Jedro

Sum storitve očitanega kaznivega dejanja govori v prid ugotovitvi, da stiki toženca z otrokom (četudi pod nadzorom centra za socialno delo) v sedanjem obdobju niso otroku v korist. V opisanih okoliščinah stiki niso priporočljivi in bi otroka obremenjevali, saj mld. hči očitno še ni pripravljena na stike s tožencem, zato je zanjo bolje, da jih trenutno še nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožnice in razveljavilo svoj sklep z dne 5.3.2012 (I. točka izreka) o začasni odredbi, s katero so bili urejeni stiki med tožencem in mladoletno hčerko S. tako, da začasno potekajo vsako drugo sredo od 15.30 do 16.30 v prostorih CSD pod nadzorom strokovne osebe centra. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom še zavrnilo predlog tožnice za denarna kaznovanja toženca zaradi kršitve začasne odredbe in predlog toženca za denarno kaznovanje tožnice zaradi kršitve začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep prvega sodišča se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne ugovor tožnice zoper sklep o začasni odredbi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Iz pritožbe izhaja, da toženec ne izpodbija odločitve prvega sodišča v II. točki izreka sklepa. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni imelo nobene dejanske in strokovne podlage za izpodbijano odločitev. Med izrekom in obrazložitvijo sklepa so tako huda nasprotja, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Toženec je bil zadnjič v stiku s hčerko S. 17.11.2010. Nihče od strokovnjakov, ki so obravnavali deklico, do danes ni komuniciral s tožencem. Prvo sodišče je ostalo v dvomu, ali so stiki z očetom S. v korist ali v škodo. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izpoved dr. R. P., ki deklico obravnava od aprila 2012. Povedala je, da bi morale vse domnevne težave pri deklici izzveneti po enoletni obravnavi. Psihologinja V. R. se z deklico ukvarja od leta 2010, zato se upravičeno postavlja vprašanje o verodostojnosti strokovnih ugotovitev. Sodišče je prezrlo, da sta se tožnica in S. po odhodu iz skupnega doma trikrat selili in da je S. zamenjala vrtec, zato ni mogoče slediti navedbam sklepa, da se S. boji iti v vrtec, ker v bližini živi oče. Tožencu niso znane sedanje S. navade, ki odstopajo od navad njenih vrstnikov, zato prereka vse tovrstne navedbe dr. R. P. Njene ugotovitve so v tako hudem nasprotju, da so za odločanje v zadevi neuporabne. Ta strokovnjakinja navaja, da ima S. očeta rada in je nanj navezana, zato je nelogična njena ugotovitev, da je potrebno otroka zaščititi in da si S. zaceli rane, ob terapiji pa bi se nato lahko ponovno navezali stiki z očetom. Ugotovila je še, da lahko mnenje o primernosti stikov toženca in S. poda edino sodni izvedenec. Samo ona je prepoznala falus na S. risbici in zaključila, da je bila deklica spolno zlorabljena. Zdravnica ni hotela prevzeti strokovne odgovornosti in odločiti, kaj je v otrokovo korist, do poznanega mnenja izvedenca T. pa se ni opredelila. Izvedenec je ugotovil, da bi se stiki že zdavnaj morali vzpostaviti, ker bo v nasprotnem primeru oče za otroka izgubljen, hči pa tudi za očeta. Dokaz z zaslišanjem dr. R. P. sodišče ne bi smelo uporabiti kot temelj svoje odločitve. Sodišče utemeljuje svojo odločitev na izpovedi dr. Rr., njeno opis tožničinega obiska novembra 2010 pa je povsem drugačen, kot je izpovedala v nadaljevanju. Pediatrinja je brez dodatnih pojasnil s strani tožnice slednjo poslala k ustreznim inštitucijam, ki še danes vsaka zase vodijo svoj postopek. Pomembno je, da S. dr. Rr. ni nikoli povedala, ali in kaj se je dogajalo v zvezi s tožencu očitanimi dejanji. Pediatrinja je tako namenoma negirala mnenje izvedenca T.. Strokovno vprašljivo je stališče dr. Rr, ki ne razpolaga z nobeno neposredno S. izjavo, kljub temu pa tožnici napiše generalno opravičilo hčerkine odsotnosti od nadzorovanih stikov. Enako velja za njeno odločitev, da stiki z očetom S. niso v korist. Dr. R. P. in dr. Rr. sta neodgovorno zaključili, da stiki S. s tožencem zaenkrat S. niso v korist. Postavlja se vprašanje, kaj je stroka koristnega naredila S. v tem dolgem obdobju, ko ni imela stika z očetom, deklici pa se obeta psihiatrična hospitalizacija. Za sedanje S. stanje je nujno iskati vzročne zveze drugje, ne pa v nedokazanih ravnanjih očeta. Nedopustno je, da se s tem dolgotrajnim postopkom povzroča nepopravljiva škoda ravno S., ki je tista, ki je izgubila očeta, nobeni izvensodni instituciji pa se ni zdelo vredno v postopek vključiti tožene stranke. V tej situaciji je hčerka zagotovo že popolnoma pozabila toženca, o njem pa ima zagotovo hudo negativno podobo. Nihče od številnih strokovnjakov, ki so se ukvarjali z deklico, ne omeja otrokovih muk, zagat in škodnih posledic vseh teh obiskov in obravnavanj. Ni mogoče spregledati, da se vsi zapisi inštitucij o posameznih obiskih začnejo z „mati pove“. Mati je povedala točno tisto, kar je potrebno za dokončno odtujitev hčere od očeta. Predvidevanja toženca, da gre za izredno grd tožničin projekt, so realna in pravilna. Podprta so z ugotovitvami izvedenca T., da S. nima nobenih posledic, ki bi jih bilo mogoče pripisati tožencu očitanim dejanjem. Izvedenec je v dopolnitvi svojega mnenja opozoril, da je komunikacija med staršema izredno slaba, da je za njeno vzpostavitev potrebna strokovna pomoč obema staršema, zlasti pa je opozoril, da je tožnica potrebna obravnave psihologa oziroma psihiatra. Izvedenec je bil edini, ki tožnici ni sledil v nobeni podrobnosti. Reakcija tožnice je bila burna in je privedla do tega, da se je izvedenec T. sam odstranil iz zadeve. V spisu ostaja njegovo mnenje, da je tožnica izredno posesivna osebnost, S. pa izredno razvajen otrok. Zaradi tega izrek sklepa ni skladen z njegovo obrazložitvijo in se ga zato ne da preizkusiti. Sklep nima materialnopravne podlage, saj ne obstajajo nobeni pogoji za uporabo določil ZIZ. Procesno je tudi preuranjen, saj je sodišče že izdalo sklep o postavitvi novega izvedenca. Sodišče se je prenaglilo s svojo odločitvijo, ker je za odločanje o ugovoru tožnice nujno potrebno ustrezno mnenje izbranega strokovnjaka. Sodišče nima ustreznega znanja, da bi odločilo, kaj je v tem trenutku S. v korist, zato je nujno potrebno mnenje izvedenca. Vsaj na ta način naj se otroku poskuša preprečiti nadaljevanje gorja, ki ga preživlja.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice z začasno odredbo z dne 13.12.2010 začasno zaupalo S. v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa je začasno odvzelo pravico do stikov s S.. S sklepom z dne 25.7.2011 je prvo sodišče zavrnilo toženčev ugovor zoper izdano začasno odredbo. Toženec je zoper ta sklep vložil pritožbo 9.9.2011. Toženec je nato umaknil pritožbo na naroku 2.7.2012 (glede na izdano začasno odredbo z dne 5.3.2012 o stikih pod nadzorom), zato je navedena začasna odredba postala pravnomočna.

6. Iz izvedenih dokazov oziroma dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se tožencu očita kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po III. odstavku 173. člena KZ-1 (na škodo hčerke S.), zaradi česar teče kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Očitana spolna zloraba je v največji meri privedla do tega, da je bila S. od jeseni 2010 dalje izpostavljena številnim obravnavam s strani raznih institucij, ki so ob izrazito konfliktnem odnosu med pravdnima strankama in odsotnosti tvorne komunikacije med njima pripomogle k temu, da je S. v stiski oziroma (po ugotovitvah izvedenca T.) sekundarno travmatizirana (zaradi razpada družine, obravnav pri strokovnjakih in predmetnega postopka).

7. V nastali situaciji je S. očitno močno zbegana, celotno dogajanje okoli nje pa neugodno vpliva tudi na njen razvoj. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (klinična psihologinja V. R.) pedopsihiatrinja R. P. in pediatrinja Rr. ugotavljajo, da je S. primarno travmatizirana zaradi morebitne spolne zlorabe, da gre za hujšo čustveno motnjo (ki naj bi imela korenine v spolni zlorabi), da je otrok v čustveni stiski ter da ima v nastalih okoliščinah številne zdravstvene težave. Izvedenec T. je ob pregledu S. ugotovil, da otrok slabo leto po očitani spolni zlorabi ni kazal znakov spolne zlorabe, pri čemer ugotovitve strokovnjakov takoj po očitani spolni zlorabi, ki dopuščajo možnost toženčevega neustreznega spolnega vedenja do S., lahko strokovno potrjuje, na naroku 5.12.2011 pa je dodatno pojasnil, da se je spolna zloraba lahko zgodila ali pa ne oziroma, da očitane spolne zlorabe ne more ne potrditi ne zanikati. Stiki po mnenju V. Ri in R. P. (v tistem trenutku) niso bili priporočljivi, ker otroku niso v korist. Izvedenec T. je priporočil nadaljnjo strokovno obravnavo S. v svetovalnem centru, matere pri njeni psihoterapevtki in obvezno vključitev pravdnih strank v kvalitetno šolo za starše oziroma, da bi se stiki lahko vzpostavili ob terapevtski obravnavi cele družine. Stiki pod nadzorom centra za socialno delo brez (predhodne) strokovne obravnave torej še niso izvedljivi.

8. Sum storitve očitanega kaznivega dejanja govori v prid ugotovitvi, da stiki toženca s S. (četudi pod nadzorom centra za socialno delo) v sedanjem obdobju niso otroku v korist. V opisanih okoliščinah stiki niso priporočljivi in bi S. obremenjevali, saj S. očitno še ni pripravljena na stike s tožencem, zato je zanjo bolje, da jih trenutno še nima. Nastala situacija terja umiritev razmer, s pomočjo izvedenca pa bo treba ugotoviti, ali in pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče vzpostaviti stike med tožencem in S. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvo sodišče določilo drugo izvedenko v zadevi, do pridobitve izvedenskega mnenja pa stiki toženca s S. tudi po oceni pritožbenega sodišča otroku niso v korist. 9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil dosedanji postopek odločno predolg, kar je škodilo predvsem S., zato bo moralo prvo sodišče v nadaljevanju postopka poskrbeti, da bo zadeva obravnavana prednostno.