Jedro

Ugotavljanje, v katero stopnjo se tuje izobraževanje uvršča tudi zaradi odločanja o enakovrednosti znanstvenega naslova, pa se izvede le v primeru, da v Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. O tem pa lahko poda relevantno mnenje samo izobraževalna institucija, ki izvaja primerljiv izobraževalni program oziroma šele, če tega mnenja izobraževalna institucija po pravilnem pozivu ne izda, se šteje, da izobraževalna institucija soglaša z odločitvijo ministrstva. Zakon ne pravi, da se enakovrednost ugotavlja le v primeru, da je stranka s tujo listino pridobila določeno (višjo) stopnjo izobrazbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 60121-2508/2006 z dne 27. 6. 2011 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI) odločila, da se vloga tožnika za izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji, ki ga imenovani dokazuje z listino, ki jo je dne 1. 10. 2006 izdala izobraževalna institucija Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija, zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da stranka v vlogi priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Stranka je v vlogi zahtevala tudi, da se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu. Pri ugotavljanju, ali gre za spričevalo, diplomo ali drugo listino o opravljanem izobraževalnem programu in pridobljeni stopnji izobrazbe na izobraževalni instituciji v skladu z visokošolskimi predpisi države, ki je listino izdala, gre za ugotavljanje: ali je izobraževalna institucija in njen izobraževalni program v državi priznan oziroma akreditiran v skladu s predpisi države izdajateljice listine; ali je izobraževalni program v državi del javno-veljavnega formalnega sistema izobraževanja; ali izobraževanje daje formalno javno veljavno stopnjo izobrazbe v skladu z visokošolskimi predpisi države izdajateljice listine. Pri tem sta pojma akreditiran in priznan odvisna od terminologije nacionalne zakonodaje posamezne države. V primeru tujega izobraževanja se poleg določb ZPVI upošteva tudi v Republiki Sloveniji in v drugih evropskih državah ratificirana mednarodna Konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji (Ur. l. RS, št. 45/99 – mednarodne pogodbe št. 14/99, v nadaljevanju besedila: Lizbonska konvencija) Lizbonska konvencija predpostavlja akreditiranost institucije in akreditiranost študijskega programa za pridobitev javnoveljavne listine o izobraževanju, ki daje formalno javno veljavno stopnjo izobrazbe. Na osnovi v postopek vložene dokumentacije je razvidno, da je stranka v Republiki Avstriji uspešno končala enoletni program s področja mednarodnega davčnega prava in pridobila „akademische grad“ „Master of Laws (LL.M.)“ v skladu z uredbo, objavljeno v Zveznem uradnem listu Republike Avstrije (BGBI. II Nr. 63/2002), kar dokazuje z listino, ki jo je dne 1. 10. 2006 na ime Blaž Pate izdala izobraževalna institucija Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija. Gre za priznano avstrijsko akreditirano izobraževalno institucije, ki izvaja akreditiranje programa za pridobitev formalne stopnje izobrazbe glede na to, da je iz strankine listine razvidno, da je pridobila „akademische grad“, v prevodu akademska stopnja. Glede na navedeno je ministrstvo nadaljevalo postopek in na osnovi 7. odstavka 11. člena ZPVI upoštevalo strankin zahtevek, da želi ugotovitev enakovrednosti tujega naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti, ki se v Republiki Sloveniji pridobi po uspešno zaključenem podiplomskem študijskem programu Davčno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Dne 9. 1. 2007 je ministrstvo prejelo pogojno pozivno mnenje, iz katerega je razvidno, da v tujini pridobljen naslov vlagatelja ni enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti, ki se pridobi po uspešno zaključenem podiplomskem študijskem programu Davčno pravo, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Mariboru. Komisija za pripravo mnenja je predlagala, da se vlagatelju enakovrednost znanstvenega naslova omogoči pod pogojem, da ponovno izdela magistrsko nalogo, ki mora po materiji in obsegu ustrezati zaključnim nalogam, ki jih izdelajo študentje takratnih magistrskih programov na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Dne 12. 2. 2007 je ministrstvo z dopisom zaprosilo Pravno fakulteto Univerze v Mariboru za podrobnejšo obrazložitev pogojno pozitivnega mnenja o enakovrednosti strankinega v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom magister znanosti. Ker ministrstvo ni prejelo odgovora, je za podrobnejšo obrazložitev pogojno pozitivnega mnenja ponovno zaprosilo z dopisom dne 16. 4. 2007 Pravno fakulteto Univerze v Mariboru. Zahtevanega odgovora ministrstvo do danes tega ni prejelo. Stranka je dne 18. 1. 2008 pisno umaknila zahtevek za ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti, ki se podeljuje po uspešno zaključenem podiplomskem študijskem programu Davčno pravo, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, in zahtevala, da se predloženo dokumentacijo posreduje na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Pri tem ni navedla, s katerim slovenskim študijskim programom v Republiki Sloveniji naj se enakovrednost naslovov ugotovi. Dne 31. 1. 2008 je stranka po elektronski pošti naknadno zahtevala ugotovitev enakovrednosti s študijskim programom Civilno in gospodarsko pravo, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Dne 1. 2. 2008 je ministrstvo na zahtevo stranke posredovalo predloženo dokumentacijo Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Dne 25. 3. 2008 je ministrstvo prejelo mnenje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je senat fakultete sklenil, da je naslov Master of Laws (LL.M.), ki ga je stranka pridobila na izobraževalni instituciji Wirtschaftsuniversität Wien, Republika Avstrija, enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem magistrskem študiju podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Ministrstvo je istega dne, kot je prispelo mnenje o enakovrednosti naslovov od Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, torej 25. 3. 2008, v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja druge stranke prejelo pojasnilo pristojnega avstrijskega organa ENIC/NARIC center, ki deluje v okviru Zveznega ministrstva za znanost in raziskave (Bundesministerium für Wissenschaft und Forschug), da avstrijska visokošolska zakonodaja Universitätsgesetz opredeljuje 2 različni obliki izvajanja programov: programi, za pridobitev formalne bolonjske stopnje izobrazbe ter programi nadaljnjega izpopolnjevanja „continuing education courses“, ki ne dajejo formalne stopnje izobrazbe in so opredeljeni kot Universitätslehrgange v 56. in 58. členu Universitätsgesetz (BGBI. I Nr. 120/2002). Ministrstvo ni pristojno za tolmačenje zakonodaje tuje države, temveč si prizadeva pridobiti uradne informacije s strani tujih pristojnih organov, pri čemer je ugotavljanje popolnega dejanskega stanja v postopkih priznavanja izobraževanja odvisno od jasnosti odgovorov tujih pristojnih organov. Od seznanitve z novimi dejstvi in dokazi je ministrstvo zvezi s tovrstno obliko nadaljnjega izpopolnjevanja Universitätslehrgange večkrat poizvedovalo pri pristojnem avstrijskem organu ENIC/NARIC center in prejelo odgovore in sicer dne 24. 4. 2008, 13. 5. 2008, 20. 6. 2008, 17. 9. 2009, 7. 1. 2010 in 19. 1. 2010. Ministrstvo pripominja, da termin „akademische grad“ - v prevodu akademska stopnja, pridobljen na podlagi zaključenega programa nadaljnjega izpopolnjevanja Universitätslehrgänge v Republiki Avstriji, pomeni zaključeno stopnjo po programu nadaljnjega izpopolnjevanja, ne dokazuje pa formalne stopnje izobrazbe, kot jo je mogoče pridobiti po zaključenem programu redne (ordentliche Studien) oblike izobraževanja v Republiki Avstriji. Ministrstvo med svojo dokumentacijo hrani podatke, da Bolonjski proces pozna dve glavni tipologiji „Masters Degree“: prvo na nivoju formalne stopnje izobraževanja „mainstream“ (tri letni program prve bolonjske stopnje + dve letni program druge bolonjske stopnje), ki je edina predmet priznavanja v skladu z ZPVI, in v nasprotju s tem drugo tipologijo na vzporednem nivoju „off-stream“. V slednjo je v Republiki Avstriji uvrščena oblika nadaljnjega izpopolnjevanja Universitätslehrgänge. Dejstvo, da so v Republiki Avstriji oblike izpopolnjevanja (ausserordentliche Studien) namenjene izključno nadaljnjemu izpopolnjevanju in se ne uvrščajo v 3-stopenjsko bolonjsko strukturo formalnega izobraževanja, je razvidno tudi iz informacije javnega značaja o „Master“ stopnjah izpopolnjevanja, objavljene na spletnih straneh avstrijskega pristojnega ministrstva. Podobna razdelitev je razvidna tudi v slovenski visokošolski zakonodaji in sicer se v 33. členu Zakona o visokem šolstvu študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki dokazujejo javnoveljavno formalno stopnjo izobraževanja, ločijo od v 33.a členu ZViS opredeljenih študijskih programov za izpopolnjevanje, ki ne dokazujejo javnoveljavne formalne stopnje izobrazbe. Študijski programi za izpopolnjevanje v Republiki Sloveniji so oblika vseživljenjskega učenja in so namenjeni predvsem za izpopolnjevanje, dopolnjevanje, poglabljanje in posodabljanje znanja. Poleg programov za izpopolnjevanje visokošolski zavodi v Republiki Sloveniji lahko organizirajo tudi različne oblike neformalnega učenja, na primer tečaje, poltene šole, programe usposabljanja in podobno, če to ne vpliva na izvajanje študijskih programov za pridobitev izobrazbe. Razlika med študijskimi programi za izpopolnjevanje v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji je razvidna predvsem v tem, da so nekateri programi za izpopolnjevanje v Republiki Avstriji precej daljšega trajanja (tudi 2 leti), kot je v 36. členu ZViS predvideno trajanje programov za izpopolnjevanje v Republiki Sloveniji (najmanj 10 in največ 60 kreditnih točk ECTS). Avstrijski tovrstni programi za izpopolnjevanje posledično dokazujejo pridobitev nekaterih dodatnih pomembnih pravic, kot je pravica vpisa na posamezne redne študijske programe Ordentliche Studien. Ne glede na navedeno, pa obe državi glede na veljavno visokošolsko zakonodajo, striktno ločita programe, ki dokazujejo javnoveljavno formalno stopnjo izobrazbe, od programov, ki uradne formalne stopnje izobrazbe, kljub pomembnim dodatnim pravicam, ne dokazujejo. Ministrstvo opozarja, da predhodno navedene oblike izpopolnjevanja Universitätslehrgänge ni mogoče primerjati s študijskimi programi za pridobitev izobrazbe v Republiki Sloveniji, ki se izvajajo s prilagojeno organizacijo in časovno razporeditvijo predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov (izredni študij), kakor to določa 3. odstavek 37. člena ZViS, in po katerih je mogoče pridobiti formalno stopnjo izobrazbe. Na zahtevo stranke z dne 19. 5. 2008 je ministrstvo dne 28. 5. 2008 stranko obvestilo o poteku postopka priznavanja izobraževanja ter jo seznanilo z novimi dejstvi in dokazi, ki jih je ministrstvo v ugotovitvenem postopku po elektronski pošti prejelo dne 25. 3. 2008 od pristojnega avstrijskega organa ENIC/NARIC center. Iz dopisov je bilo razvidno, da gre v strankinem primeru za obliko Universitätslehrgänge (ausserordentliche Studien), ki v avstrijskem visokošolskem sistemu izobraževanja ne daje javnoveljavne formalne stopnje izobrazbe (non-degree programmes) in ni uvrščena v Bolonjski sistem formalnega izobraževanja. Ministrstvo je strankin odgovor na obvestilo o poteku postopka prejelo dne 18. 6. 2008, v katerem stranka izraža, da se z vsebino obvestila ministrstva ne strinja. Kljub nestrinjanju stranke ministrstvo poudarja, da v kolikor posameznik z listino v Republiki Avstriji ni pridobil formalne stopnje izobrazbe, je tudi ministrstvo ne more ugotoviti. Dne 7. 1. 2010 je ministrstvo prejelo od stranke potrdilo pristojnega avstrijskega organa ENIC/NARIC center, iz katerega je med drugim razvidno, da razvidno, da gre za podiplomski študijski program, ki se uvršča na 2. nivo po Bologni. Pogoj za vpis je predhodno končan študijski program (Bachelor). Ovrednoten je s 120 kreditnimi točkami, LL.M. program daje dostop do doktorskega študija. Iz dopisa avstrijskega organa z dne 19. 1. 2010 pa je razvidno, da je magistrski študijski program LL.M. s področja mednarodnega davčnega prava, ki ga izvaja Wirtschaftsuniversität Wien, v izvirni obliki dopisa pojmovan kot „postgraduate university course“ (Universitätslehrgang). Strankina pridobljena stopnja je zakonita in javno veljavna, vendar ni del bolonjske strukture, kljub temu, da se izvaja na nivoju „Master“. Vpisni pogoj je predhodno končan študijski program (Bachelor) Imetniki „Master“ stopnje po zaključenem programu izpopolnjevanja Universitätslehrgang nimajo avtomatičnega dostopa na doktorski študij. O tem odločajo same visokošolske institucije v posameznih primerih. Izobraževalna institucija Wirtschaftsuniversität Wien omogoča svojim diplomantom LL.M. dostop do doktorskega študija in da termin „akademische grad,“ pridobljen na podlagi zaključenega programa nadaljnjega izpopolnjevanja Avstriji ne dokazuje formalne stopnje izobrazbe, kot jo predvideva bolonjska struktura. Ministrstvo potrjuje, da si je stranka pridobila pravico do uporabe naslova „Master of Law“ LL.M., vendar le v Republiki Avstriji. Predpogoj za zakonito uporabo v tujini pridobljenega naslova v Republiki Sloveniji je predhodno priznanje strankine listine (diplome), kar je v skladu z 19. členom Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (Ur. l. RS, št. 61/06). Listina mora biti torej, za zakonito uporabo v tujini pridobljenega naslova v Republiki Sloveniji, predhodno pri ministrstvu priznana po določbah ZPVI v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Slovenji. V zvezi z že izdanim mnenjem Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ministrstvo presoja, da ga ni mogoče upoštevati pri odločanju o enakovrednosti naslovov, saj kakršnokoli mnenje komisije slovenskega visokošolskega zavoda ne spremeni dejstva, da strankina v tujini pridobljena listina ne izpolnjuje osnovnega predpogoja za kakršnokoli priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji, ker je zaradi zgoraj navedenih razlogov, ni mogoče šteti za listino o v celoti opravljenem izobraževalnem programu, torej listino, ki daje formalno stopnjo izobrazbe. Glede na navedeno v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča ministrstvo ni zaprosilo za ponovno preučitev in izdajo mnenja o enakovrednosti naslovov Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ministrstvo poudarja, da se v postopku priznavanja za namen zaposlitve tuja izobraževanja, ki so predmet priznavanja po ZPVI, umešča le med študijske programe za pridobitev izobrazbe iz 33. člena ZViS, ne pa tudi med študijske programe za izpopolnjevanje iz 33.a člena ZViS. Stranka je v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji predložila tudi odločbo o priznavanju izobraževanja za namen nadaljevanja izobraževanja z dne 3. 1. 2008, izdano s strani Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Ministrstvo pripominja, da se v postopku priznavanja za namen nadaljevanja izobraževanja ugotavlja druga pravica, in sicer individualna pravica do kandidiranja pri vpisu v študijski program na konkretno slovensko visokošolsko izobraževalno institucijo. Pri tem se ne potrjuje splošne pravice do vpisa na katerikoli slovenski doktorski študij niti ne splošne pravice dostopa do doktorskega študija v Republiki Avstriji. Poleg tega odločba o priznavanju za namen nadaljevanja izobraževanja v Republiki Sloveniji na ime stranke ne vsebuje temeljnega elementa odločbe – izreka odločbe. V predloženi odločbi komisija ugotavlja, da je stranka pridobila pravico do nadaljevanja študija na doktorskem študiju, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. V odločbi je komisija ugotovila tudi, da je stranka s končanjem študija v tujini dosegla stopnjo, ki v slovenskem sistemu izobraževanja ustreza „stopnji magistra“. Ministrstvo poudarja, da je v skladu z 10. členom ZPVI za izdajo odločbe o ugotovitvi stopnje izobrazbe pristojno ministrstvo, ki je ugotovitve v zvezi s strankinim izpopolnjevanjem že podalo v obrazložitvi te odločbe. Zaradi navedene nezakonite odločbe Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, izdane s strani nepristojnega organa in – po presoji ministrstva – netočnih ugotovitev v odločbi za namen nadaljevanja izobraževanja, ministrstvo dejstva o ugotovljeni „stopnji magistra“ v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji ne more in ni upoštevalo. Ministrstvo je že večkrat opozorilo predstavnike Univerze v Ljubljani o tovrstnih kršitvah pristojnosti pri odločanju glede priznavanja stopnje izobrazbe. Ministrstvo poudarja, da kljub resorni pristojnosti zaradi avtonomije univerz ministrstvo nima nadzorstvene pravice za razveljavitev tovrstnih nezakonitih odločb. Pripominja, da 2. točka 3. člena ZPVI organu priznavanja izobraževanja ministrstvu sicer omogoča, da pri odločanju lahko upošteva tudi druge okoliščine, pomembne za priznavanje izobraževanja, vendar ministrstvo med take ne šteje ugotovitve v izdanih odločbah o stopnji izobrazbe, za katere visokošolski zavodi niso pristojni. Strankine listine ni mogoče šteti za listino o v celoti opravljaneme izobraževalnem programu, kot to določa 11. člen v povezavi z 2. členom ZPVI. Ministrstvo v ponovnem postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji zaradi vseh zgoraj navedenih dejstev ne more ugotoviti stopnje, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smeri oziroma področja glede na zaključen tuj izobraževalni program ter v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov oziroma enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu, kakor to določa 10. člen ZPVI.

2. V tožbi, ki jo sodišče povzema samo v delu zaradi njene obširnosti, se tožnik med drugim sklicuje na mnenje Pravne fakultete v Ljubljani z dne 20. 3. 2008. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da izključno zaradi dejstva, ker LL.M. izobraževanje v Republiki Avstriji ne daje stopnje izobrazbe oz. ni v okviru bolonjskega sistema izobraževanja, ni mogoče priznati listine tožeče stranke o izobraževanju v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka tako ugotavlja, da je v predmetnem postopku edino (še) odprto in ključno materialno-pravno vprašanje ali mora LL.M. izobraževanje v Republiki Avstriji res dajati stopnjo izobrazbe za namene priznanja v RS. Lizbonska konvencija in ZPVI ne vsebujeta pogoja, da mora listina o izobraževanju za namene priznanja dajati v državi izvora stopnjo izobrazbe, da se mora izobraževanje obvezno uvrščati v bolonjsko strukturo v državi izvora listine, z namenom končnega priznanja v RS. V zvezi z navedeno konkretno materialno-pravno podlago tožeča stranka ugotavlja, da se mora obvezno predhodno upoštevati Lizbonska konvencija, ki je strokovni in pravni temelj priznavanja izobraževanja v vseh sodobnih evropskih nacionalnih visokošolskih sistemih. Lizbonska konvencija v II. 1. členu in II. 3. členu eksplicitno tudi sama določa: „Če so za odločanje o priznavanju pristojni državni organi pogodbenice, so določbe te konvencije zanjo takoj obvezujoče; takoj morajo storiti vse, kar je potrebno za uresničevanje teh določb na svojem ozemlju“. Lizbonska konvencija se torej uporablja neposredno, večina njenih določb (ki so bolj natančno sicer opisane v naslednjih točkah te tožbe), pa je nesporno formulirana tako, da so neposredno uporabljive oz. izvršljive pri odločanju o pravicah in obveznostih tožeče stranke. Večina določb Lizbonske konvencije je vsebinsko povsem jasna, nepogojna in opredeljena na način, da neposredno ustvarja pravice in obveznosti, ne da bi bila zato potrebna kakršnakoli nadaljnja intervencija Republike Slovenije. Četudi na področju njenega urejanja ne bi bilo ZPVI, bi neposredna uporabnost njenih določb in pravilna uporaba prava, povsem zadoščala za odločanja tožene stranke v konkretnem primeru. Lizbonska konvencija res predpostavlja 1. akreditiranost institucije in 2. akreditiranost študijskega programa, posledično samo po sebi vedno pomeni pridobitev 3. javno-veljavne visokošolske listine o izobraževanju. Slednje pa v nasprotju z navedbo tožene stranke, ne pomeni obvezno tudi 4. stopnje izobrazbe. Temeljno izhodišče za priznavanje LL.M. listine v RS je VI.1 člen Lizbonske konvencije, ki določa: „Vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica.“ Iz navedenega je razvidno, da je za namene priznavanja primarno vprašanje, kaj pomeni „visokošolska kvalifikacija“ v smislu Lizbonske konvencije. Tekst Lizbonske konvencije je temeljno izhodišče in jezikovni okvir, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji pojma „visokošolska kvalifikacija“ (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 448/2006 in pojasnilo Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. II Ips 238/98). Skladno s pravili o uporabi razlagalnih argumentov se tožeča stranka tako prvo osredotoča na jezikovno razlago teksta Lizbonske konvencije, tj. člena VI.1. Lizbonska konvencija v I. členu definira pojem „visokošolske kvalifikacije“ „Vsaka diploma ali spričevalo ali drug certifikat, ki ga izda pristojni organ potrjuje uspešno končan študijski program“. Iz navedenega je razvidno, da je za namene priznavanja naslednje bistveno vprašanje, kaj pomeni program“ kot „študijski program, za katerega pristojni organi pogodbenice priznavajo, da spada v njihov visokošolski sistem; po končanem programu dobi študent visokošolsko kvalifikacijo“. Ob tem Lizbonska konvencija v I. členu še definira pojem „visoko šolstvo“ kot: „Vse vrste posekundarnih študijskih programov ali njihovih skupin, usposabljanja ali usposabljanja za raziskovanje, za katere pristojni organi, pogodbenic priznavajo, da spadajo v njihove visokošolske sisteme.“ Na podlagi jezikovne razlage besedila lahko tako neposredno in jasno ugotovimo, da Lizbonska konvencija za namene priznanja predpostavlja, da „visokošolska kvalifikacija“ izhaja iz uspešno končanega akreditiranega programa, ki ga izvaja akreditirana institucija. LL.M. program tožeče stranke pa je nedvoumno akreditiran program, ki ga izvaja akreditiran visokošolska izobraževalna institucija Wirtschaftsuniversität Wien v kraju Dunaj, Republika Avstrija. Akreditiranost programa in institucije samo po sebi, v vsakem primeru, posledično pomeni tudi „tretji element“, 3. javnoveljavnost tovrstnega izobraževalnega programa oz. visokošolske listine. Z drugimi besedami javna-veljavnost listine predpostavlja akreditiranost institucije in programa. Torej, na podlagi same jezikovne razlage neposredno in jasno izhaja, da pojem „študijski program“ predstavlja obe vrsti študijskih programov, ki sta formalno-pravno javnoveljavni. Tako v Republiki Sloveniji, kot tudi v Republiki Avstriji, pa tovrstne študijske programe izvajajo akreditirani visokošolski zavodi v okviru visokega šolstva. Temu posledično so tudi listine, ki se pridobijo po obeh uspešno zaključenih študijskih programih javne (visokošolske) listine, iz katerih je razvidna vrsta izobraževanja (primeroma 1. in 4. odstavek 32.a člena ZVis). Kakršnekoli navedbe tožene stranke v smislu, da študijski programi za izpopolnjevanje kot takšni (kamor nedvoumno spada tudi LL.M. program) niso javnoveljavni oz. da so le vzporedna veja javnoveljavnemu izobraževanju, so zato v celoti neutemeljene. Vsak akreditiran študijski program ko tak, ki ga izvaja akreditiran visokošolski zavod, je namreč avtomatično vedno tudi formalno-pravno javnoveljaven študijski program in obratno. Poleg (formalnih) akreditiranih visokošolskih študijskih programov je na drugi strani (res) potrebno ločiti tudi neformalne oblike učenja (npr. seminarji, tečaji, delavnice in poletne šole). Slednji namreč niso akreditirani in temu posledično niso javnoveljavni ter jih sprejemajo sami visokošolski zavodi ter so namenjeni obravnavi določene teme (primeroma 2. odstavek 33.a člena v zvezi z 17. členom ZVis). Udeleženec v takšnih primerih pridobi le potrdilo o udeležbi, ki ni javna listina in ne more biti predmet priznavanja. Iz potrdil namreč jasno izhaja, da je LL.M. program formalen in javno-veljaven študijski program, ki ga izvaja akreditirana institucija in predstavlja „visokošolsko kvalifikacijo“ za namene Lizbonske konvencije. Temu primerno tudi pristojni organ Republike Avstrije eksplicitno potrjujejo v predzadnjem odstavku v potrdilu v priloga I., da listina o LL.M. izobraževanju predstavlja „visokošolsko kvalifikacijo“ za namene Lizbonske konvencije. Uspešno zaključen LL.M. program, čeprav ne daje stopnje v okviru bolonjskega izobraževanja, vseeno kot lex specialis daje pravico do uporabe zakonsko zaščitenega (univerzalnega mednarodnega) akademskega naziva Master of Laws, enako kot imajo to pravico sicer študentje, ki so uspešno končali nazivu ustrezno II. formalno bolonjsko stopnjo v Republiki Avstriji. Slovenski ZVis ne pozna takšnih izjem oz. omogoča uporaba naslova le, v kolikor se uspešno zaključi študijski program za pridobitev formalne izobrazbe, ki daje formalno stopnjo (32.a člen ZVis v zvezi z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih (Uradni list št. 61/2006, v nadaljevanju: ZSZN-1). Nesporno je torej, da LL.M. program, ki ga je tožeča stranka opravila v Republiki Avstriji ni neposredno del formalne bolonjske strukture. To dejstvo pa je glede na zgoraj navedeno pravno podlago povsem irelevantno. LL.M. programi so mednarodni programi. V skladu z navedenim tudi „University Act“ ureja LL.M. kot poseben mednarodno priznan magistrski program, ki zahteva vpisne pogoje, obseg in zahtevnost ter standarde, ki se zahtevajo za primerljive magistrske programe v posameznih drugih držav. Temu posledično se po uspešno zaključenem programu pridobi univerzalen akademski naziv Master of Law (LL.M.), z namenom možnosti uporabe v širšem mednarodnem kontekstu. Uporaba naslova Master of Laws nudi tako možnost dokazovanja pred katerimkoli delodajalcem, da gre za vrsto izobraževanja primerljivo podiplomskemu študijskemu programu, ki se po zahtevnosti uvršča v posamezen tarifni in plačilni razred. LL.M. Program naj bi bil torej neodvisen od formalnih pravil držav in se zato ne uvršča v bolonjsko strukturo, a glede na zahtevnost in namen, vseeno – lex specialis – daje pravico do uporabe visokošolskega akademskega naziva Master of Law, kot univerzalen mednarodni izraz. Ob tem tožeča stranka še posebej izpostavlja, da je naziv LL.M. v Republiki Avstriji tudi zakonsko zaščiten (University Act, 58. člen) in ga lahko izdaja zgolj akreditirana institucija za izdajo takšnega naslova, ker akreditiran študijski LL.M. program ustreza primerljivim mednarodnim magistrskim programom. Država, v kateri se prosi za priznanje, pa naj presodi, kam se smiselno uvršča takšno izobraževanje v skladu z njenim visokošolskim sistemom. Glede na zgoraj navedeno so navedbe tožene stranke, da LL.M. naslov ni enak akademskemu naslovu pridobljenemu po II. bolonjski stopnji, povsem neutemeljena. Oba naslova sta namreč akademska naslova, ki izhajata iz javnega izobraževanja v Republiki Avstriji, in dokazujeta vrsto izobrazbe. Razlika je le v dejstvu, da LL.M. naslov ne daje tudi stopnje izobrazbe. Pri tem pa dejstvo, da Republika Slovenija ne pozna tovrstnih specifičnih programov glede na njihov namen, ni in ne more biti razlog za zavrnitev priznanja zgolj in samo na podlagi dejstva, da ne daje tudi stopnje izobrazbe v državi izvora. Lizbonska konvencija namreč ne vsebuje določb, ki bi opravičevale razlikovanje med posameznimi nacionalnimi zakonodajami in njihovimi posebnostmi, ki so nenazadnje lahko tudi posledica zgodovinskih in drugih gospodarsko političnih razlogov. Zato naj bo (še posebej v takšnih primerih) poudarek v širšem kontekstu priznavanja javnih kvalifikacij v vsakem posameznem primeru, ki temelji na vsebini in ne samo ter izključno na formi, kot želi to predstaviti tožena stranka. Tožeča stranka navaja, da bi morala tožena stranka v postopku za namene zaposlovanja pozitivno odločiti vsaj o uporabi v tujini pridobljenega naslova in o enakovrednost tega naslova slovenskemu naslovu. Postopek za namene zaposlitve po VI.1 členu Lizbonske konvencije in 10. členu ZPVI (in na podlagi katerih je tožeča stranka vložila svojo vlogo) naj bi bil po mnenju tožene stranke strogo formalen postopek. Priznavanje za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji je tako, po oceni tožene stranke, upravni postopek, v katerem se izda ugotovitvena odločba. Prav za takšne primere pa ZPVI v 12. členu določa, da se lahko v postopku za namene zaposlovanja odloči tudi samo o uporabi v tujini pridobljenega naziva oz. naslova (tj. pravica do priznanja/uporabe v tujini pridobljenega naslova) (medtem ko se ne odloča o sami stopnji, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja) in o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe/strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe/strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu (tj. pravica do priznanja/ugotovitve/uporabe enakovrednega naslova). Tožena stranka namreč ne more odvzeti oz. ne priznati pravice do uporabe zakonsko zaščitenega naslova, ki ga je tožeča stranka pridobila po uspešno končanem javno-veljavnem programu v Republiki Avstriji. Tožeča stranka v skladu z Lizbonsko konvencijo in ZPVI zahteva tudi ugotovitev stopnje, smeri in enakovrednosti LL.M. naziva primerljivemu slovenskemu programu. Tožena stranka pa oporeka tudi vsem tem pravicam tožeče stranke. Ob tem pa ni odveč še ugotovitev, da posamezni delodajalci v Republiki Sloveniji niti ne poznajo LL.M. izobraževanj. Zato je še toliko bolj pomembna prav sama pravna/formalna ugotovitev o primerljivosti zaključenega LL.M. izobraževanja. Zgolj v takšnem primeru bo namreč lahko tožeča stranka tudi v Republiki Sloveniji izkazovala svojo pridobljeno izobrazbo na način, kot lahko to izkazujejo avstrijski koleg pred katerimkoli delodajalcem. Predlaga, da sodišče meritorno odloči o stvari in da izpodbijano odločbo odpravi in izda novo odločbo z vsebino, ki je navedena pod točko XIV. tožbe. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da tožnik navaja nova dejstva in dokaze. V obrazložitvi predhodne sodbe je dano napotilo toženi stranki, da mora pridobljeno mnenje o enakovrednosti, ki ga mora pred izdajo pridobiti, presoditi in se do njega opredeliti in jasno pojasniti razloge, zakaj mnenja ne sprejema, ob tem, da nanj ni vezana. Lizbonska konvencija ne prepoveduje, da bi si države podpisnice z nacionalnimi predpisi podrobneje uredile sistem priznavanja, kvečjemu ravno obratno. Kot izhaja iz uvodnih določb konvencije, pogodbenice upoštevajo, da velika različnost izobraževalnih sistemov v evropski regiji kaže njeno kulturno, družbeno, politično, filozofsko in gospodarsko raznolikost in pomeni izjemno bogastvo, ki bi ga bilo treba v celoti spoštovati. ZPVI je torej usklajen z določbami in namenom Lizbonske konvencije in povsem upravičeno in zakonito podrobneje ureja področje priznavanja izobraževanja. Kot je tudi že utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožena stranka ne more ugotavljati pridobljene formalne stopnje izobraževanja skladno z ZPVI v RS, če predmetno izobraževanje skladno s tujo nacionalno zakonodajo – Republika Avstrija ne daje formalne stopnje izobraževanja, predvsem ob vedenju, da tudi avstrijska nacionalna zakonodaja temelji na bolonjskem sistemu in v svojem visokošolskem sistemu pozna formalne stopnje izobraževanja. Za pravilno razumevanje termina javnoveljavna izobrazba ministrstvo poudarja, da je javnoveljavna izobrazba v skladu ZViS samo tista, ki se pridobi po študijskem programu za pridobitev izobrazbe. Po uspešno opravljenih obveznostih se pridobi diploma, ki je javna listina in daje javnoveljavno izobrazbo. Študijski programi za izpopolnjevanje so oblika vseživljenjskega učenja (v tujini se uporablja izraz: life long learning) ne dajejo javnoveljavne izobrazbe, ne glede na to, da se po uspešno opravljenih obveznostih pridobi potrdilo, ki je javna listina. Po mnenju tožene stranke izobraževanja tožeče stranke, ki sodi v eno izmed oblik vseživljenjskega učenja v Avstriji, ni mogoče priznati niti uvrstiti med študijske programe za pridobitev javnoveljavne izobrazbe v RS. Glavni argument tožene stranke je določen v 32. členu v zvezi s 33. členom ZViS. ZViS v teh členih opredeljuje pojem tiste izobrazbe, ki daje stopnjo in torej strokovni oziroma znanstveni naslov, in sicer kot: javnoveljavno izobrazbo, ki daje formalno stopnjo izobrazbe. Kot je razvidno, ZViS omogoča uporabo naslova le, v kolikor se uspešno zaključi študijski program, ki daje formalno stopnjo izobrazbe. Strokovni oziroma znanstveni naslov je torej v Republiki Sloveniji zakonsko opredeljen pojem, ki simultano vključuje tako zahtevo po javnoveljavnosti kot tudi po stopnji izobrazbe. Iz tega razloga je pojem „visokošolska kvalifikacija“, ki ga opredeljuje Lizbonska konvencija, v ZPVI implementirana v smislu 33. člena ZViS, ki opredeljuje javnoveljavno izobrazbo, ki daje stopnjo izobrazbe. Poleg tega je v 2.a členu ZSZN-1 opredeljen pojem strokovnega oziroma znanstvenega naslova, ki je vezan na stopnjo izobrazbe, in sicer kot: „Strokovni oziroma znanstveni naslov označuje stopnjo in vrsto izobrazbe, pridobljene na visokošolskem zavodu po študijskem programu prve, druge ali tretje stopnje.“. Kot vidimo je ZPVI, ki je podlaga za odločanje v tem sporu, vsebinsko neposredno povezan z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih (Uradni list RS, št. 61/2006 – ZSZN, v nadaljevanju ZSZN-1). Stopnje izobrazbe v RS določa ZViS v svojem 33. členu. V kolikor je v postopek priznavanja vloženo izobraževanje, ki ne daje uradne formalne stopnje izobrazbe v državi izvora, ga je v skladu z 10. členom ZPVI v slovenski sistem izobraževanja (opredeljen v 33. členu ZViS) nemogoče uvrstiti. ZPVI v 10. členu določa tudi, da se poleg stopnje in smeri izobraževanja, prizna tudi v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, strokovni oziroma znanstveni naslov, ki pa je, kot že zgoraj navedeno na podlagi ZViS v zvezi z ZSZN-1, neizbežno vezan na stopnjo izobrazbe. V XII. točki tožbe tožeča stranka utemeljuje, da bi ji morala biti priznana vsaj pravica do uporabe v tujini pridobljenega naziva oziroma naslova. Tožena stranka je že zgoraj utemeljila, zakaj tožeča stranka ni upravičena niti do pravice do uporabe tujega naslova; na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSZN-1 je mogoče uporabljati v tujini pridobljeni naslov le, če je v RS priznana tuja listina izobraževanju, s katero se izkazuje v tujini pridobljen tuj naslov. Tožeča stranka iz navedenega razloga ne more uporabljati v tujini pridobljen naslov, saj njegovo zaključeno izobraževanje ne v Republiki Avstriji, ne v RS ne daje zaključene stopnje izobrazbe, njegova diploma v RS ni priznana. Tožena stranka ni pristojna pravic podeljevati, temveč zgolj ugotavljati že pridobljene pravice. Glede na to, da si te pravice tožnik v tujini ni pridobil, in to sam tudi potrjuje, mu je tožena stranka ne more ugotoviti.

4. Tožeča stranka je odgovorila na odgovor tožene stranke, sodišče pa je dne 14. 3. 2012 prejelo tudi nov odgovor tožene stranke z dne 1. 3. 2012, ki ga ravno tako zaradi obširnosti sodišče ne povzema v obrazložitvi sodbe in zaradi tega, ker ne vpliva na presojo ključnega spornega materialno-pravnega vprašanja v tem upravnem sporu. V odgovoru med drugim tožena stranka pravi, da nov ZPVI za postopek vrednotenja ne postavlja stopnje izobraževanja kot pogoj, potreba po tem, da je predhodno veljavni ZPVI kot predmet priznavanja zahteval tako listino, ki je pridobljena po javno-veljavnem študijskem programu in kumulativno daje javno-veljavno stopnjo izobraževanja, pa je izvirala iz 16. člena v zvezi z 1. in 2. členom zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (Uradni list RS, št. 4/1998, ZSZN).

Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbi 1. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v izreku odločbe odloči o predmetu postopku in vseh zahtevkih stranke. Tožnik je sprva (z vlogo za obrazcu z dne 4. 10. 2006) podal zahtevek pod točko V.1 in V.3 formularja in sicer, da se ugotovi stopnja, smer in v tujini pridobljen naslov ter da se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega naslova slovenskemu naslovu (na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru). S pisno vlogo z dne 18. 1. 2008 in z vlogo na formularju z dne 18. 1. 2008 je navedel, da želi ugotavljanje naziva na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, pri čemer je ponovno obkrožil zahtevka pod rubrikama V.1 in V.3. Tožena stranka pa je v izreku izpodbijane odločbe odločila o zahtevku za „priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Sloveniji“ in ga zavrnila. To pomeni, da tožena stranka v izreku ni konkretno odločala o posameznih zahtevkih za izdajo ugotovitvene odločbe, četudi določilo 10. člena ZPVI skupno določa, katere zahtevke za izdajo ugotovitvene odločbe stranka lahko zahteva. Tožeča stranka je zavrnila „vlogo“ tožnika iz razloga, ker tožnik z v tujini pridobljeno listino o opravljenem izobraževalnem programu ni pridobil določene stopnje izobrazbe po avstrijskem pravu, zaradi česar po mnenju tožene stranke in na podlagi 2. alineje 2. člena 10. in 11. člena ZPVI priznanje enakovrednosti v tujini pridobljene izobrazbe z naslovom magister znanosti v Sloveniji in sploh odločanje o priznavanju za namen zaposlovanja, kot to smiselno izhaja iz odločbe, ni mogoče. S tem, ko tožena stranka v izreku ni odločila o vseh konkretnih zahtevkih tožnika na ugotovitev določenih stanj, na kar opozarja tudi tožnik v tožbi, ampak je v izreku odločila, da se vloga (tožnika) za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja zavrne, je presoja zakonitosti izpodbijanega akta otežena, nedvomno pa je tožena stranka pri tem napačno uporabila materialno pravo, in sicer določila 10. člena, 6. in 7. odstavek 11. člena v povezavi z drugo alinejo 2. člena ZPVI in Lizbonsko konvencijo, zaradi česar je sodišče tožbi tudi ugodilo.

7. Tožena stranka je namreč izhajala iz razlage, da določilo 2. alineje 2. člena ZPVI ureja pogoje za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja, kar pa ne drži. To, kar tožena stranka (lahko) ugotavlja v postopku odločanja o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja, ureja določilo 10. člena ZPVI; pogoji, postopek ter pristojnosti organov v postopku pa so urejeni v 11. členu ZPVI in ne v 2. členu ZPVI. Določilo 2. člena ZPVI je namreč z vidika nomotehnike zgolj pojasnjevalna določba, ki služi razčiščevanju pravnih in drugih tehničnih pojmov v posameznem zakonu. Ta določba pa v konkretnem primeru ne more pomeniti tudi vzpostavljanja pogojev za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja, kot je to zmotno upoštevala tožena stranka, kajti v konkretnem primeru pojasnjevalne določbe 2. člena ZPVI je treba to določbo z vidika vprašanja, kdaj se sploh lahko presoja enakovrednost v tujini pridobljenega znanstvenega naslova, nujno upoštevati podrejeno temeljni določbi 11. člena ZPVI, ki ureja pogoje za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja.

8. Za to pa ne govori samo sistematična razlaga določbe 2. alineje 2. člena glede na določbe 10. člena in 6. ter 7. odstavka 11. člena ZPVI, ampak tudi jezikovna razlaga in sistematična razlaga dveh stavkov znotraj določila 2. alineje 2. člena ZPVI. Določilo 2. alineje 2. člena pravi: „Listina o v celoti opravljenem izobraževalnem programu je spričevalo, diploma ali druga listina o opravljenem izobraževalnem programu in pridobljeni stopnji izobrazbe na izobraževalni ustanovi v skladu s predpisi države, ki je listino izdala. Kot taka listina se šteje tudi dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu oziroma programu, ki ga skupaj izvaja več izobraževalnih ustanov.“ Pojma „pridobljena stopnja izobrazbe“ iz prvega stavka 2. alineje 2. člena ZPVI ni mogoče razlagati v smislu, da mora listina o v celoti opravljenem izobraževalnem programu pomeniti tudi pridobitev (višje) formalne stopnje izobrazbe glede na prejšnjo (nižjo) stopnjo izobrazbe, ki jo je imela stranka, ampak je bistveno, v katero stopnjo izobrazbe se predmetni izobraževalni program „uvršča“ (10. člen ZPVI); tudi drugi stavek 2. alineje 2. člena ZPVI, ki se nanaša na izobraževalne programe, ki jih izvajajo več izobraževalnih ustanov, ne omenja, da mora iti za pridobitev višje stopnje izobrazbe (v vseh državah, kjer se tak mednarodni izobraževalni program izvaja). Bistveno za odločanje v predmetni zadevi je torej, v katero stopnjo se tuje izobraževanje uvršča (10. člen ZPVI). Ugotavljanje, v katero stopnjo se tuje izobraževanje uvršča tudi zaradi odločanja o enakovrednosti znanstvenega naslova, pa se izvede le v primeru, da v Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. O tem pa lahko poda relevantno mnenje samo izobraževalna institucija, ki izvaja primerljiv izobraževalni program oziroma šele, če tega mnenja izobraževalna institucija po pravilnem pozivu ne izda, se šteje, da izobraževalna institucija soglaša z odločitvijo ministrstva. Zakon ne pravi, da se enakovrednost ugotavlja le v primeru, da je stranka s tujo listino pridobila določeno (višjo) stopnjo izobrazbe. Zakonodajalec je uporabil izraz, da „mora“ ministrstvo pridobiti mnenje, ne pa da ga „lahko“ pridobi. Izobraževalna institucija v predmetnem postopku, to je Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, je podala mnenje in sicer je senat fakultete sklenil, da je naslov „Master of Laws“, ki ga je tožnik pridobil na „Vienna University of Economics and Business Administration“ enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem študiju podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (sklepa senata fakultete z dne 20. 3. 2008, št. 46/08). To ni bilo zgolj pavšalno izdelano mnenje izobraževalne institucije, ampak je temeljilo na poročilu dveh članov komisije, ki sta upoštevala obseg in vsebino študija, ki ga je opravil tožnik, in njegovo kvalitativno primerjavo s študijem na Pravni fakulteti.

9. Tudi Lizbonska konvencija ne vsebuje omejitve, zaradi katere je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika in je ta omejitev celo v očitnem nasprotju z namenom Lizbonske konvencije. Zato tožena stranka tudi v Lizbonski konvenciji ni imela zakonite podlage za izpodbijano odločitev. Iz preambule Lizbonske konvencije namreč izhaja, da je zakonodajalec s sprejemom Zakona o ratifikaciji konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Uradni list RS, MP – 45/99) priznavanje visokošolskih kvalifikacij umestil v okvir pravice do izobraževanja, da Lizbonska konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost, zavarovati načelo institucionalne avtonomije, pri čemer visokošolska kvalifikacija pomeni diplomo, ki potrjuje uspešno končan študijski program. Iz temeljnih načel Lizbonske konvencije izhaja, da je glavna podlaga za priznavanje visokošolskih kvalifikacij „ocena“ vloge za priznavanje kvalifikacij (1. odst. člena III.1, 2. odst. člena III.1, člen III.2) na podlagi ustreznih informacij o kvalifikacijah (točka 1. in 4. člena III.3), pri čemer je dokazno breme o neustreznosti vloge na organu (5. točka člena III.3). To pomeni, da mora priznavanje izobrazbe temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja. Ta princip potrjuje določilo VI.1. člena, ki pravi, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje. Priznanje pa pomeni tudi uporabo znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje (1. odstavek točka b. člena VI.3). Da je bistvena kakovost podeljene kvalifikacije glede na primerljive domače izobraževalne programe, izhaja tudi iz člena VIII.1 Lizbonske konvencije. V odgovoru na tožbo tožena stranka utrjuje, da je „glavni argument tožene stranke določen v 32. členu v zvezi s 33. členom ZViS. ZViS v teh členih opredeljuje pojem tiste izobrazbe, ki daje stopnjo in torej strokovni oziroma znanstveni naslov, in sicer kot: javnoveljavno izobrazbo, ki daje formalno stopnjo izobrazbe. Kot je razvidno,ZVis omogoča uporabo naslova le, v kolikor se uspešno zaključi študijski program, ki daje formalno stopnjo izobrazbe. Strokovni oziroma znanstveni naslov je torej v Republiki Sloveniji zakonsko opredeljen pojem, ki simultano vključuje tako zahtevo po javnoveljavnosti kot tudi po stopnji izobrazbe. Iz tega razloga je pojem „visokošolska kvalifikacija“, ki ga opredeljuje Lizbonska konvencija, v ZPVI implementirana v smislu 33. člena ZViS, ki opredeljuje javnoveljavno izobrazbo, ki daje stopnjo izobrazbe.“ Ta argument bi bil z vidika metod razlage ZPVI sprejemljiv, če bi iz določila 10. člena oziroma 11. člena ZPVI povsem jasno in nedvoumno izhajalo, da je pogoj za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja pridobitev formalne stopnje izobrazbe vezan na določili 32. in 33. člena ZVis; ker je tožena stranka določili 32. in 33. člena ZVis uporabila kot temeljni pogoj za izdajo ugotovitvene odločbe, bi takšno argumentacijo sodišče lahko upoštevalo v nadaljnji presoji še z vidika Lizbonske konvencije le pod pogojem, če bi bila zveza med 10. in 11. členom ZPVI ter pogojem iz 32. in 33. člena ZVis v ZPVI jasno določena, pa ni. Vezanost uprave na zakon (4. odstavek 153. člena Ustave), ki je eno temeljnih pravnih načel, sodišče v upravnem sporu presoja po strogi metodi. Stroga uporaba načela vezanosti uprave na zakon, ki zajema tudi načelo jasnosti in predvidljivosti predpisov, ki urejajo pravice posameznikov (87. člen Ustave), tako tudi ne dopušča, da bi bilo mogoče tak temeljni pogoj za ugotavljanje enakovrednosti pridobljenega znanstvenega naslova, kot ga zagovarja tožena stranka, izpeljati v povezavi z 16., 1. in 2. členom ZSZN. Po presoji sodišče je torej v zadevi odločilen 10. člen ZPVI in 6. ter 7. odstavek 11. člena ZPVI, ki urejata pogoje za priznavanje enakovrednosti znanstvenih naslovov in če bi zakonodajalec hotel določiti še kakšen drug pogoj, bi ga moral jasno vključiti v ti dve določili.

10. Tožena stranka je torej napačno uporabila določilo 2. alineje 2. člena v povezavi z 10. in 11. členom ZPVI in Lizbonsko konvencijo in je sodišče zaradi tega tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka in uporabo materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.