Jedro

Podružnica ne nastopa samostojno v svojem imenu in za svoj račun, temveč tuje podjetje preko nje kot organizacijske enote opravlja pridobitno dejavnost. Ker podružnica nima statusa pravne osebe, ne more biti pravdna stranka.

Iz smisla objektivne odgovornosti je jasno razbrati, da zakon pri presoji o tem, kaj je nevarna stvar, nima v mislih običajne, vsakdanje nevarnosti. Ko definira objektivno odgovornost, zakon to obliko odgovornosti pogojuje z virom povečane nevarnosti. Sodna praksa šteje, da gre za takšno nevarnost, kadar pri običajni rabi obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost, in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Pri običajnem pranju avtomobila v avtopralnici, kar je dandanes že del vsakdanjih opravil, pa po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja povečana nevarnost nastanka škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 133954/2011 z dne 20. 9. 2011, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 121,20 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka je v pravočasni pritožbi, ki jo je vložila po pooblaščencu, navedla, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne zahtevek oziroma razveljavi sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki izreka, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožena stranka podružnica tujega podjetja. Drugi odstavek 31. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določa, da podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. ZGD-1 prav tako ne daje podružnicam tujega podjetja lastnosti pravne osebe (676.-683. člen ZGD-1). Po prvem odstavku 679. člena ZGD-1 podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo. Podružnica zato ne nastopa samostojno v svojem imenu in za svoj račun, temveč tuje podjetje preko nje kot organizacijske enote opravlja pridobitno dejavnost. Ker podružnica nima statusa pravne osebe, ne more biti pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Samo matično (tuje) podjetje, če v pravnem prometu podružnica nastopa v njegovem imenu in za njegov račun, je lahko nosilec pravic in obveznosti ter kot tako stranka v pravdnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zoper podružnico, ki ni pravna oseba, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz enajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kar je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 354. člena ZPP). V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje, ker gre za odpravljivo napako (81. čl. ZPP), pozove tožečo stranko, da navede kot toženo stranko pravno osebo, ki bo sposobna biti pravdna stranka. Če bo tožeča stranka tako ravnala, bo moral pooblaščenec predložiti ustrezno pooblastilo. Pooblastilo sedanjemu pooblaščencu sta namreč dala direktorja podružnice, ki pa bi morala izkazati, da tako pooblastilo lahko data, kar pa zaenkrat iz podatkov sodnega registra ne izhaja.

6. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri presoji, da avtopralnica predstavlja nevarno stvar, tudi materialno pravo napačno uporabilo. Po presoji pritožbenega sodišča namreč delovanje avtopralnice, četudi (lahko) gre za relativno velik stroj (kot izhaja iz trditev strank, zavarovanec tožene stranke razpolaga z dvema tipoma - tunelsko in portalno), ki v skladu z vgrajenimi programi usklajeno premika večje število krtač, cevi, šprica vodo, prši loščilo itd., ni nevarna dejavnost, zaradi katere bi se odgovarjalo krivdno. Iz smisla objektivne odgovornosti je jasno razbrati, da zakon (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika(1) (OZ)) pri presoji o tem, kaj je nevarna stvar, nima v mislih običajne, vsakdanje nevarnosti. Ko definira objektivno odgovornost, zakon to obliko odgovornosti pogojuje z virom povečane nevarnosti. Sodna praksa šteje, da gre za takšno nevarnost, kadar pri običajni rabi obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost, in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Pri običajnem pranju avtomobila v avtopralnici, kar je dandanes že del vsakdanjih opravil, pa po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja povečana nevarnost nastanka škode, zlasti ne take, ki ne bo majhna. Za objektivno odgovornost mora biti pri uporabi nevarne stvari tveganje za nastanek škode večje od običajnega, nevarnost pa mora presegati tiste, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Navedeno pa za avtopralnico ne velja. Seveda lahko tudi avtopralnica (tako kot npr. mokra in spolzka ali pa poškodovana stopnica, ki sicer sama po sebi brez posebnih okoliščin ni nevarna stvar) v določenih okoliščinah postane tudi nevarna (npr. zaradi napačnega premika krtače ali kamenja v krtači), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Če je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna (primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1797/2002 z dne 26.11.2003, I Cp 1987/2010 z dne 18.11.2010 in I Cp 1283/2011 z dne 05.10.2011). V nadaljnjem postopku po popravi stranke bo zato sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja tudi, da je tožena stranka za ugotavljanje potrebnih popravil zatrjevane škode v zvezi z višino predlagala dokaz z izvedencem, ki ga je sodišče spregledalo (8. točka drugega odstavka 339. čelna ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) drugi odstavek 131. člena OZ določa: „Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.“.