Jedro

Ker iz razpoložljivih okoliščin primera ni videti, da bi lahko tožeča stranka storila še kaj več (ponudila je trditveno in dokazno gradivo za tezo, da tožena stranka v svojem lokalu priobča glasbo) kot je storila, je uporaba 215. člena ZPP (pravilo o objektivnem dokaznem bremenu), češ da je tožena stranka zasejala dvom, ali ni glasbena aparatura pokvarjena, v nasprotju z načelom enakega varstva pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo malih avtorskih pravic za neodrska glasbena dela.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožečo stranko obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevku ugodi bodisi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba se sklicuje na direktivo Evropskega parlamenta in Evropskega sveta št. 2001/29, ki določa, da je pravico priobčitve javnosti treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Po stališču pritožnika je sodišče prve stopnje preozko interpretiralo pojem javne priobčitve. Smiselno uveljavlja tudi prestrog standard glede dokazovanja, da se je glasba javnosti priobčevala v določenem času in kraju. Poslovni prostori so namenjeni javnemu obratovanju in obisku in so torej javni prostori. Že to dejstvo po stališču pritožnice pomeni, da bi moralo sodišče ustrezno napolniti pojem javne priobčitve v obravnavani zadevi. V zvezi s tem se sklicuje še na dve sodbi sodišča EU in sicer gre za zadevi C-162-10 in C-306/05. Dalje trdi, da je nelogično, da bi imel toženec radio sploh v prostoru, če bi bil okvarjen.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, a ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik se sklicuje na evropsko pravo in sicer na sekundarno zakonodajo EU (direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29/ES z dne 22. 5. 2001) ter na dve sodbi Sodišča EU (Phonographic Performance (Ireland) Litimed proti Irski - C-162-10 in SGAE proti Rafael Hotels SA - C-306/05). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnikovo sklicevanje na pravo Evropske unije glede na okoliščine konkretnega primera pravno irelevantno. Direktiva 2001/29/ES je bila namreč implementirana v ZASP (1) (glej 2. odstavek 1. člena tega zakona). Če ne bi bila, potem tožeča stranka sploh ne bi imela materialnopravne podlage svojega zahtevka. To, da jo ima, ni sporno.

6. Tudi obe sodbi sodišča Evropske unije, na kateri se sklicuje, pritožniku ne moreta biti v korist (res pa tudi v škodo ne). Nanašata se namreč na vprašanje, ali je hotelir, ki v sobah namesti televizijske in radijske sprejemnike, uporabnik, ki izvaja „priobčitev javnosti“. Gre za pravno vprašanje. V obravnavani zadevi pa srž zadeve sploh ni pravno, marveč dejansko vprašanje. Ni namreč sporno, da se gostinec, ki predvaja glasbo, šteje za „uporabnika, ki izvaja priobčitev javnosti“, marveč je sporno to, ali je glasbo sploh predvajal ali ne. Toženec je namreč trdil, da je naprava, ki se nahaja za šankom, pokvarjena in je tam le za okras.

7. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo v dokazni oceni, marveč se je oprlo na pravilo o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP (2)). Zastavlja se vprašanje, ali ni pri tem uporabilo prestrogega dokaznega standarda. Po prepričanju pritožbenega sodišča je storilo prav to. Dejansko tezo tožeče stranke je namreč zavrnilo zato, ker so priče L., G., T., S. in Š. zasejale dvom v tezo tožeče stranke. To je utemeljilo s tem, da lahko sodišče določeno dejstvo vzame za podlago sodne odločbe le, če je o tem dejstvu prepričano z visoko stopnjo resničnosti. Če pa je podan dvom, mora uporabiti pravilo o dokaznem bremenu (glej razloge v 6. točki izpodbijane sodbe). S takšno uporabo dokaznega standarda je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je namreč ponudila resne dokaze za svojo dejansko tezo. Tožena stranka pa je ponudila nasprotne dokaze. Iz razpoložljivih okoliščin primera ni videti, da bi tožeča stranka lahko storila še kaj več, kot je storila. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka glasbo predvaja, tožena stranka pa je trdila nasprotno, da je sprejemnik pokvarjen. Vsaka od strank je torej zatrjevala svojo dejansko podlago. Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave terja, da sodišče stranke enako obravnava. Načelo enakega varstva pravic se mora odražati tudi v dokaznem pravu in torej tudi v uporabi pravila iz 215. člena ZPP. Novejša teorija (3) in tudi novejša praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda, znanega kot prepričanje ali kot standard onkraj razumnega dvoma (4).

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo pravila o objektivnem dokaznem bremenu, marveč bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega napraviti dokazno oceno ter nato v skladu s prožnim dokaznim standardom (če načelo enakega varstva pravic narekuje tako, je to standard pretežne verjetnosti) presoditi o zadevi. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako je storilo zato, ker bi moralo pritožbeno sodišče ves dokazni postopek ponoviti, sodišču prve stopnje pa tega ni treba storiti in zgolj na podlagi že izvedenega dokaznega postopka brez razpisanega naroka napravi dokazno oceno in ponovno odloči o zadevi.

(1) Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 – Ur. l. RS, št. 110/2013).

(2) Zakon o pravdnem postopku.

(3) Glej Jan Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 337 in naslednje ter Alan Uzelac, Teret dokazivanja, Pravni fakultet Vseučilišta v Zagrebu, 2003, strani 381 in 386. (4) Primerjaj odočbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 674/2003, II Ips 402/2007, II Ips 125/2008, II Ips 515/2009 in npr. še II Ips 436/2005.