Jedro

Teža in narava kršitev, za katere je drugostopenjski organ ugotovil, da so bile storjene naklepno, utemeljujejo ugotovitev, da gre za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača, opredeljene v 9. točki 14. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti tolmačev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, disciplinska komisija, kot prvostopenjski upravni organ, je odločila, da je A.A., tožnica v tem upravnem sporu, kriva za težjo kršitev pri opravljanju poklica tolmača, na podlagi 9. alinee 14. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti tolmačev (v nadaljevanju Pravilnik), zato ji je bila za 2 leti odvzeta pravica opravljanja poklica. Iz obrazložitve prvostopenjskega akta izhaja, da je predlog za uvedbo disciplinskega postopka vložila B.B. 14. 4. 2015. Prijava je bila posredovana obdolženi, ki je odgovorila 6. 6. 2015. Dne 7. 7. 2015 je disciplinska komisija zasedala na seji, na kateri je bila zaslišana B.B., prijaviteljica, obdolžena pa se seje, kljub pravilno vročenemu vabilu ni udeležila, zato je bila seja, v skladu z določbo 25. člena Pravilnika, opravljana v njeni nenavzočnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je disciplinska komisija ugotovila, da je predlog za uvedbo disciplinskega postopka utemeljen, ker je obdolžena v času od 17. 9. 2013 do 28. 2. 2015 manipulirala pri opravljanju poklica tolmača in dala lažne podatke na Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik z namenom, da bi se okoristila. To je storila na način, da je sama izpolnjevala, podpisovala ter vnovčevala vavčerje št. 176528, 176544, 261478, 53336, 53330, 53332, 53338, 53328, 53340, 176540, 261475, 261485 ter 53333, kljub temu, da teh storitev tolmačenja ob navedenih urah in za navedenega uporabnika tolmačenja ni opravila.

2. Soglasno in v skladu z določbami Pravilnika je komisija ugotovila, da je obdolžena A.A. zagrešila hudo kršitev dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača po 9. točki 14. člena Pravilnika, ker je očitano dejanje storila z namenom pridobitve premoženjske koristi, poleg tega pa je s tem zagrešila tudi kaznivo dejanje, za katero je bila ovadena. Pri odločitvi je komisija upoštevala določbe Pravilnika iz 2., 3. in 16. člena ter na tej podlagi izrekla kazen odvzema pravice opravljanja poklica za 2 leti, ker ne dvomi, da gre za hujše kršitve, zaradi katerih tolmač ni vreden zaupanja za opravljanje tega poklica. Kot oteževalno okoliščino pri odmeri kazni je komisija upoštevala, da je bila obdolžena za isto kršitev že kaznovana in zaradi vsega tega ni realno pričakovati, da bo v bodoče svoj poklic opravljala vestno in pošteno.

3. Svet zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, drugostopenjski organ, je dne 23. 9. 2015 pritožbi pritožnice delno ugodil in odločbo prvostopenjskega organa spremenil v delu, ki se nanaša na navedbo vavčerjev, tako, da je kot podlago za izrek ukrepa upošteval samo vavčerje št. 176528, 176544, 261479, 53336, 53330, 53328, 53340, 261475, 261485 ter 53333 in v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Odločitev temelji na ugotovitvi, da v prijavi B.B. niso bile zatrjevane vse kršitve, ki so bile pozneje obravnavane na ustni obravnavi in jih je zajela tudi odločba. Zavrnil je ugovor, da kršitev manipulacije ter dajanja lažnih podatkov z namenom okoriščanja ni bila storjena pri opravljanju poklica tolmača, temveč kvečjemu v zvezi z le-tem. Gre namreč za opravljanje poklica, ki zahteva širšo razlago, kot jo predlaga obdolžena in hujšo kršitev dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača, na podlagi 14. člena Pravilnika, predstavlja tudi kršitev zaračunavanja storitve stranki oziroma drugemu zavezancu. Zavrnil je tudi pritožbeni očitek, da iz odločbe ne izhaja obrazložitev vzročne zveze med ravnanjem obdolžene in izgubo zaupanja za opravljanje poklica tolmača ter odločitev utemeljil s sklicevanjem na že storjene tovrstne kršitve in večje število kršitev. Kljub spremenjenemu izreku je drugostopenjski organ odločil, da ostane kazen nespremenjena, saj gre za večje število problemov z vodenjem evidenc, ki že samo po sebi poraja dvom v poštenost poslovanja, tudi zato, ker so bile podobne kršitve v preteklosti že obravnavane in zanje pritožnica že kaznovana. Zavrnil je ugovor eksistenčne ogroženosti tožnice in njene družine, ker ne more vplivati na zmanjšanje sankcije ter zavrnil tudi ugovor, da ni bil upoštevan 18. člen Pravilnika, ki se nanaša na upoštevanje teže kršitve in drugih okoliščin primera.

4. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da sta obe odločitvi neustavni in nezakoniti. Podlago za sprejem Pravilnika namreč predstavlja 9. člen Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ). To določilo je protiustavno in v nasprotju z načelom legalitete. Ta zakon namreč nikjer ne določa ukrepov v primeru disciplinske odgovornosti, ampak določitev teh ukrepov prepušča pravilniku, kar je nedopustno. Ker je zakon v tem delu protiustaven, je posledično protiustaven tudi Pravilnik in izpodbijani odločbi, ker posegata v pravice in svoboščine tožnice. Tudi iz načela pravne države (2. člen Ustave RS) je razvidno, da mora biti tistemu, ki se namerava ukvarjati s tolmačenjem, iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi ukrepi v zvezi z disciplinsko odgovornostjo mora računati.

5. Izrečeni ukrep je strog in v nesorazmerju s kršitvijo. Izrečena sankcija posega v eksistenco tožnice in njeno nadaljnjo poklicno delovanje. Tožnica vztraja pri trditvi, da je tolmačenje opravljala pri zobozdravniku koncesionarju, kjer ji niso potrdili specifikacije, ker koncesionarji ne potrjujejo specifikacij in niso plačniki. Zanika trditev, da bi ji bil za ta dan vročen poseben vavčer za prevoz. Pojasnjuje, da je v Vuzenici tolmačila in vavčerjev za prevoz ni zahtevala, julija 2014 pa je prijaviteljico in njenega sina dejansko peljala v Piran, kjer pa je dobila zgolj vavčer za tolmačenje (en vavčer) in nikoli ni zahtevala več vavčerjev za pot. 6. Tožnica je že v odgovoru na pritožbo odgovorila na prijaviteljičine trditve, da naj bi ji prijaviteljica za tolmačenje pri zdravniku večkrat dala vavčerje, tudi osem vavčerjev za prevoz na morje v Piran meseca julija 2014 ter vavčerje za prevoz v šolo na govorilne ure, in da je vedno podpisovala prazne obrazce za potrditev tolmačenja. Kršitve navedene v prijavi se nanašajo zgolj na sporno izročitev vavčerjev za prevoz in bi to dejanje bilo treba, če bi obstajali dokazi, opredeliti v izreku. Tako na seji, kot v izrekih obeh odločb, pa so bile obravnavane druge kršitve. V izrek povzeti so bili tako vavčerji, ki v prijavi sploh niso bili zajeti, zato se tožnica glede njih ni mogla izjaviti, zato je kršeno načelo kontradiktornosti. Prav tako izrečeni ukrep ni v skladu s Pravilnikom, ker razlogi za izrek ukrepa niso obrazloženi. Prvostopenjski organ je namreč ugotovil obstoj težje kršitve po deveti alinei 14. člena Pravilnika in pri določitvi kazni upošteval 2., 3. in 16. člen Pravilnika. Iz obrazložitve je izpadla podlaga iz 18. člena, kar je drugostopenjski organ sicer obrazložil na način, da je bil citirani člen upoštevan, čeprav ni nikjer izrecno opredeljen.

7. Drugostopenjski organ je ob delni ugoditvi pritožbi izvzel iz izreka tri vavčerje, izrečeno sankcijo pa je pustil nespremenjeno, kar gotovo ni v skladu z 18. členom Pravilnika. Prav tako v skladu s 3. členom Pravilnika ni nikjer obrazloženo, zakaj naj bi bila tožnica zaradi domnevnih kršitev nevredna zaupanja za opravljanje poklica tolmačke. Prav tako se ukrep zaradi kršitev po 9. točki 14. člena oziroma sama kršitev nanaša zgolj na manipulacijo oziroma dajanje lažnih podatkov z namenom okoriščanja pri opravljanju poklica tolmača (dikcija je v nasprotju z načelom določnosti), pri čemer nepravilnosti v zvezi s spornim izpolnjevanjem vavčerjev ter specifikacij sploh ne spadajo v ožji okvir poklica tolmača. Takšno razlago potrjuje tudi dikcija drugega odstavka 9. člena ZUSZJ.

8. Tožnica v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe in podrejeno spremembo izreka izpodbijane odločbe tako, da se ji izreče javni opomin oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v postopek ponovnega odločanja. Tožnica predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbeni ugovor neustavnosti in nezakonitosti ZUSZJ in Pravilnika, saj tožnica ni pojasnila, v čem naj bi bil Pravilnik protizakonit, niti predlagano neupoštevanje 9. člena ZUSZJ in posledično Pravilnika, ni v skladu z logiko instituta exceptio illegalis. Pri presoji objektivne identitete med prijavo prijaviteljice ter izrekom obeh odločb je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen disciplinski prekršek ostane mejah dejstvene podlage iz prijave (sodba I Ips 158/2010), kar je bilo v primeru upoštevano. Drugostopenjski organ je korigiral prvostopenjsko odločbo in upošteval pritožbene navedbe, da ni podana objektivna identiteta v delu vavčerjev, ki so se izpustili iz izreka. Iz tega razloga tožbenim očitkom kršitve načela kontradiktornosti ni mogoče slediti. V zvezi z očitkom neuporabe 18. člena Pravilnika tožena stranka poudarja, da je očitek neutemeljen, saj izpustitev navedbe oziroma zapisa številke člena še ne pomeni, da ta ni bil upoštevan. V postopku, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo vsekakor upoštevano prejšnje tožničino delo, vendar ne na način, kot to želi tožnica.

10. V zvezi z očitkom nepravilne razlage 14. člena Pravilnika in glede izgube zaupanja za opravljanje dela tolmača tožena stranka pojasnjuje, da je na ta očitek v celoti odgovorila že v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ter navaja, da jezikovna metoda ne more biti edina metoda razlage pravnega predpisa. Tudi pojma „izguba zaupanja za opravljanje poklica tolmača“ se ne more interpretirati tako kot to predlaga tožnica, saj sam poklic tolmača zajema tudi vodenje evidenc o izdanih/prejetih in unovčenih vavčerjih, saj drugače tega poklica ni mogoče opravljati.

11. Ugovor, da je izrečen ukrep prestrog in v nesorazmerju s kršitvijo, je neargumentiran, razen navedbe, da gre za ogrožanje tožničine eksistence in okrnjenost njenega poklicnega delovanja. Po presoji tožene stranke tega očitka ni mogoče upoštevati, saj razlogi za izrek ukrepa izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ter temeljijo na razlogih, ki so bili upoštevani pri izreku ukrepa. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Predlaga tudi, da se ji povrnjeno stroški postopka.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

14. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbah Pravilnika, ki ga je na podlagi 9. člena ZUSZJ sprejel Svet Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik na 8. redni seji, dne 20. 12. 2006, ob soglasju ministrice za delo, družino in socialne zadeve. Gre za predpis, za katerega 9. člen ZUSZJ določa, da se v njem določijo dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju tolmačenja ter postopek ugotavljanja odgovornosti in ukrepe ter posledice v primeru ugotovljene odgovornosti za storjene kršitve dolžnosti. Ker pooblastilo za sprejem Pravilnika izhaja iz zakona, ki določa tudi vsebinski okvir akta in ker je bil Pravilnik sprejet na način, ki ga določa prvi odstavek 9. člena ZUSZJ, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je 9. člen ZUSZJ in posledično tudi Pravilnik, protiustaven in v nasprotju z načelom legalitete.

15. Sodišče zavrača tudi ugovor, da bi moral zakon določiti, katere vrste ukrepov se sme izreči ter za njihov izrek določiti osnovne pogoje oziroma omejitve. Zakon je namreč pooblastilo za določitev dejanj, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju tolmačenja ter postopek ugotavljanja odgovornosti in ukrepe ter posledice v primeru ugotovljene odgovornosti za storjene kršitve dolžnosti, okvir določitve ukrepov ter njihove osnovne pogoje, podelil Združenju tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki je vsebino Pravilnika sprejelo v okviru tega pooblastila.

16. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da že iz načel pravne države izhaja, da mora biti tistemu, ki se namerava ukvarjati s tolmačenjem, iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi ukrepi v zvezi z disciplinsko odgovornostjo mora pri tem računati. Sodišče pojasnjuje, da iz določbe 32. člena Pravilnika izhaja, da Pravilnik začne veljati 15. dan po objavi na spletni strani združenja. Tožnica ne zatrjuje, da ji vsebina Pravilnika ni bila znana oziroma, da se z njegovo vsebino ni mogla seznaniti, v Pravilniku predpisana objava akta pa po presoji sodišča zadošča pogoju možnosti vnaprejšnje seznanitve s predpisom, na katerem temelji izpodbijana odločitev, v smislu določbe 154. člena Ustave Republike Slovenije.

17. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (nesprejem vavčerjev v zvezi s storitvami pri zobozdravniku koncesionarju oziroma v zvezi s tolmačenjem v Vuzenici in vavčerjev za prevoz v juliju 2014) in da naj bi odločitev prvostopenjskega upravnega organa temeljila na očitanih kršitvah, ki v prijavi B.B. niso bile zajete, ni utemeljen. Sodišče tožnici, enako kot je to storil drugostopenjski organ, pojasnjuje, da so bili njeni pritožbeni ugovori, ki so se nanašali na objektivno identiteto med prijavo in odločitvijo prvostopenjskega organa upoštevani v pritožbenem postopku. Drugostopenjski organ je tožnici izrecno pojasnil, da v prijavi niso bile zajete storitve na naslovu … (vavčerja številka 53332 in 17654) ter na naslovu … (vavčer št. 53338). Te vavčarje je drugostopenjski organ zato izpustil iz izreka izpodbijane odločbe. Ker je torej drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi umaknil sklicevanje na vavčerje številka 53332, 17654 in 53338 in svoje odločitve ni utemeljeval na tej dejanski podlagi, listine priloženega spisa pa dokazujejo, da je tožnica imela možnost izreči se o prijaviteljičinih obtožbah, prav tako ji je bila dana možnost udeležbe na ustni obravnavi, glede vseh storitev navedenih v izreku drugostopenjskega akta. Ker na podlagi navedenega ni izkazana kršitev iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, niti iz 22. člena Ustave RS, sodišče zavrača pritožbeni ugovor kršitve načela kontradiktornosti.

18. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da izrečen ukrep ni skladen s Pravilnikom, niti v sami odločbi oziroma njeni obrazložitvi ni podana jasna podlaga za izrek tega ukrepa. Pravilnik v določbi 1. člena opredeljuje, da je tolmač dolžan vestno opravljati svojo funkcijo in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njenem opravljanju. Tako je v 1. členu Pravilnika določen standard opravljanja funkcije tolmača, ki je utemeljen že v določbi drugega odstavka 5. člena ZUSZJ tako, da so tolmači pri svojem delu dolžni upoštevati kodeks poklicne etike za tolmača. V določbi 2. člena Pravilnika so določeni ukrepi, ki se lahko izrečejo v disciplinskem postopku. Dopusten je izrek opomina, javnega opomina ter odvzema pravice opravljati poklic tolmača, ki se lahko izreče za dobo največ 5 let. Prav tako v 3. členu Pravilnik določa, da se sme disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati poklic tolmača, določiti in izreči samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača, zaradi katerih tolmač ni vreden zaupanja za opravljanje poklica. Gre torej za določbe, ki so bile po presoji sodišča v celoti upoštevane tudi v izpodbijanem postopku oziroma aktu, torej je bil uporabljen s Pravilnikom predpisan ukrep, za kršitev, ki je v določbi 14. člena Pravilnika opredeljena kot hujša kršitev dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača (manipuliranje pri opravljanju poklica tolmača oziroma dajanje lažnih podatkov z namenom, da bi okoristil sebe ali koga tretjega). Prav tako je bila upoštevana določba 16. člena, ki določa, da se disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati poklic tolmača izreče le za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača, iz katerih se da utemeljeno sklepati, da storilec ne bo pošteno in vestno opravljal poklica tolmača. Teža in narava navedenih kršitev, za katere je drugostopenjski organ ugotovil, da so bile storjene naklepno, saj bo bili v izreku izpodbijane odločbe navedeni vavčerji izpolnjeni, podpisani ter vnovčeni s strani tožnice same, utemeljujejo ugotovitev, da gre za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica tolmača opredeljene v 9. točki 14. člena Pravilnika, ki jih tožnica ne v postopku pritožbe, ne v tožbi, ni dokazno zanikala. Prvostopenjski organ je izrecno zapisal, da disciplinska komisija ne dvomi, da je obdolžena sporne vavčerje izpolnila z namenom, da bi se okoristila, saj je prijaviteljica na zaslišanju natančno in verodostojno navedla vse okoliščine, iz katerih izhaja, da zgoraj navedene storitve dejansko nikoli niso bile opravljene. Gre za ponavljajoče kršitve, ki po presoji tožene stranke že same po sebi porajajo dvom v poštenost poslovanja tožnice in ker gre za naklepno ravnanje, utemeljuje tudi ugotovitev, da je tožnica s tem izgubila lastnost zaupanja vredne osebe. Na ta način je po presoji sodišča, tožena stranka pravno nedoločen standard „zaupanja vredne osebe“ ustrezno utemeljila, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da ta trditev ni obrazložena.

19. Kot neupoštevnega sodišče zavrača tudi ugovor, da je tožnica svoje delo opravljala vestno in skrbno in da domnevne kršitve v zvezi s spornimi vavčarji ne morejo vplivati na presojo ocene kvalitete njenega dela. Vpliv v disciplinskem postopku obravnavanih kršitev je bil namreč upoštevan v zvezi z standardom vestnega opravljanja dela in zato tudi po presoji sodišča disciplinski organ ni bil dolžan upoštevati vpliva sicer vestnega in skrbnega opravljanja dela tolmačke.

20. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni navedla in utemeljila uporabe določbe 18. člena Pravilnika. Slednji določa, da se pri izrekanju disciplinskega ukrepa upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto ukrepa, zlasti teža kršitve in njene posledice, stopnja odgovornosti, prejšnje delo in vedenje disciplinskega obdolženca ter morebitni prej izrečeni disciplinski ukrepi. Okoliščine so v navedeni določbi naštete primeroma, zato sodišče sprejema obrazložitev tožene stranke, da gre za kršitve, ki so bile storjene naklepno in da gre za ponavljajoče kršitve, v zvezi z vodenjem evidenc, ki že same po sebi porajajo dvom v poštenost poslovanja. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila pri izreku ukrepa zaradi storitve podobnih kršitev upoštevana dosedanja kaznovanost tožnice in tudi, da je obdolžena očitano dejanje storila z namenom pridobitve premoženjske koristi.

21. Sodišče, enako kot je to storila tožena stranka, zavrača tudi tožbeno navedbo, da se ukrep zaradi kršitve po 9. točki 14. člena Pravilnika nanaša samo na manipulacijo ter dajanje lažnih podatkov z namenom okoriščanja pri opravljanju poklica tolmača in ne v zvezi z opravljanjem tega poklica. Po presoji sodišča gre namreč za nepravilno razlago navedene določbe Pravilnika in kot je tožnici že pojasnila tožena stranka, razumevanje poklica tolmača ne more temeljiti na taki razlagi, toliko bolj, ker v okvir opravljanja poklica tolmača, za katerega ima ta pravico zaračunati storitev, sodi tudi izpolnjevanje in specifikacija ter pravilna izpolnitev vavčerja.

22. Na podlagi navedenega ter na podlagi ugotovitve, da so bile v sporni zadevi spoštovane določbe Pravilnika, ki se nanašajo na vodenje disciplinskega postopka, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.