Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno izpostavilo kot odločilno, da sta pravdni stranki v Pogodbah (oziroma aneksih) izrecno dogovorili, da v ceno minute ni vključen prometni davek (oziroma DDV). In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to (smiselno) pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Davčno prevalitev predpostavlja že sam sistem DDV. Zato zanjo ni potreben kakšen poseben dogovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 77.658,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od vročitve te sodbe dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 14.12.2002 v 1. in 3. točki izreka.(1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 200.057,00 SIT (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi (smiselno spremeni), tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani spor izvira iz Pogodb št.663/090 ter 773/090 o posredovanju telekomunikacijskih zvez preko posebne telefonske številke iz skupine 090 z dne 25.11.1996 ter 7.7.1997 in aneksov k tema pogodbama, ter Pogodb o naročniškem razmerju št. 1030/090 z dne 10.2.1999 ter št. 1031/090 z dne 10.2.1999 ter aneksov k tema pogodbama, sklenjenih med pravdnima strankama (v nadaljevanju Pogodba). V 4. odst. točke B 5. oziroma 6. čl. zgoraj navedenih pogodb sta stranki dogovorili, da si operator (tožena stranka) pridrži 30% deleža od skupnega neto prihodka, tožeča stranka torej 70%. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je v teh 70% udeležbe na skupnem neto prihodku tožeče stranke vključen tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Predmet spora je torej cena storitve, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Kot takšnega ga je prvostopno sodišče tudi razpoznalo, pa čeprav je zapisalo, da tožbeni zahtevek predstavlja izpolnitveni zahtevek za plačilo davka na dodano vrednost od vsote plačil, ki jih je tožnica dobila od toženke na podlagi pogodbe in ugotavljalo obstoj davčne obveznosti tožnice po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Da se je prvostopno sodišče ukvarjalo prav s ceno storitve, dokazujejo njegova nadaljnja izvajanja glede vsebine dogovora med strankama o delitvi skupnega neto prihodka. Kaj predstavlja neto prihodek od storitev, pa je prvostopno sodišče pravilno razlagalo v kontekstu celotnega zapisa točke B 6. (oziroma 5.) čl. Pogodb. Prvostopno sodišče je pravilno izpostavilo kot odločilno, da sta pravdni stranki v Pogodbah (oziroma aneksih) izrecno dogovorili, da v ceno minute ni vključen prometni davek (oziroma DDV). In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to (smiselno) pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodbe govorijo o neto ceni in neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili delitveno razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen sorazmerem neto delež, kot je dogovorjen. To pa se lahko le z razlagovanjem, da v delež tožeče stranke ni vključen DDV, kot to pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Niso utemeljeni očitki pritožnika, da prvostopno sodišče povsem pavšalno in arbitrarno, brez vsakega preverljivega argumenta, razloguje, da naj bi izhajalo iz pravice do sorazmernega deleža skupnega neto prihodka, da morata biti oba deleža enako neobremenjena z DDV, da bo vsaka od strank dobila dejansko sorazmerni delež skupnega neto prihodka, saj prvostopno sodišče takšne zaključke izpelje iz celotnega konteksta točke B 6. oziroma 5. čl. Pogodb. Izpodbijana sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato moč preizkusiti, podana pa tudi ni očitana protispisnost, saj je, kot že rečeno, prvostopno sodišče pravilno opredelilo, kaj je predmet spora. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

Pravilno je stališče pritožnika, da Zakon o davku na dodano vrednost ne posega v razmerja med pogodbenimi strankami, v to, kaj in koliko si morajo plačati, ter da njegovih določb ni moč upoštevati za urejanje razmerij med njimi, ter da ZDDV temelji na fakturirani in ne na plačani realizaciji, kar pa še ne pomeni, da posameznih določb pogodbe ni potrebno razlagati v povezavi z določbami ZDDV.

Pravilne so trditve pritožnika, da ZDDV ne spreminja pogodb med poslovnimi partnerji, torej med pravdnima strankama ter da se prvostopno sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke glede izpisov in obračunov za meseca maj in junij 1999 in računov tožnice za ta dva meseca (ki naj bi po mnenju pritožnika kazali, da je bilo tožnici vedno jasno, da ji pripada le delež na neto prihodku, ker je znesek za plačilo posredovan toženi stranki dejansko zmanjšala za prometni davek, tedaj 6,5%), kar kaže, da jih je (pravilno) štelo kot nerelevantne za presojo v tej zadevi. Ni se namreč moč strinjati s pritožnikom, da je iz tega, kako sta stranki dejansko izvajali pogodbo v času, ko je veljal prometni davek, moč razbrati, kaj sta dogovorili s pogodbo. To je moč ugotoviti iz same pogodbe, kar je prvostopno sodišče tudi storilo, ko je podalo razlago 6. čl. Pogodbe. Ker je zapis navedene določbe jasen, listine, ki jih omenja pritožnik, za odločitev niso relevantne. Prvostopno sodišče zato, ker le-teh ni ocenilo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot mu očita pritožnik.

Prav dejstvo, ki ga navaja pritožnik, da ima davčni zavezanec na eni strani davčno obveznost (po 36. čl. ZDDV), na drugi pa pravico do odbitka vstopnega davka (po 40. čl. ZDDV), je v prid razlagi, kot jo je podalo prvostopno sodišče. Za trditve pritožnika, da je bil od celotne storitve, ki jo je toženka zaračunala končnim uporabnikom, DDV že obračunan in da za ponoven obračun DDV na isto storitev ne obstaja zakonska osnova, češ da se od vsake storitve obračuna DDV samo enkrat, ker v ZDDV ni podlage za kumuliranje DDV, niso zakonsko podprte niti zanje ni moč najti opore v ZDDV. Davčno prevalitev predpostavlja že sam sistem DDV. Zato zanjo ni potreben kakšen poseben dogovor. Tožena stranka je imela glede na določbo 40. čl. Zakona o davku na dodano vrednost pri izračunu svoje davčne osnove tudi pravico odšteti DDV, ki ga vtožuje tožeča stranka, sama pa ne pove, zakaj te možnosti naj ne bi imela. Ali je navedeno možnost izkoristila ali ne, na predmetni spor ne vpliva.

Pritožnik ima prav, da je DDV prihodek države, kar pa še ne pomeni, da ga tožena stranka ni dolžna plačati tožeči stranki. Ker je odločilno v zadevi, kaj je bila dogovorjena cena storitve in v kolikor v neto ceni storitve ni vsebovan DDV, potem je tožeča stranka za ta DDV upnik do tožene stranke in ne le dolžnik do države, kot to meni pritožnik.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, izpodbijana sodba ima zadosti razlogov, da jo je moč preizkusiti, razlogi sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu. Prvostopno sodišče tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 77.658,00 SIT in predstavljajo nagrado odvetnici tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 55.000,00 SIT (500 odvetniških točk), 20% DDV v znesku 11.000,00 SIT, administrativne stroške v znesku 1.100,00 SIT (2%) ter takso za odgovor na pritožbo v znesku 10.558,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določilom Taksne in Odvetniške tarife. Pritožbeno sodišče je glede priglašenega zvišanja za specialistično znanje uporabilo določilo 2. odst. 5. čl. Odvetniške tarife, še zlasti zato, ker odvetnica tožeče stranke ni predložila verodostojnega izkaza, da izpolnjuje pogoje za zvišanje po določbi 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife.

V primeru zamude s plačilom je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov in sicer od poteka 15-dnevnega roka od vročitve te sodbe (dalje do plačila), saj bo zamuda (če bo) nastopila šele sedaj.