Jedro

V okviru zagotavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zlasti plačila nadomestila plače za prvih trideset dni odsotnosti z dela, lahko tudi delodajalci za svoje delavce organizirajo laično kontrolo odsotnosti z dela zaradi bolezni v smislu preprečevanja zlorabe pravice do bolezenskega dopusta, vendar ne preko obsega iz 274. člena Pravil, oziroma le ob smiselnem upoštevanju teh določb. To pa pomeni, da je lahko taka kontrola glede na značaj bolezni in odrejeno terapijo uvedena le ob upoštevanju dejanskih navodil o načinu zdravljenja in v smislu terapije priporočenem ponašanju delavca.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo odločbo disciplinske komisije prvo tožene stranke z dne 15.5.2002 in odločbo univerzitetne komisije za pritožbe drugo tožene stranke z dne 28.6.2002, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je tožniku v breme prvo tožene stranke priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 28.6.2002 do 6.1.2003. Ugotovilo je, da tožnik očitane disciplinske kršitve zlorabe pravice do bolezenskega dopusta ni storil, ker se je v spornem obdobju ravnal po navodilih pristojnih zdravnic, pri katerih se je zdravil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženki vsaka svojo revizijo. Obe se formalno sklicujeta na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) pred sodiščem prve stopnje in iz 1. odstavka navedenega člena pred sodiščem druge stopnje, ker se sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Drugo tožena stranka formalno uveljavlja tudi kršitve 3., 6. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, obe pa sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava.

Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vidita reviziji v tem, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do odločilnih dejstev, zlasti v zvezi z mnenji zdravniških komisij.

Drugo tožena stranka poleg tega zatrjuje pristransko vodenje postopka pred sodiščem in izvajanje dokazov le v korist tožeče stranke ter neupoštevanje dokaznih predlogov tožene stranke. Obe reviziji sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z razlago pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in pristojnosti zdravniških komisij ter v zvezi z vsebino opredelitve disciplinske kršitve zlorabe pravice do bolezenskega dopusta.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki na nji ni odgovoril. Reviziji nista utemeljeni.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

V revizijah zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Obe sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vsebine mnenj zdravniških komisij, ko je z vidika disciplinske kršitve zlorabe pravice do bolezenskega dopusta ugotovilo, da sta zdravniški komisiji "le potrjevali zadržanost tožeče stranke z dela oziroma njen bolniški stalež in ji nista dajali navodil za njeno zdravljenje". S takšno opredelitvijo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Presoja pomena teh mnenj za tožnikovo disciplinsko odgovornost pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Tako očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka (pred sodiščem druge stopnje) in iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Drugo tožena stranka sodišču neutemeljeno očita kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da sta se imeli toženki možnost izjaviti o navedbah tožnika, da sta bili vabljeni na obravnavo pred sodiščem in da sta se obravnave po svojih pooblaščencih tudi udeležili, da je sodišče v njuni navzočnosti izvedlo obsežni dokazni postopek, da pa je zaslišalo le tiste priče, za katere je ugotovilo, da je lahko njihova izpovedba pomembna za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, ostale dokazne predloge pa zavrnilo. Obravnava je bila vodena v skladu z določili 287. in 291. člena ZPP, saj je presoja, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, v okviru navedenih določb prepuščena sodišču. Očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP drugo tožena stranka ni opredelila. Zato v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Glede materialnopravne presoje tožnikove disciplinske odgovornosti sta obe nižji sodišči utemeljeno izhajali iz opredelitve tožniku očitane disciplinske kršitve v 9. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94-56/02), to je zlorabe pravice do bolezenskega dopusta in iz opredelitev Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji (Pravila - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/98). Pri tem so za odločitev v tej zadevi pomembne določbe 234. člena Pravil, ki ob opredelitvi zadržanosti od dela zaradi bolezni nalagajo osebnemu zdravniku in zdravniški komisiji, da dasta zavarovancu navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela in določajo, da je odsotnost zavarovanca od dela v tem času možna, če jo dovolita ali odredita zdravnik (do 30 dni) ali zdravniška komisija.

Ob dejanskih ugotovitvah, da se je tožnik v spornem obdobju redno in pogosto javljal tako svoji osebni zdravnici, kot lečeči specialistki - psihiatrinji, da je imel v zvezi z zdravljenjem z njune strani jasna navodila, naj bo čimbolj aktiven, tako v smislu rekreacije, kot v smislu vzdrževanje medsebojnih kontaktov in naj se ne zapira doma, da je o njegovi zadržanosti od dela redno odločala oziroma jo potrjevala pristojna zdravniška komisija in to še dodatno preverjala na zahtevo tožene stranke, na te dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da tožnik ni zlorabljal pravice do bolezenskega dopusta, ne glede na to, da laična kontrola tožene stranke z njim v spornem obdobju ni uspela vzpostaviti kontakta. Pri tem sta za zlorabo pravice do bolezenskega dopusta vsebinsko pravilno opredelili ravnanja zavarovanca, ki se ne zdravi po navodilih zdravnika ali če kako drugače zavlačuje z zdravljenjem.

Kolikor drugo tožena stranka opozarja na pomen mnenja zdravniške komisije, Pravila v 246. členu dejansko določajo, da so ugotovitve in mnenja zdravniških komisij obvezna za zavarovanca in njihove osebne zdravnike. Pri tem pa v nadaljevanju navedeni člen opredeljuje upoštevanje oziroma učinkovanje teh mnenj le glede začasne zadržanosti z dela. Tudi v spornem obdobju veljavni Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92-126/03) je v 81. členu v tej zvezi pooblaščal zdravniško komisijo le za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ne pa tudi za siceršnjo prevzemanje nalog osebnega zdravnika glede načinov zdravljenja (razen, če je šlo za odločitve o zdraviliškem zdravljenju in zdravljenju v tujini). Do neupoštevanja mnenj zdravniške komisije glede začasne zadržanosti tožnika od dela v spornem obdobju dejansko ni prišlo niti s strani tožnika in niti s strani njegove osebne zdravnice.

Glede laične kontrole v času zadržanosti z dela iz 274. člena Pravil sodišče ugotavlja, da je v navedeni določbi laična kontrola urejena izključno s strani Zavoda za zdravstveno varstvo, s tem, da jo za vsak primer posebej odredi predsednik zdravniške komisije. Izrecno je opredeljen tudi namen te kontrole, to je preverjanje, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije.

V okviru zagotavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zlasti plačila nadomestila plače za prvih trideset dni odsotnosti z dela, lahko tudi delodajalci za svoje delavce organizirajo laično kontrolo odsotnosti z dela zaradi bolezni v smislu preprečevanja zlorabe pravice do bolezenskega dopusta, vendar ne preko obsega iz 274. člena Pravil, oziroma le ob smiselnem upoštevanju teh določb. To pa pomeni, da je lahko taka kontrola glede na značaj bolezni in odrejeno terapijo uvedena le ob upoštevanju dejanskih navodil o načinu zdravljenja in v smislu terapije priporočenem ponašanju delavca.

Zgolj pavšalna ugotovitev zdravniške komisije, da je zavarovanec, s katerim sploh ne vzpostavi osebnega kontakta, dolžan omogočiti takšno kontrolo, še ne zagotavlja izvedbe kontrole v gornjih okvirih. Tako v tožnikovem primeru glede na dejanska navodila osebne zdravnice in lečeče specialistke sploh ni bilo jasno, kaj naj bi bil njen namen. Zato je sodišče pravilno presodilo, da samo dejstvo, da tožena stranka v smislu laične kontrole ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, ki je bil zaradi bolezni začasno odsoten z dela, s strani tožnika ne pomeni disciplinske kršitve zlorabe pravice do bolezenskega dopusta.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določili člena 378 ZPP reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.