Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko v plači do plače, kot je bila ustno dogovorjena, četudi je bila v pisni pogodbi o zaposlitvi določena nižja plača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača razlike v plači: za mesec maj 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2008 dalje do plačila; za mesec junij 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2008 dalje do plačila; za mesec julij 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2008 dalje do plačila; za mesec avgust 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje do plačila; za mesec september 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2008 dalje do plačila; za mesec oktober 2008 neto znesek 2.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila; vse v 8 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka).

Zahtevek za plačilo razlike v plače za mesec januar 2008 v neto znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2008 dalje do plačila, je zavrnilo (2. tč. izreka). Nadalje je sklenilo, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic za tujino v skupnem znesku 3.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za mesec junij 2008 v znesku 530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2008 dalje do plačila, za mesec avgust 2008 v znesku 995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje do plačila, za mesec september 2008 v znesku 270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2008 dalje do plačila in za mesec oktober 2008 v znesku 270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila (1. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.142,62 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. tč. izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe in sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. ugodilni del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka opozarja, da tožnik ponudbe, kot je bila dana 7. 11. 2007 na sestanku v Čatežu, ni sprejel, saj je zaradi izračuna pokojninske osnove želel višjo prikazano plačo. Iz navedenega razloga ne držijo njegove navedbe, da je bila dogovorjena plača v višini 5.400,00 EUR neto, kot to izhaja iz ponudbe z dne 7. 11. 2007. Tudi ne držijo tožnikove navedbe, da je bila že na sestanku dogovorjena plača v znesku 2.000,00 EUR na račun v Sloveniji, razlika do 5.400,00 EUR pa na račun v tujini. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je napačen. Iz izpovedi direktorja tožene stranke, ki je logična in skladna z listinskimi dokazi, ki jih je v spis vložil tožnik sam, izhaja, da sta se pravdni stranki na sestanku v Č. pogovarjali o sami zaposlitvi in načinu plačila plače na način, da bi tožnik delno plačilo plače prejel preko tuje agencije za zaposlovanje.. Na podlagi takega dogovora v Č. je bila tožniku posredovana ponudba z dne 7. 11. 2007. Ker pa se tožnik s tako ponudbo (800,00 EUR neto v Sloveniji) ni strinjal, ponudbe ni sprejel. Tožnik pa je v mesecu januarju 2008 pristal na ponudbo za delo letalskega mehanika ter za plačilo v RS v višini 3.621,00 EUR bruto mesečno (cca 2.000,00 neto), kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Drugih dogovorov glede dodatnega plačila ni bilo. Pritožba opozarja, da v kolikor bi se pravdni stranki v Č. res dogovorili za plačilo 2.000,00 EUR v RS, ostalo pa preko agencije A., potem bi direktor tožene stranke tri dni po sestanku poslal ponudbo z dogovorjeno vsebino, ne pa popolnoma drugo ponudbo in pod drugačnimi pogoji. Tožnik ves čas zaposlitve nikoli ni imel ugovora neizplačane oz. premalo izplačane plače. Dodaten argument za resničnost navedb tožene stranke je, da tožena stranka niti kdo drug po njenem naročilu tožniku ni nikoli nakazal nobenega plačila na njegov račun pri avstrijski banki, niti prek agencije A.. Sodišče se do teh navedb tožene stranke ni nikoli opredelilo. Ker gre za negativno dejstvo, ga tožena stranka ne more dokazati. Tožnik pa ni dokazal, da bi kadarkoli dobil plačilo za delo od tožene stranke ali koga drugega po naročilu tožene stranke na račun v Avstriji. Tožnik je predložil izpisek prometa na računu v banki v Avstriji, iz njega pa ne izhaja, da je tožnik na ta račun prejel nakazila od tožene stranke. Iz izpiska prometa izhaja, da je bil tožniku dne 30. 7. 2008 nakazan znesek 6.752,00 EUR s strani T. Ltd., pri čemer pa ni izkazano, v kakšni relaciji je to s toženo stranko. Tožnik tudi ni izpovedal, da je na račun v Avstriji dobival le plačila tožene stranke, kot to zmotno navaja sodišče, temveč je izpovedal, da bi na ta račun moral dobivati plačila tožene stranke, kar pa ne drži. Glede na vse navedeno so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo za delo letalskega mehanika dogovorjeno plačilo 5.400,00 EUR neto mesečno. Sodišče je tudi popolnoma nekritično ocenilo izpovedbo priče Z.G. ter na to izpoved oprlo svojo odločitev. Tožnik in navedena priča sta dolgoletna prijatelja. Priča Z.G. je tudi izpovedala, da ji tožena stranka še vedno dolguje 15.000,00 EUR, slednje pa je dodaten argument, da priča Z.G. ni mogla popolnoma objektivno izpovedovati. Tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj je glede na dejstvo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, pravdne stroške potrebno odmeriti na novo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008 za čas od. 1. 2. 2008 oz. od izdaje delovnega dovoljenja s strani Zavoda za zaposlovanje RS zaposlen na delovnem mestu letalskega mehanskega tehnika, in sicer za določen čas enega leta (A1). Ugotovilo je, da je bila v pogodbi o zaposlitvi plača sicer določena, vendar pa sta stranki sklenili sočasen usten dogovor, po katerem dogovorjen znesek plače ni znašal toliko, kot je bilo zapisano v pogodbi, ampak je bil dogovorjen neto znesek 5.400,00 EUR. Navedeno je ugotovilo na podlagi pisne ponudbe tožene stranke z dne 7. 11. 2007, v kateri je tožena stranka za opravljanje dela tožniku ponudila 5.400,00 EUR neto plačila, nadalje pa tudi na podlagi izpovedi tožnika in priče Z.G..

Resda je pričo Z.G. predlagal tožnik, vendar je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje njegovo pričanje še posebej pazljivo ocenilo in tako na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP) odločilo, da je tožnikov zahtevek v glavnem utemeljen.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija kredibilnost priče Z.G., češ da je bila ta priča tožnikov dolgoletni sodelavec in prijatelj in ker je tudi njemu tožena stranka dolžna denar (po izpovedbi Z.G.), goji do nje določene zamere, zaradi česar je ta priča izpovedovala v korist tožnika. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da je povsem življenjsko, da je tožnik v zvezi z dogovorom o plači in načinu izplačila plače, predlagal pričo, ki je bila njegov sodelavec in je bila zato s to problematiko seznanjena, pri tem pa poudarja, da tožena stranka na obravnavi navedene priče ni izprašala o tem, ali do tožene stranke goji kakšne zamere in je zato pričakovati, da njegovo pričanje ne bo verodostojno. Ob tovrstni situaciji tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča, v pritožbi ni uspela vnesti dvoma v verodostojnost priče, katere izpovedbi glede dogovora o višini in načinu izplačila plače, je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb priče Z.G. in tožnika ugotovilo, da sta bila oba pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlena v D.A., kjer sta prejemala plačo v višini 3.000,00 EUR neto. Tej ugotovitvi tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Razlog za zaposlitev pri toženi stranki je bila obljubljena višja plača, sicer službe ne bi menjala. Takšen razlog tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za logičen in življenjski. Ob dejstvu, da sta imela tožnik in priča Z.G. v D.A plačo v višini 3.000,00 EUR neto ni verjetno, da bi menjala službo za plačo, ki tega zneska niti približno ne bi dosegala. Iz navedenega razloga ter ob dejstvu, da je sama tožena stranka v novembru 2007 pripravila ponudbo, iz katere izhaja, da je tožniku za njegovo delo pripravljena plačati 5.400,00 EUR neto, se izkažejo navedbe tožene stranke, ki takšnemu dejstvu nasprotujejo, neosnovane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je dejansko dogovorjena plača znašala 5.400,00 EUR neto, kar je več, kot je tožena stranka tožniku izplačevala.

Ker je dogovor o višini plače v znesku 5.400,00 EUR neto dokazan, tožena stranka sama pa ni dokazala, da bi tožniku iz naslova plače izplačala kaj več, kot je razvidno iz plačilnih list, niti ni pomembno, da iz izpiska prometa na banki v Avstriji izhaja, da je bil tožniku dne 30. 7. 2008 nakazan znesek 6.752,00 EUR s strani T. Ltd., pri čemer naj ne bi bilo izkazano, v kakšni relaciji je to s toženo stranko. Tožnik sam je v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2009 navedel, da se je plačilo v razliki v plači na tožnikov račun v Avstriji opravilo preko posrednika T. Ltd., in da je na ta račun prejemal samo nakazila tožene stranke iz naslova plače (takšna navedba je skladna z njegovo izpovedbo v postopku). Iz navedenega razloga je njegov tožbeni zahtevek upošteval plačila, ki so bila v ta namen izvršena na račun v Avstriji. V kolikor zneski, ki so bili plačani na ta račun, ne bi bili plačani s strani tožene stranke iz naslova razlike v plači, bi bil tožnikov tožbeni zahtevek zagotovo večji. Tako je iz plačilne liste za maj 2008 razvidno, da je tožnik prejel 1.897,84 EUR neto (za 176 ur). Glede na ustni dogovor pa bi moral prejeti 5.400,00 EUR neto. Razlika je 3.502,16 EUR neto, tožnik pa je za ta mesec vtoževal 2.234,00 EUR. Že navedeno dejstvo, da tožnik vtožuje manj, kot bi mu pripadalo glede na ustni dogovor, dokazuje, da je tožena stranka tožniku na račun v Avstriji preko posrednika in iz naslova plače, nakazala določen znesek. Ker pa znesek ni bil v dogovorjeni višini, je tožena stranka tožniku dolžna plačati vtoževano razliko, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (2. tč. izpodbijanega sklepa).

Ker ostale (sicer obširne) pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl. v zv. s 366. čl. ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.