Jedro

Postopek glede dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotavljanje dejanske nevarnosti za javni red, ni bil izveden v skladu z določbami ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je tožnik na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji sicer imel prijavljeno stalno prebivališče, tukaj tudi dejansko živel, da pa je bil večkrat obravnavan za kazniva dejanja in prekrške. Zaradi tega je tožena stranka odločila, da so pri tožniku podani razlogi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za odklonitev vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka njegovo zahtevo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila na podlagi dveh obsodb, ki sta že izbrisani. Meni, da je nedopustno in nedostojno od pravne države, da se mu očita sodelovanje z agresorjem zoper Slovenijo, ne da bi mu pred tem bilo tako dejanje dokazano s pravnomočno sodbo. Ker njegova veroizpoved ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo, pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga lahko zavrne, ne glede na izpolnjene pogoje, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Sodišče meni, da je tožena stranka preuranjeno sklepala, da so pri tožniku podani razlogi za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, po mnenju sodišča še niso dovolj zanesljivo ugotovljena. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bil tožnik v preteklosti večkrat obravnavan za kazniva dejanja in prekrške, vendar je za tako ugotovitev v spisu premalo dokazov. Tožena stranka se v svoji odločbi sicer sklicuje na sodbi iz let 1975 in 1981, vendar je vprašanje, če je sklicevanje na te sodbe v skladu z določbami 93. in 94. člena veljavnega kazenskega zakona. Podatkov o obsodbah za prekrške pa v spisu sploh ni. Res je sicer, da ne predstavlja možne nevarnosti zoper javni red le navedba dejstva pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja ali prekrška zoper javni red in mir, vendar pa je v odločbi o odklonitvi vloge potrebno navesti vsa dejstva in razloge, na podlagi katerih se lahko sklepa, da bi pridobitev državljanstva dejansko pomenila nevarnost za javni red. Tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni storila.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka sicer ugotavljala, da je tožnik v času priprave na agresijo in med agresijo nasprotoval osamosvojitvi Republike Slovenije s tem, da je odkrito izražal privrženost velikosrbski politiki, zlasti pa s tem, da je med agresijo za pripadnike JA na stražnici ... zbiral podatke o položajih policije in TO. Taka ugotovitev bi sicer lahko pomenila nevarnost za varnost ali obrambo države, če bi bil tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, vendar je ta ugotovitev nedokazana, poleg tega pa je tožena stranka, kljub tej ugotovitvi, predlagateljev zahtevek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila samo zaradi zadržkov javnega reda, ne pa tudi zaradi varnosti ali obrambe države. To pa pomeni, da dokazi, ki so bili v to smer sicer izvajani, vendar še ne do konca izvedeni, za odločanje o stvari ne morejo biti pravno relevantni.

Ker je eno od temeljnih načel upravnega postopka načelo materialne resnice, saj je v 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, izpodbijana odločba ne more biti zakonita. To tudi zato, ker zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odločitev tožene stranke ni v skladu z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki med drugim določa, da mora biti v obrazložitvi odločbe navedeno ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, oziroma zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku, zakona o upravnih sporih in kazenskega zakona je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).