Jedro

V primeru, da pogodbo, iz katere izvira cedirana terjatev, spremlja tudi dogovor procesnega prava, velja ta, tudi za novega upnika - prevzemnika (cesionarja), ki mu je terjatev cedirana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za krajevno nepristojno za sojenje v tem gospodarskem sporu in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena sodišču splošne krajevne pristojnosti za toženo stranko, to je Okrožnemu sodišču v Mariboru. Ocenilo je, da je tožeča stranka s sklenitvijo pogodbe o cesiji terjatve prevzela od prvotnega upnika le terjatev in še te ne v celoti, ker pa dogovor o krajevni pristojnosti (sklenjen med prvotnim upnikom in dolžnikom - toženo stranko) ni del terjatve, tožeča stranka ni vložila tožbe pri krajevno pristojnem sodišču, saj bi to morala vložiti pri sodišču splošne krajevne pristojnosti.

Zoper ta sklep se je preko svojega pooblaščenca pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke. Navaja, da je bila s pogodbo o finančnem leasingu št. FLO/752, med L. d.o.o. (odstopnikom) in toženo stranko dogovorjena pristojnost naslovnega sodišča za vse spore v zvezi s sklenitvijo in realizacijo te pogodbe. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o cesiji kot prevzemnik terjatve (iz pogodbe o finančnem leasingu) pridobila do tožene stranke enake pravice, kot jih je imel nasproti toženi stranki odstopnik terjatve. Tako so na tožečo stranko skupaj s terjatvijo prešle tudi stranske pravice, tudi pravica glede dogovora o krajevni pristojnosti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Prav ima sicer sodišče prve stopnje, ko v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da dogovor o krajevni pristojnosti ni del terjatve, pravno zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ni krajevno pristojno za sojenje v tem gospodarskem sporu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša s stališčem tožeče stranke, da je ta na podlagi pogodbe o cesiji kot prevzemnik terjatve pridobila do tožene stranke enake pravice, kot jih je imel nasproti toženi stranki odstopnik terjatve. V primeru, da pogodbo, iz katere izvira cedirana terjatev, spremlja tudi dogovor procesnega prava, velja ta, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tudi za novega upnika - prevzemnika (cesionarja), ki mu je terjatev cedirana. V takem primeru sicer ne gre za stranske pravice po 437. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot to navaja pritožba. Gre pa za dogovore, ki so s terjatvijo tesno povezani in bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njihovo učinkovanje zastalo v razmerju med cesusom in cedentom in če se ne bi razširilo tudi na razmerje med cesusom in cesionarjem. Cesija je namreč zgolj personalna in ne tudi vsebinska sprememba terjatve. Zato je potrebno tudi za tovrstne dogovore, po pravni teoriji (glej dr. Miha Juhart - cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, stran 149) v takem primeru analogno uporabiti pravilo iz 437. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sporazum o pristojnosti namreč ustanavlja pristojnost za spor oziroma za zahtevke iz določenega razmerja, ne pa za določene osebe. Dogovori procesnega prava pa so vselej povezani s konkretnimi materialnopravnimi razmerji. Cedent je ob cesiji dolžan izročiti cesonarju zadolžnico in druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah (441. čl. ZOR). Ta obveznost pa se nanaša tudi na listino, ki cesionarju omogoča sklicevanje na prorogacijsko pogodbo. Prevladujoče mnenje v pravni teoriji je torej, da je treba učinke sporazuma o pristojnosti šteti za lastnost terjatve, tega pa s cesijo, ki je nevtralen posel, ni mogoče enostransko spreminjati. Terjatev se prenese z vsemi stranskimi in akcesornimi pravicami, ki so ustanovljene v cedentovo dobro (Obligaciski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, str. 578). Kot akcesorne pravice pa se v zvezi s tem štejejo predvsem klavzule o arbitražnem reševanju sporov in dogovori o krajevni pristojnosti.

Upoštevaje gornjo obrazložitev, ko je pravna teorija enotna glede rešitve tega vprašanja, je pritožbeno sodišče, na podlagi 365. čl. Zakona o pravdnem postopku ZPP) pritožbi tožeče stranke ugodilo in zato izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.