Jedro

Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. Etažni lastniki stavb so postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj, kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo. Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udeležencev na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja.

Ugovor javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala četrta nasprotna udeleženka ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcela št. 2321 predstavljala javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Da bi bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena za grajeno javno dobro, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Prijaviteljici udeležbe A. A. in B. B. sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da: − od 19. 7. 2017 v postopku nastopa skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe Cesta 1, ki jo zastopa upravnik kot zastopnik (I. točka izreka), − so parcele št. 2315/1, 2316/1, 2316/3, 2319/1 in 2321, vse k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče ter splošni skupni deli stavbe na naslovu Ulica 2, z ID znakom 0002 (II. točka izreka), − sta parceli št. 2316/4 in 2316/6, obe k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče ter splošna skupna dela stavbe na naslovu Cesta 1, z ID znakom 0001 (III. točka izreka), − so parcele št. 2316/2, 2316/5, 2319/4, 2319/3 in 2319/2, vse k. o. X, skupno pripadajoče zemljišče ter splošni skupni deli obeh stavb iz II. in III. točke izreka (IV. točka izreka), − je parcela št. 2315/2, k. o. X, skupno pripadajoče zemljišče ter splošni skupni del obeh stavb iz II. in III. točke izreka ter stavbe na naslovu Ulica 3, z ID znakom 0003 (V. točka izreka).

V ostalem delu, to je glede parcel št. 3268/1 in 3268/2, obe k. o. X, je predlog za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi iz II. točke izreka zavrnilo (VI. točka izreka). Glede predloga četrte nasprotne udeleženke za ugotovitev obstoja brezplačne služnosti v javno korist na parceli št. 2321, k. o. X, je odločilo, da se postopek ustavi in se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (VII. točka izreka). Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi pri parcelah navedenih v II. do V. točki izreka sklepa izvede v vrstnem redu zaznambe tega postopka (VIII. točka izreka).

2. Druga in četrta nasprotna udeleženka se proti navedenemu sklepu pritožujeta iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka (druga nasprotna udeleženka) oziroma iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (četrta nasprotna udeleženka). Predlagata, da višje sodišče sklep v izpodbijanih delih spremeni oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Druga nasprotna udeleženka izpodbija II., V. in VIII. točko izreka sklepa in navaja, da dostop po parcelah št. 2315/1 in 2315/2, obe k. o. X,1 ni edini dostop do obravnavanih stavb, saj se kot primarni uporablja dovoz iz Ceste. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dovoz iz Ulice po spornih parcelah v večji meri zaprt. Stavba z naslovom Ulica 3 ima celo obodno steno z vhodom obrnjeno na Ulico in zato neposreden kontakt do javnih površin. Sodišče prve stopnje ni sledilo upravni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča s 25. 5. 1994, niti ni obrazložilo, zakaj je ne upošteva kot merodajnega pravnega dejstva. Prav tako ni pojasnilo, zakaj sta parceli št. 2315/1 in 2315/2 individualno oziroma skupno funkcionalno zemljišče stavb. Golo dejstvo, da etažni lastniki uporabljajo nepremičnine v večjem obsegu, kot te predstavljajo njihov skupni del stavbe, še ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice. Dalj časa trajajoča raba lahko utemeljuje le originarni nastanek stvarne služnosti prehoda in vožnje z vozili. Enako velja za tek komunalnih vodov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve, da parcela št. 2315/1 predstavlja izključni pripadajoči del k stavbi Ulica 2. Podest pred stavbo ne pomeni, da parcela pripada stavbi, saj nima vsak stanovanjski objekt pred svojim vhodom dela zemljišča, ki bi mu pripadal, temveč je lahko zunanja fasada tudi parcelna meja. Ni mogoče širiti lastninskih upravičenj etažnih lastnikov stavbe le zaradi poteka časa in spremembe v standardih, ki jih danes upoštevamo pri gradnji večstanovanjskih objektov.

4. Četrta nasprotna udeleženka izpodbija II., VII. in VIII. točko izreka sklepa in navaja, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj in poslovnih prostorov v predmetni stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na parceli št. 2321. Njena pravna prednica na investitorja gradnje predmetne stavbe v lasti predlagateljev ni prenesla zemljiške parcele št. 2321, na kateri so bile že v času gradnje načrtovane javne površine in se je njihova ureditev financirala iz občinskih sredstev. Za parcelo št. 2321 uveljavlja javni interes in ščiti svojo lastninsko pravico, saj nepremičnina, ki predstavlja grajeno javno dobro, t.j. javno pot, ni bila prenesena na investitorja gradnje in posledično etažni lastniki z nakupom stanovanj niso pridobili lastninskih upravičenj.

Čeprav gre za pravno relevanten dokaz, na katerega se je ves čas postopka sklicevala, se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do strokovnega elaborata L. Spregledalo je, da strokovni elaborat temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje stavb, ki so po določilih prvega odstavka 43. člena Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za urbanizem. Ob upoštevanju diametralno nasprotnih ugotovitev sodne izvedenke ter strokovne institucije L., d. d., bi moralo sodišče prve stopnje imenovati novega izvedenca, a je, kljub obrazloženim pripombam na izvedensko mnenje, nekritično sledilo mnenju izvedenke. Sodni izvedenec ne more biti tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, njegova pristojnost je namreč le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in, upoštevajoč celoten uspeh postopka, samo določi, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi.

V naravi je jasno razvidno, da na parceli št. 2321 ni mogoče izključiti javne rabe, oziroma ni podane izključne rabe predlagateljev. ZVEtL-1 v 43. členu govori le o pretekli rabi, a mora biti taka pretekla raba določenega zemljišča izključna, da se lahko to določi kot pripadajoče zemljišče k točno določeni stavbi. Ker določitev pripadajočega zemljišča pomeni določitev izključne pravice na določeni nepremičnini, se zemljišče ne more določiti kot pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, če raba takega zemljišča v preteklosti ni bila izključna. Pripadajoče zemljišče se lahko skozi čas spreminja in obseg ter oblika funkcionalnega zemljišča nista vedno definirana v upravnem ali prostorskem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. V konkretnem primeru ne more biti sporno, da je bila ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) parcela št. 2321 v pretežni meri v javni rabi. Lastnik nepremičnine v družbeni lastnini je po ZLNDL postala pravna oseba, ki je na nepremičnini dejansko izvajala pravico uporabe. Te, glede na pretežno javno rabo, nikakor niso mogli izvajati predlagatelji, ki so z dopustitvijo rabe sporne parcele nedefiniranemu krogu oseb, privolili v izgubo morebitnih upravičenj, ki so jih eventualno imeli v času izgradnje njihove stavbe.

Sklep sodišča prve stopnje o ugotovljenem obsegu pripadajočega zemljišča posega na grajeno javno dobro, torej na dobrine v splošni rabi, ki so po namenu in vsebini namenjene vsem in se kot take tudi uporabljajo. Zemljišče kot javna cesta oziroma javne poti v soseski, javne zelene površine in javna parkirišča predstavlja infrastrukturni objekt, zato je lastninjenje potekalo tudi po posebnem predpisu, to je po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Če do lastninjenja v njeno korist ni prišlo po ZLNDL, je sporna zemljiška parcela z dnem uveljavitve ZGJS postala last njene pravne prednice. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Izpodbijani sklep nasprotuje tudi določbam Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o javnih površinah oziroma javnem dobru, kar javne poti tudi so.

5. Predlagatelji so odgovorili na obe pritožbi in predlagali njuni zavrnitvi. Tretja nasprotna udeleženka, četrta in peta prijaviteljica udeležbe ter šesti do deveti prijavitelj udeležbe so odgovorili na pritožbo druge nasprotne udeleženke in predlagali njeno zavrnitev. Ostali udeleženci postopka na vročeni pritožbi niso odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Predlagatelji so vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi na naslovu Ulica 2. V skladu s predlogi etažnih lastnikov stavb na naslovu Cesta 1 in Ulica 3, je sodišče prve stopnje odločilo tudi o pripadajočem zemljišču k stavbi Cesta 1 ter o skupnem pripadajočem zemljišču k navedenim stavbam. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 enako velja za skupno pripadajoče zemljišče, t.j. zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati. Kriterije za določitev obsega pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1. **O pritožbi druge nasprotne udeleženke:**

8. Sodišče prve stopnje je podalo jasne in argumentirane razloge za ugotovitev, da parcela št. 2315/1 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, parcela št. 2315/2 pa skupno pripadajoče zemljišče k vsem trem obravnavanim stavbam. O tem se je prepričalo z ogledom spornih nepremičnin, zaslišanjem posameznih etažnih lastnikov ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke D. D. Iz slednjega izhaja, da nekdanja enotna parcela št. 2315 predstavlja dostop do dvorišča med stavbami in priključek na Ulico. To zemljišče je koristilo za dovoz že pred izgradnjo/načrtovanjem stavbe predlagateljev. Del zemljišča, ki danes predstavlja parcelo št. 2315/2, je bil načrtovan in namenjen redni rabi več stavb. Pri priključku na javno cesto se nahaja dvižna prečka starejše izvedbe, po vsej verjetnosti iz časa izgradnje stavbe predlagateljev. Druga nasprotna udeleženka navedenim ugotovitvam izvedenke ni nasprotovala, saj ni podala nobenih pripomb na izvedensko mnenje. Prav tako ni prerekala navedb predlagateljev, potrjenih z izpovedbami etažnih lastnikov stavb, da dovoz do obravnavanih stavb s Ceste ni v uporabi zaradi prometne preobremenjenosti ceste in obvezne smeri vožnje. Nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene.

9. Ne drži pritožbeni očitek o neupoštevanju upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča s 25. 5. 1994. Sodišče prve stopnje jo je pri odločanju upoštevalo, vendar ne kot izključni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča, temveč kot enega od dokazov v okviru presoje vseh okoliščin primera. Razloge za to je podalo v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. Zmotno je prepričanje druge nasprotne udeleženke, da je sodišče prve stopnje lastninsko pravico etažnih lastnikov stavb na funkcionalnem zemljišču utemeljilo na njihovi redni rabi zemljišča. Iz obrazložitve v 23. in 24. točki izpodbijanega sklepa izhaja, da so etažni lastniki pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu. Funkcionalno zemljišče se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu (drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb - ZPDS, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami - ZPN in kasneje 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Iz predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja in iz zemljiškoknjižnih predpisov je izhajalo načelo akcesornosti - glavno stvar predstavlja stanovanje kot del stavbe, akcesorij pa je pravica uporabe zemljišča oziroma solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču in ustrezna pravica na skupnih delih. Razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem tako ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je bila nična (prej 42. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, sedaj 35. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

11. Etažni lastniki stavb so tako postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj,2 kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo.3 Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ob dejstvu, da parcela št. 2315/1 predstavlja ozek pas oziroma podest pod previsnim delom ob severni fasadi stavbe predlagateljev, ki je nedvomno potreben za redno rabo in vzdrževanje stavbe, parcela št. 2315/2 pa ne predstavlja le dostopa in dovoza do notranjega dvorišča med obravnavanimi stavbami, temveč tudi intervencijsko pot do teh stavb, ni dvoma, da je odločitev sodišča prve stopnje o individualnem in skupnem pripadajočem zemljišču pravilna.

**O pritožbi četrte nasprotne udeleženke:**

12. Ne drži pritožbeni očitek, da etažni lastniki na navedeni parceli niso pridobili lastninske pravice. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. V konkretnem primeru četrti nasprotni udeleženki (na kateri je trditveno in dokazno breme) te domneve ni uspelo izpodbiti. Kot pojasnjeno že zgoraj (10. točka tega sklepa), so predlagatelji pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču, torej tudi na parceli št. 2321, po samem zakonu, saj se je pravica na zemljišču prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu. Bistveno je, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.4 Te je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Etažni lastniki so z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali je šlo za izrecen zapis v pogodbi in ali so za zemljišče kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da pravna prednica četrte nasprotne udeleženke na investitorja gradnje stavbe ni prenesla zemljiške parcele.5

13. Sodišče prve stopnje se je s pomočjo izvedenskega mnenja in ogleda stanja v naravi zanesljivo prepričalo, da parcela št. 2321 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. Ob tem gre pojasniti, da elaborat L., ki ga je predložila četrta nasprotna udeleženka, ni dokaz v tem postopku. Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udeležencev na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. S tem je razčistilo vse morebitne nejasnosti o zadevi, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca. Končno odločitev o zadevi je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je obravnavalo vse navedbe udeležencev postopka, obravnavalo izvedene dokaze ter oblikovalo jasno in prepričljivo dokazno oceno.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev ugotovljeno le na podlagi pretekle redne rabe. Iz izvedenskega mnenja in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da parcela št. 2321 na zahodni strani stavbe predstavlja zeleno površino, ki je proti javnemu asfaltiranemu pločniku zaključena z betonskim robnikom starejše izdelave in služi kot nujno izhodišče za montažo reklamnih panojev na zahodni fasadi stavbe. Na južni strani stavbe gre za ozek tlakovan pas vzdolž celotne fasade, ki predstavlja peš dostopno pot do južnih delov/vhodov stavbe, v delu pa tudi letni vrt gostinskega lokala v stavbi. Parcela je bila v celoti pridobljena za potrebe gradnje kompleksa hotela ter stavbe predlagateljev in je nujno potrebna za dostop in vzdrževanje stavbe, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.

15. Zatrjevana (pretežna) javna raba na obravnavani parceli ni izkazana. Ugovor javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala četrta nasprotna udeleženka ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcela št. 2321 predstavljala javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.6 Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Da bi bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena za grajeno javno dobro, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na lastninjenje parcele po ZGJS. Ta vse od izgradnje stavbe predlagateljev predstavlja njeno dostopno pot in je namenjena njeni redni rabi. Bistveno je, da je bila parcela, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe in ne splošni rabi. Ker so pravico uporabe na njej dejansko izvrševali etažni lastniki, je ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.7

17. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar v konkretni zadevi ne gre. Prijaviteljici udeležbe A. A. in B. B. zato sami nosita priglašene stroške odgovora na pritožbo.

1 Vse parcele se nahajajo v k.o. X, zato sodišče druge stopnje opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Kot zadnja izmed obravnavanih stavb je bila v letu 1962 zgrajena stavba predlagateljev. 3 Lastninska pravica druge nasprotne udeleženke je bila v zemljiško knjigo vpisana v letu 1998. 4 Prim. sklep VSL I Cp 1684/2018. 5 Prim. sklep VSL I Cp 1039/2020. 6 Prim. sklep VSL I Cp 1039/2020. 7 Prim. sklepa VSL I Cp 1684/2018 in VSL I Cp 2344/2019.