bi v času, ko je imel toženec v upravljanju vozila, na vozilih nastalo več poškodb oziroma škoda, kljub dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik pri tožeči stranki, ne zadostuje za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka morala za vsakega izmed dogodkov, v katerih je nastala škoda, opredeliti vse elemente odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), tj. obseg nastale škode, protipravno ravnanje toženca, vzročno zvezo med toženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter naklep oziroma hudo malomarnost skladno z določbo 177. člena ZDR-1. Kljub dejstvu, da je kot poklicni voznik toženec moral pri svojem delu izkazovati povečano skrbnost, zgolj dejstvo nastanka štirih poškodb na vozilih v roku dveh mesecev, ne dokazuje navedenih elementov odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka bi morala za vsakega izmed škodnih dogodkov opredeliti, v čem je toženec ravnal protipravno (opredeliti dolžno skrbnost toženca kot voznika ter v čem jo je opustil), vzročno zvezo med njegovim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo ter okoliščine, ki kažejo na hujšo obliko krivde od navadne malomarnosti. Na navedeno ne more vplivati pritožbena trditev, da je do poškodb prihajalo v tujini in da se je tožeča stranka z njimi seznanila šele ob prihodu vozila v domicil in da ne ve, na kakšen način je prišlo do vsake posamezne poškodbe na vozilu.
7. Pritožba je neutemeljena tudi v zvezi z uveljavljanjem škode zaradi poškodovane oziroma razrezane pnevmatike, ki jo je tožeča stranka dala popraviti v času po prenehanju delovnega razmerja toženca. Tudi v zvezi s to zatrjevano škodo ni opredelila elementov odškodninske odgovornosti toženca, se pravi, kako je prišlo do nastanka škode (škodnega dogodka), protipravnega ravnanja toženca, vzročne zveze in hude malomarnosti oziroma naklepa. Tožeča stranka tako ni dokazala, da je prav toženec odgovoren za nastanek te škode v času pred prenehanjem delovnega razmerja pri njej (nenazadnje je bilo vozilo v času prevoza v Slovenijo vozno in bi lahko do poškodbe pnevmatike prišlo tudi kasneje), sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da se tudi ta del tožbenega zahtevka zavrne. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, da naj bi se tožeča stranka šele po škodnem dogodku 31. 3. 2015 odločila, da tožniku ne bo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2015 dalje, kar je tožencu sporočila 1. 4. 2015 zjutraj, preden je prišel v službo.
8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.
9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.