Jedro

Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.

Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih nadomestil plač obračunati bruto zneske navedene v I. točki izreka, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku (obračun bruto 27,52 EUR za mesec januar 2009 in februar 2009, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2009 do plačila in plačilo po višini opredeljenih neto zneskov) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 18,85 EUR od 19. 2. 2009 do 16. 4. 2009 in od 18,85 EUR od 19. 3. 2009 do 16. 4. 2009 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega nadomestila plače obračunati za mesec september 2009 37,22 EUR in odvesti davke in prispevke ter plačati 28,99 EUR; za november 2009 43,43 EUR, odvesti davke in prispevke ter plačati 33,83 EUR; za december 2009 2,33 EUR, odvesti davke in prispevke ter plačati 1,82 EUR ter za februar 2010 6,20 EUR, odvesti davke in prispevke ter plačati 4,83 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 76,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I, II in IV izreka) razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodba v ugodilnem in stroškovnem delu nepravilna in nezakonita in da se jedro spora nanaša na vprašanje višine nadomestila za čas čakanja na delo, do katerega je upravičen delavec. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila vsebino Podjetniške kolektivne pogodbe, ki je bila podlaga za izplačilo spornih nadomestil in jo je tožena stranka v vlogi delodajalca sklenila s sindikatom družbe A. d.o.o. (PKP). PKP v 23. členu določa, da lahko delodajalec odredi čakanje na delo, če delavcem ni bilo mogoče zagotoviti dela. V teh primerih je delavec upravičen do 100 % nadomestila, če je v stanju pripravljenosti na delo v prostorih družbe, 80 % nadomestila, če je delavec v stanju pripravljenosti doma, doma pa ne sme zapustiti in mora biti telefonsko nenehno dosegljiv (dežuren). Delo mora nastopiti takoj po klicu nadrejenega. Podobno določilo vsebuje tudi 138. člen ZDR-1, ki je začel veljati 12. 4. 2013. Pred tem veljavni ZDR sicer ni vseboval takšnega določila, je pa v šestem odstavku 137. člena določal, da je upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 % minimalne plače, če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile. Tožena stranka je lahko tožeči stranki odredila na podlagi kolektivne pogodbe čakanje na delo v izrednih primerih, če delavcu ni mogla zagotoviti dela in med strankama nikoli ni bilo sporna utemeljenost odreditve čakanja na delo. Izredni primeri v PKP niso definirani, vendar je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pojasnila, da gre za primere, ki so po vsebini enaki višji sili, določene v šestem odstavku 137. člena ZDR. Zaradi težkih gospodarskih razmer je ob propadu večjega dela gradbenega sektorja jasno, da bi bil delodajalec brez takšnega dogovora prisiljen zmanjševati število zaposlenih zgolj zaradi golega preživetja in bi tako ohranil zaposlitve manjšega števila delavcev. Tudi sindikat se je dobro zavedal, da je delodajalec zaradi same narave poslovnih odnosov v slabšem položaju kot pa sama gradbena podjetja. Čeprav bi lahko delodajalec na podlagi šestega odstavka 137. člena ZDR delavcem izplačeval le polovico plačila, pa se je s sindikatom v PKP dogovoril za izplačilo 80 % plače. Tožena stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi pojasnila smisel dogovora sklenjenega med delodajalcem in sindikatom in sicer, da je imel delavec možnost izbirati ali bo prejemal 100 % izplačilo in bo v stanju pripravljenosti v prostorih družbe, ali pa bo prejemal 80 % izplačilo in bo v stanju pripravljenosti doma. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v primeru tožnikove invalidnosti ne gre za višjo silo. Takšno stališče sodišča je nepravilno. Odločba ZPIZ z dne 28. 5. 2012, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu z omejitvami, je vsekakor okoliščina, ki izvira izven sfere delodajalca in na katero delodajalec nima vpliva. Omejitve glede zmožnosti opravljanja določenega dela so izvirale iz tožnika in mu delodajalec ne bi smel naložiti opravljanja del pod pogoji predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato delodajalcu ni mogoče očitati, da ni takoj, po prejemu odločbe državnega organa, spremenil pogodbe o zaposlitvi, saj to brez delavčevega pristanka niti ni mogel. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V individualnem delovnem sporu je bilo predvsem sporno vprašanje višine nadomestila plače za čas čakanja na delo, do katere je bil upravičen tožnik v obdobju januar, februar, julij, september, november in december 2009; februar 2010; julij do december 2012 ter januar in februar 2013. Tožena stranka je v PKP, ki jo je sklenila s sindikatom družbe A. d.o.o. aprila 2009, v 23. členu določila, da lahko delodajalec odredi čakanje na delo, če za delavce ni mogoče zagotoviti dela. S PKP je bilo določeno, da je delavec upravičen do 100 % izplačila v primeru, če je v stanju pripravljenosti za delo v prostorih družbe in 80 % izplačilo v primeru, kadar je v stanju pripravljenosti doma (doma ne sme zapustiti, telefonsko mora biti nenehno dosegljiv in delo nastopiti takoj po klicu nadrejenega). Tožena stranka se sklicuje, da je tožniku pravilno izplačala nadomestilo plače za ves čas, ko je bil tožnik na čakanju na delo, v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je imela tožena stranka podlago za izplačilo 80 % nadomestila plače tožniku, ker je v času hude gospodarske krize dosegla s sindikatom dogovor o nižjem izplačilu nadomestila in navedeno določila v PKP. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, v katerih primerih odsotnosti z dela, je delavec upravičen do nadomestila plače in v kakšni višini. Delodajalec je dolžan delavcu plačati nadomestilo plače, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, v višini njegove mesečne plače za polni delovni čas zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti, če ni s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom določeno drugače (drugi in sedmi odstavek 137. člena ZDR). Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat družbe A. d.o.o. nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je namreč v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče upoštevati, da je delavce tožena stranka napotila na čakanje izključno zato, ker jim ni mogla zagotoviti dela zaradi višje sile in bi zato moralo sodišče upoštevati šesti odstavek 137. člena ZDR, ki govori, da če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile, je upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 % minimalne plače. Sklicevanje tožene stranke na višjo silo ni utemeljeno. Gospodarska kriza je prizadela vsa podjetja, ne samo gradbene dejavnosti. Navedeno pa je kasneje uredil Zakon o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009), ki je v 3. členu določil, da lahko delodajalec napoti posameznega delavca na začasno čakanje na delo za obdobje največ šestih mesecev, pri čemer se morebitne prekinitve ne vštevajo v to obdobje in da se čas napotitve posameznega delavca na začasno čakanje na delo lahko tudi podaljša, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. V 6. členu pa je zakon določil, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo med drugim pravico do nadomestila plače v višini 85 % osnove za nadomestilo, ki je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika pravilno zavrnilo za čas, ko je stopil v veljavo ZDPNP (dne 5. 6. 2009), saj je zakon uredil pravico nadomestila plače v višini 85 % osnove za nadomestilo, ki je sicer določeno v zakonu, ki ureja delovna razmerja. Do uveljavitve tega zakona pa poseben predpis ni urejal izplačila nadomestila drugače, kot je urejeno v sedmem odstavku 137. člena ZDR, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati, da odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 5. 2012, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu z omejitvami, pomeni višjo silo, zaradi katere delavec ne more več opravljati dela in so razlogi, da dela ne more opravljati, na strani delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in da ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).