Jedro

Solastniki podržavljenih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, so glede na določbe ZDen samostojni upravičenci do denacionalizacije, vsak za svoje podržavljeno premoženje oziroma svoj idealni solastninski delež na podržavljeni nepremičnini ter se o denacionalizaciji za vsakega od njih odloča v odvisnosti od tega, ali je vložil zahtevo za denacionalizacijo, izkazal upravičenost do denacionalizacije ter glede na njegova procesna dejanja v postopku, ki učinkujejo le zanj. Njihove pravice so, kot to velja tudi za solastninske deleže, individualne, čeprav izvirajo iz idealnih deležev na istem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na odločitev v 3. točki izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 28.7.2006. Zahtevek M.B. za povračilo stroškov pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Tožena stranka je z odločbo z dne 24.1.2007 odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28.7.2006 v 1., 2. in 3. točki izreka, v delu, kjer navaja odškodnino za 1/3 zemljišč s parc. št. 15 in 16, obe k.o. ..., v višini „19.722,56 DEM oziroma 10.083,98 EUR“ ter v tem delu nadomestila z zneskom „46.654,69 DEM“. Z navedeno odločbo je Upravna enota Ljubljana odločila, da je dolžna SOD v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti skrbnici za posebne primere M.G.B. za upravičenca O.B., skrbnici za posebne primere N.B. za upravičenca B.B. in skrbnici za posebne primere M.B. za upravičenca V.B., za podržavljeno premoženje nepremičnini parc. št. 15 in parc. št. 16 v času podržavljenja vpisani v z.k. vl. št. ... k.o. ..., ki sta bili nacionalizirani navedenim upravičencem do 1/3, odškodnino vsakemu v obliki obveznic v višini 19.722,56 DEM oziroma 10.083,98 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ne bi smela spremeniti prvostopenjske odločbe še v 3. točki izreka, ki s pritožbo ni bila izpodbijana in zoper katero pritožba ni bila vložena ter se nanaša na priznanje denacionalizacije V.B., po katerem je denacionalizacijski postopek nadaljevala M.B. in ne katera od pritožnic. Navedene pravne naslednice upravičencev so v smislu določb ZPP navadne sospornice, saj se za vsakega od navedenih upravičencev lahko izda drugačna odločba. Denacionalizacijski upravičenci so kot solastniki podržavljenih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, glede na določbe ZDen, samostojni upravičenci do denacionalizacije, vsak za svoje podržavljeno premoženje oziroma svoj idealni solastninski delež na podržavljeni nepremičnini ter se o denacionalizaciji za vsakega od njih odloča v odvisnosti od tega, ali je vložena zahteva za denacionalizacijo in ali izkaže upravičenost do denacionalizacije ter glede na njegova procesna dejanja v postopku ali je nepopolno zahtevo pravočasno pravilno dopolnil ali je vložil pritožbo pa tudi glede na to, kako je uspel izkazati predpisane materialne pogoje, ali je z dokazi uspel dokazati: dejstvo podržavljenja, jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju itd.. Upravni organi so sicer vezani na spoštovanje ustavnih jamstev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopku, vendar pa to terja le enako obravnavo strank v enakem pravnem in dejanskem položaju. Procesni položaj stranke M.B. pa se od procesnega položaja pritožnic razlikuje, saj sta pritožnici izpodbijali odločitev prvostopenjskega organa kot nezakonito (to procesno dejanje je učinkovalo le zanju), stranka z interesom M.B. pa ne, torej ni podlage, da bi lahko zahtevala spremembo prvostopenjske odločbe tudi v delu glede V.B., po katerem je po njegovi smrti nadaljevala denacionalizacijski postopek.

Prizadeta stranka M.B. vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava v skladu z določbami 1. in 2. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje ali s sodbo spremeni izpodbijano sodbo. V reviziji navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da so pravne naslednice denacionalizacijskih upravičencev, ki so po njihovi smrti nadaljevale denacionalizacijske postopke, navadne sospornice v smislu določb ZPP. S tem, ko sta organa prve in druge stopnje določila odškodnino vsakemu od upravičencev na istih nacionaliziranih nepremičninah do 1/3, štejejo ti za skupnost upravičencev na idealnih deležih nepremičnin do 1/3. Očitno je, da se vrednosti teh deležev ne morejo razlikovati, saj gre v primeru vseh treh upravičencev do odškodnine enakovrednega deleža 1/3 na istih nepremičninah (cenitev). Po naravi pravnega razmerja v konkretni zadevi je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tri sospornice, zaradi česar se te v skladu z določbo 196. člena ZPP štejejo za enotno pravdno stranko. Institut enotnega sosporništva varuje procesni položaj takih strank. Če zamudijo posamezno pravdno dejanje, se tudi nanje razteza učinek pravdnih dejanj, ki so jih pravočasno opravili drugi sosporniki. V pravni praksi se je uveljavilo stališče, da v primeru različnih pravdnih dejanj enotnih sospornikov velja načelo najugodnejšega dejanja. To je tisto dejanje, ki omogoči rešitev spora na enak način za vse sospornike (sklep Vrhovega sodišča RS, št. opr. št. II Ips 315/2001 z dne 29.11.2001). Odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ima zanjo zelo hude posledice, saj pomeni poseg v njeno ustavno pravico enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopku. Gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju razlage in uporabe zakonskih določb o pravnem institutu enotnega sosporništva. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki s v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je bil združen upravni postopek za vse tri denacionalizacijske upravičence, ker mora upravni organ izhajati iz načela ekonomičnosti in v skladu z njim preceniti, ali je primerno združiti več postopkov v en postopek. Izdana je bila skupna denacionalizacijska odločba. Ni sporno, da sta pritožbo zoper to denacionalizacijsko odločbo vložili le dve pritožnici, pravni naslednici denacionalizacijskih upravičencev B.B. in O.B., med tem ko revidentka pritožbe zoper navedeno prvostopenjsko odločbo ni vložila. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna obravnavati pritožbi navedenih dveh pritožnic le v okviru pritožbenega zahtevka le-teh. Glede revidentke pa je postal prvostopenjski upravni akt v neizpodbijanem delu pravnomočen. Denacionalizacijski zahtevek posameznih denacionalizacijskih upravičencev je predlagalni zahtevek, ki se samostojno obravnava. B.B., O.B. in V.B. so kot solastniki podržavljenih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, glede na določbe ZDen samostojni upravičenci do denacionalizacije, vsak za svoje podržavljeno premoženje oziroma svoj idealni solastninski delež na podržavljeni nepremičnini ter se o denacionalizaciji za vsakega od njih odloča v odvisnosti od tega, ali je vložil zahtevo za denacionalizacijo, izkazal upravičenost do denacionalizacije ter glede na njegova procesna dejanja v postopku, ki učinkujejo le zanj. Njihove pravice so, kot to velja tudi za solastninske deleže, individualne, čeprav izvirajo iz idealnih deležev na istem premoženju. Ker gre v upravnem sporu za sodno kontrolo zakonitosti upravnega akta, izdanega v upravnem postopku, se v upravnem postopku ni mogoče sklicevati na določbe ZPP, saj se le-te nanašajo na sodni in ne na upravni postopek. Zato tudi ne pride v tem primeru v poštev določba 196. člena ZPP, ki se nanaša na sospornike v sodnem postopku, določbe ZPP pa se v upravnem sporu uporabljajo le primerno v skladu z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1. Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 315/2001 z dne 29.11.2001, na katerega se revizija sklicuje, pa se nanaša na drugo pravno in dejansko stanje kot je podano v obravnavani zadevi.

Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1. Ker revidentka z revizijo ni uspela, nosi sama stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).