Jedro

Zastaranje tožnikovega zahtevka je treba v skladu z utečeno sodno prakso presojati po splošnih pravilih o zastaranju zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve, ki jih določa ZOR. Po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi samih tožnikovih trditvah je tožnik zadnja vlaganja v sporno nepremičnino izvedel v letu 1991. Najkasneje tedaj je začel teči petletni zastaralni rok za uveljavitev zahtevka za povrnitev vrednosti teh vlaganj. Ker se je do vložitve tožbe v letu 2004 iztekel, je tožnikov zahtevek zastaran.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.215,38 EUR z zamudnimi obrestmi ter za plačilo pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi ter odločbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Trdi, da je pritožbeno sodišče glede začetka teka zastaralnega roka ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, pri tem pa ni opravilo glavne obravnave. S takšnim nezakonitim postopanjem tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je bil prikrajšan pri pravici do kontradiktornega obravnavanja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik parcelo, na kateri je izvedel vlaganja, prenehal uporabljati 11. 12. 2000. Gre za dejansko vprašanje, za ugotovitev katerega je potrebno izvajati dokaze. Nadalje opozarja na neobrazloženost sodb nižjih sodišč o toženkinemu nasprotovanju uporabi nepremičnine. Ta okoliščina se je ob stališču drugostopenjskega sodišča pokazala za pravno pomembno. Toženka je namreč 9. 4. 1998 vložila tožbo na plačilo uporabnine zoper pravno osebo A. d.o.o., ki nima povezave s tožnikom. Glede pričetka teka zastaralnega roka, ki je vezan na vložitev tožbe zoper pravno osebo in ne tožnika v tej zadevi, ima zato sodba pritožbenega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. O odločilnem dejstvu – začetku teka zastaralnega roka je očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V postopku na nižjih stopnjah ni bila ugotovljena nobena pravna povezava med omenjeno pravno osebo in tožnikom. Pritožbeno sodišče pa je listinskemu dokazu samovoljno in arbitrarno dalo vsebino, ki je nima. Pritožba je za tožnika postala povsem neučinkovita, ko je pritožbeno sodišče s svojo razlago jasnega dokaza izvedlo povsem nerazumljive posledice. Poleg tega je edini listinski dokaz, na katerega je pritožbeno sodišče oprlo svoje zavrnilno stališče, v direktnem nasprotju z ostalimi predlaganimi in ne izvedenimi dokazi. Navaja še okoliščine in dokaze o tem, da toženka ni nikoli nasprotovala oziroma pisno opozarjala pristojnih organov na protipravno prilaščanje in poseganje v okolje ter da so bila vsa dela, ki jih je opravil tožnik, nujna in potrebna. Nobeno sodišče se z ugotavljanjem teh odločilnih dejstev ni ukvarjalo, pač pa sta sodišči celo ob izrecnem priznanju toženke, da ni nikoli nasprotovala opravljanju del, zaključili, da je toženka uporabi nasprotovala. Revizija obrazloženo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 384. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Ker sklep o stroških ni tak sklep, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo proti odločitvi o pravdnih stroških zavrglo.

7. Nižji sodišči sta zavrnili tožnikov zahtevek za povrnitev vlaganj v parc. št. 199/4 k.o. ..., ker sta ugotovili, da je zahtevek zastaran. Po njunih ugotovitvah je tožnik v letih od 1984 do 1991 na navedeni nepremičnini izvedel investicijska vlaganja, ki naj bi vrednost nepremičnine povečala. Prvostopenjsko sodišče je oprlo zaključek o zastaranju tožnikovega zahtevka na določbe tretjega odstavka 48. člena, devetega odstavka 95. člena in sedmega odstavka 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Triletni zastaralni rok iz teh določb naj bi začel teči 11. 12. 2000, ko je tožnik nepremičnino prenehal uporabljati, do vložitve tožbe 15. 7. 2004 pa je že potekel. Drugače kot prvostopenjsko sodišče zaključuje pritožbeno sodišče. Ugotavlja, da ne gre za presojo zastaranja po SPZ, ker je tožnikov zahtevek obligacijskopravni in ga je treba presojati po določbah o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Za njegovo zastaranje velja splošni petletni zastaralni rok. Ta je po stališču pritožbenega sodišča začel teči najkasneje 9. 4. 1998, ko je toženka vložila tožbo na plačilo uporabnine. Tudi v tem primeru naj bi se do vložitve tožbe zastaralni rok iztekel, zato je zahtevek zastaran.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev nižjih sodišč pravilna, vendar ne pritrjuje razlogom nižjih sodišč v celoti. Pravilen je zaključek pritožbenega sodišča, da je tožnikov zahtevek obligacijskopravni. Tovrstne zahtevke, ki izvirajo iz pravnih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo SPZ in Obligacijskega zakonika, sodna praksa presoja po določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi. Ustaljeno stališče sodne prakse je tudi, da ti zahtevki zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen ZOR), ki začne teči, ko so vlaganja končana, tako da sta znana njihov obseg in vrednost (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 434/2003 z dne 26. 8. 2004, II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005, II Ips 270/2006 z dne 30. 10. 2008, II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2009). Tedaj upnik pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR) – zahtevati povrnitev vrednosti vloženih sredstev in tedaj začne teči tudi zastaranje. SPZ je zastaranje tovrstnih terjatev deloma uredil drugače. Ko gre za gradnjo s soglasjem lastnika, tečejo zastaralni roki za zahtevke graditelja šele od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). Ker daje zakonik graditelju v prvi vrsti le verzijski zahtevek, je s kasnejšim začetkom teka (čeprav krajših) zastaralnih rokov uvedel za graditelja ugodnejša pravila o zastaranju verzijskega zahtevka(1). Vendar te in drugih določb SPZ v tej zadevi ni mogoče uporabiti, saj je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred njegovo uveljavitvijo 1. 1. 2003. Zato je treba zastaranje tožnikovega zahtevka v skladu z utečeno sodno prakso presojati po splošnih pravilih o zastaranju zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve, ki jih določa ZOR. Po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi samih tožnikovih trditvah je tožnik zadnja vlaganja v sporno nepremičnino izvedel v letu 1991. Najkasneje tedaj je začel teči petletni zastaralni rok za uveljavitev zahtevka za povrnitev vrednosti teh vlaganj. Ker se je do vložitve tožbe v letu 2004 iztekel, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnikov zahtevek zastaran.

9. Glede na navedeno revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja o odločilnih okoliščinah kot prvostopenjsko sodišče. Je le zmotno vezalo začetek teka zastaralnega roka na vložitev tožbe za uporabnino, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tudi okoliščine, ali in proti komu je toženka v letu 1998 vložila tožbo za plačilo uporabnine, ali je tožnikovi uporabi sporne nepremičnine nasprotovala in ali so bila opravljena dela nujna in potrebna, za odločitev o zastaranju zahtevka niso pomembne. V zvezi z njimi zato revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP dovoljeni del revizije in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

Op. št. (1): (Prim. Matjaž Tratnik: Neupravičene obogatitve zaradi učinkov stvarnega prava, str. 113 in Renato Vrenčur: Splošna razvrstitev obogatitvenih obveznosti, str. 99, oboje v: 2. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2010 ter Renato Vrenčur, v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 276, 277).