Jedro

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti nesporno dejstvo, da ima tožnik brata v Franciji, medtem ko identiteta tožnika ni izkazana, tožnik pa je brez osebnih dokumentov pred že prihodom v Slovenijo iz Hrvaške nezakonito prehajal številne države. Sporno tudi ni, da v nobeni državi članici EU za mednarodno zaščito ni zaprosil. Prav tako ni sporno, da ne razpolaga prav z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti.

Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013; pod točko 2 izreka pa je še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 31. 1. 2018 od 9.05 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih dneh od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 31. 1. 2018 zaradi izrazite begosumnosti ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje, saj je bilo po podatkih baze EURODAC ugotovljeno, da se je pred prihodom v Slovenijo že nahajal v Grčiji, ki je država članica EU, kjer je ostal mesec in pol glede na njegove navedbe in podatke iz depeše Policijske postaje Črnomelj ter pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov, ko je v skupni še z drugimi tujci preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BIH) in tudi Republike Hrvaške nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Policijska postaja Črnomelj je dne 28. 1. 2018 obravnavala tožnika, ko je v skupni devetih tujcev prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo tako, da so preplavali reko Kolpo, v postopku na policijski postaji pa je tožnik izpovedal, da je Alžirijo zapustil zaradi ekonomskih težav v izvorni državi.

3. Ob podaji prošnje dne 31. 1. 2018 je izpovedal, da ne poseduje nobenega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti, ker mu je potni list in osebno izkaznico vzel organizator potovanja v Turčiji. Glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito je povedal, da je zaprosil zato, ker se je v izvorni državi počutil ogroženega zaradi terorizma, številnih eksplozij, akcij islamistov in umorov. Na posebno vprašanje, zakaj ni ne v Grčiji, kjer je ostal mesec dni in pol, niti v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da po govoricah v navedenih dveh državah članicah EU nimajo dobrega odnosa do Arabcev, rasizem s strani Grkov pa je v času svojega bivanja v Grčiji sam občutil. 4. Glede na navedeno tožena stranka pojasnjuje, da bo v skladu z Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredbe Dublin III), po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika pristojnim organom Grčije in Republike Hrvaške in v skladu s 3. odstavkom 28. člena Uredbe III zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Izrečeni ukrep pridržanja opira na oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ob ugotovitvi, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal med naštetimi drugimi državami tudi v dveh državah članicah Evropske unije, Grčiji in Republiki Hrvaški ter s tem, ko je ilegalno prehajal številne državne meje na svoji poti preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, BIH in Hrvaške še preden je prispel v Slovenijo, prav tako pa v Republiki Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, s čimer sta po oceni tožene stranke izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, kar vse potrjuje njeno prepričanje, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. V to je tožena stranka še toliko bolj prepričana, ker tožnik ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v pristojno državo članico EU. Vse navedeno, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik namero zaprositi za mednarodno zaščito podal šele ob prijetju s strani policije, utrjuje prepričanje tožene stranke, da bi tožnik, kolikor ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval in bi tako kot vse predhodne države zapustil tudi Republiko Slovenijo ter s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku, na podlagi česar tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo skladno z Uredbo Dublin III. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve še preverja, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga podrobno opisuje, tožena stranka ob upoštevanju tudi stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom, lahko pa bi odšel tudi v drugo državo, s tem pa bi onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, zato mu je bilo treba omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

5. Tožnik zoper navedeno odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sklicuje se na stališča Vrhovnega sodišča v izpostavljeni sodbi št. I Up 26/2016, po kateri pri presojanju kriterijev za nevarnost pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, našteti v 68. členu ZTuj-2, ki ga v tožbi v celoti povzema, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Navaja, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin iz 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 in da je mogoče omejiti gibanje zgolj izjemno begosumnim prosilcem. Kljub temu pa naj bi tožena stranka odvzem prostosti utemeljila večinoma na milejših okoliščinah. Tožnik nadalje očita, češ da naj samo na podlagi 68. člena ZTuj-2 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ne more biti utemeljeno sklepanje, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika. Poleg tega meni, da v izpodbijani odločbi niso podani razlogi o znatni nevarnosti pobega. Tožnik navaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo mogoče, in toženi stranki očita, da ni upoštevala njegovih navedb pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Meni, da samo dejstva, ki jih navaja tožena stranka, ne morejo biti dovolj za zaključek o izraziti begosumnosti tožnika, češ da povsem jasno ni namen Uredbe Dublin III v kriminalizaciji prosilcev za azil, pač pa je zapiranje namenjeno le izrazito begosumnim prosilcem. Toženi stranki očita tolikšne pomanjkljivosti v argumentaciji v zvezi s presojo navedb tožnika glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in njegovih navedb, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar meni, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, odločbe pa se ne da preizkusiti, s čimer uveljavlja kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako očita, da tudi niso podani razlogi za določitev izrazite begosumnosti. Poleg tega še poudarja, da begosumnost za odreditev pridržanja ne zadostuje, češ da mora biti nevarnost pobega znatna, pri čemer izpostavlja citat iz sodbe v zadevi I U 1729/2016. V tej zvezi poudarja, da to ni stvar diskrecije tožene stranke, ampak izpolnjevanja pogojev po Uredbi Dublin III. Toženi stranki še očita, da ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj, zato meni, da je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je onemogočen tudi preizkus izpodbijane odločbe. Tožena stranka tožnika tudi ni vprašala, ali bo ostal v Sloveniji in počakal na zaključek v Sloveniji oziroma ali si želi tu ostati in bo počakal na odločitev o prošnji in tega ni upoštevala pri obrazložitvi begosumnosti. Tožnik očita preskopo argumentacijo tožene stranke, češ da ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 oziroma sploh ni jasno, zakaj tožena stranka to dejstvo sploh izpostavlja, saj tožnik tega ni izpostavil v prošnji za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru, niti ga tožena stranka v zvezi s tem ni vprašala, zaradi česar meni, da je ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno v smislu 2. točke 1. odstavka 237. člena ZUP, odločba pa pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, oziroma naj bi bilo jasno to, da naj bi bila tožniku odvzeta prostost le zato, ker so bili njegovi prstni odtisi v bazi EURODAC, kar pa naj bi prepovedovala sama Uredba Dublin III z določilom 1. odstavka 28. člena, ki ga tudi citira. V nadaljevanju izpostavlja statistične podatke v zvezi z (ne)vračanjem v Grčijo na podlagi Uredbe Dublin III. Toženi stranki še očita, da tudi ni pojasnila, zakaj pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj, zato meni, da je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tudi utemeljitvi tožene stranke, zakaj ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, kar predstavlja milejši ukrep, tožnik očita, da je pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. Argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti, da bi prosilci ostali na območju Azilnega doma, tožnik označuje kot neprimeren in se sprašuje, ali v Sloveniji sploh obstaja milejši ukrep, kolikor omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna. Tudi sicer meni, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, zato za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

6. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in da naj hkrati odloči tudi o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga vlaga hkrati s tožbo, tako da naj sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj je po lastnem prepričanju tožnik že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce izredno slabo počuti, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Glede na to, da se v skladu s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, tožnik dodatno v tožbenem zahtevku predlaga tudi, da naj sodišče izrecno ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa tožene stranke v obdobju od 31. 1. 2018 od 9.05 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

7. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 13. 2. 2018 vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka, med drugim izvod standardnega obrazca z zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki je bil posredovan Republiki Hrvaški, ter ustno zaslišalo tožnika. Tako je med drugim izpovedal, da tožnik v Grčiji, ne glede na tisto, kar je tam doživel, in sicer, da je, na primer, moral na avtobusu plačati voznino, kar Grkom ni bilo treba, da so v trgovini za nakup oblačil od njega zahtevali dvakrat višjo ceno od tiste, ki je bila ob artiklu označena v izložbi, ter da mu lokalu niso postregli, če so slišali, da govori arabsko, nikakor v Grčiji ne bi počakal na razplet postopkov oziroma na razgovor.

11. Tožena stranka se svojo odločitev opira na določbe 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena in 4. odstavkom 84. člena ZMZ-1. Uredba Dublin III v 2. odstavku 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Uredba Dublin III z določilom 1. člena opredeljuje predmet urejanja tako, da določa merila in mehanizme za določitev odgovorne države članice EU za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni izmed držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

12. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

13. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je kot rečeno razvidno že iz predloženih upravnih spisov in v zadevi tudi ni sporno. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje na območje in prostore Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

14. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 opira izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

15. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet (v obrazložitvi pod tč. 1 do 4), s strani tožene stranke nedvomno opravljena, tako da v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razloge za takšen zaključek. Ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je prav tako razvidna iz obrazložitve sklepa, je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po ustaljeni upravno sodni praksi, kot med drugim izhaja tudi iz izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. odstavek obrazložitve) lahko uporabljajo tudi za presojo pojma znatna nevarnost pobega v zadevah mednarodne zaščite.

16. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti nesporno dejstvo, da ima tožnik brata v Franciji, medtem ko identiteta tožnika ni izkazana, tožnik pa je brez osebnih dokumentov pred že prihodom v Slovenijo iz Hrvaške nezakonito prehajal številne države, med drugim tudi dve državi članici EU, Grčijo in Republiko Hrvaško. Sporno tudi ni, da v nobeni državi članici EU, v kateri se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Prav tako ni sporno, da ne razpolaga prav z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti, ker mu jih je pred nezakonitim vstopom v Grčijo odvzel sprovajalec, tožnik pa nikjer nima nobenih drugih osebnih dokumentov. Po lastnih navedbah tožnik, glede na to, kar je v Grčiji že doživel (da je moral na avtobusu plačati voznino, kar Grkom ni bilo treba, da so od njega za nakup oblačil v trgovini zahtevali dvakrat višjo ceno od tiste, ki je bila v izložbi označena ob izbranem artiklu ter da mu ni bilo postreženo v lokalu, če je govoril arabsko) v Grčiji nikakor ne bi počakal na razplet postopkov oziroma na razgovor, medtem ko je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele za tem, ko je bil po ilegalnem prestopu državne meje z Republiko Hrvaško prijet s strani policije. Tudi sam način vstopa v Slovenijo kaže, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito (tudi) v Sloveniji ne bi vložil, kolikor ga ne bi prijela policija. Drugačna trditev tožnika na glavni obravnavi je neprepričljiva, neprepričljive in neskladne s predhodnimi navedbami pa so tudi njegove navedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, ko je na vprašanje v katero državo je bil namenjen ob odhodu iz svoje domovine odgovoril, da "nima določenega cilja, samo da je evropska država". Postopanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot okoliščino iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III.

17. Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na ta način je tožena stranka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce, pri čemer gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v 2. odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zapor (vendar ločeno od zapornikov), kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

18. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, in sicer, da sam na razmere v Centru nima pripomb. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

19. Ker je glede na vse navedeno izpodbijani akt tožene stranke po presoji sodišča pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ni dodatno še posebej odločalo o zahtevku, naj se ugotovi, da so bile tožniku kršene določene ustavne pravice, saj je o takem zahtevku možno odločati le v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ki pa je v skladu s 4. členom ZUS-1 možen le tedaj, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretni zadevi pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper upravni akt, katerega odpravo v konkretnem primeru predlaga tožnik v tožbi.

20. K točki 2:

21. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

22. V skladu z določili 3. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

23. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To obenem pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, saj je sodišče v konkretnem primeru že odločilo o tožbi in ker postane sodba z vročitvijo strankam pravnomočna, saj pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1). Zato v konkretnem primeru niso več kumulativno izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja.

24. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.