Jedro

V obrazložitvi sodbe mora sodišče izčrpno, poglobljeno in z razumno argumentacijo pojasniti svojo odločitev. To zahteva tudi skrbno razčlenitev vsebine dokazov, ki so si nasprotujoči. Sodišče mora pojasniti, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev je treba nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno. Razlogi sodbe morajo prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in morajo omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Sodba mora imeti celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera stranka opira svoj zahtevek oz. ugovor in s katerimi zavrača argumente nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (v novo izdajo in izdelavo sodbe).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je hipotekarna posojilna pogodba z dne 18. 4. 2007, sklenjena med tožnico kot posojilojemalko in tožencem kot posojilodajalcem, v obliki notarskega zapisa notarja P. M. SV - 212/07, nična, in da je zaznamba neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa po sklepu Okrajnega sodišča na Vrhniki Dn. št. 989/2007 neveljavna ter da se Okrajnemu sodišču na Vrhniki odredi izbris navedene zaznambe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 1.059,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži tožencu plačilo pravdnih stroškov tožnice. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče v celoti spregledalo dejstvo, da je toženec zaradi predmetnih pravnih poslov v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem so bile že zaslišane številne priče, iz vložene obtožbe pa izhaja, da je toženec utemeljeno osumljen, da je v začetku aprila 2007 tožnici lažno navajal, da bo uredil izselitev J. iz njenih nepremičnin v k. o. X, da bi to dosegel, pa bi morala tožnica z njim skleniti navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, s katero ji bo toženec navidezno posodil 120.000,00 EUR za dobo enega meseca, ona pa bo to zavarovala z vknjižbo hipoteke v korist toženca, kar mu je tožnica verjela in 12. 4. 2007 napisala potrdilo, da je denar prejela, 18. 4. 2007 pa sklenila pri notarju posojilno pogodbo, čeprav od toženca v resnici ni prejela zneska 120.000,00 EUR. Iz zaslišanja notarja P. M. izhaja, da ni vedel, ali je bil denar dan ali ne, po drugi strani pa toženčevo premoženje ni bilo takšno, da bi bil sploh sposoben posoditi ta denar, saj je imel v tistem času le 230,74 EUR mesečne pokojnine, na bančnih računih pa le 53.000,00 SIT. Pričevanje njegove takratne partnerice, da naj bi mu ona dala denar, je neverodostojno, saj gre za pričo, ki ima očitno interes na izidu te pravde. Tožnica je prepričljivo izpovedala, zakaj je podpisala potrdilo o prejemu denarja in zakaj je sklenila navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, pri čemer je v vseh postopkih izpovedovala enako. Zaslišane priče v preiskavi so izražale dvom in nejevero, da bi toženec dejansko posodil tožnici tak znesek. V kazenskem postopku je toženec trdil, da je denar dobil ob prodaji nepremičnin v K., kar se je izkazalo za neresnično, zato je kasneje začel zatrjevati, da mu je denar dala izvenzakonska partnerica. Toženec je izrabil lahkovernost tožnice, ki mu je zaupala o svojih težavah lastništva parcel na Z., on pa ji je ponudil rešitev z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v znesku najmanj 90.000,00 EUR, kolikor so po mnenju sodne cenilke vredne predmetne nepremičnine. Sodišče je povsem nekritično ocenilo predlagane dokaze s strani tožnice in v nasprotju z izvedenimi dokazi verjelo tožencu.

Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba je sicer dokaj skopa in zgolj pavšalno zatrjuje bistvene kršitve določb postopka. S trditvami o nekritični dokazni oceni oz. da je ta v nasprotju z izvedenimi dokazi, pritožba meri na kršitev 8. člena ZPP, pri čemer bi morala tožnica konkretizirati te trditve, česar ni storila (razen trditev o toženčevem premoženjskem stanju in nesposobnosti, da posodi 120.000,00 EUR ter o toženčevih trditvah glede vira sredstev spornega posojila v kazenskem postopku in v tej pravdi, o čemer več v nadaljevanju). V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnosti sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nezadostne oz. pomanjkljive dokazne ocene.

Do te kršitve je pripeljalo neupoštevanje metodološkega napotka o dokazni oceni iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena prvega sodišča je pomanjkljiva, v posameznih delih pa tudi neobrazložena. V obrazložitvi sodbe mora sodišče izčrpno, poglobljeno in z razumno argumentacijo pojasniti svojo odločitev. To zahteva tudi skrbno razčlenitev vsebine dokazov, ki so si nasprotujoči. Sodišče mora pojasniti, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev je treba nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno. Razlogi sodbe morajo prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in morajo omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Sodba mora imeti celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera stranka opira svoj zahtevek oz. ugovor in s katerimi zavrača argumente nasprotne stranke. Tega prvo sodišče ni upoštevalo.

V zvezi s trditvijo tožnice, da toženčevo premoženje sploh ni bilo tolikšno, da bi bil zmožen posoditi 120.000,00 EUR, bi moralo prvo sodišče skrbneje analizirati relevantne okoliščine, zlasti ob dejstvu, da toženec prejema le skromno invalidsko pokojnino (ta znaša le dobrih 370,00 EUR, kar tožencu po splošno znanih dejstvih o višini življenjskih stroškov le stežka omogoča že zgolj kritje osnovnih življenjskih potreb) ter da ne razpolaga z drugimi viri dohodkov ali premoženjem (zaradi česar je tudi prosil za oprostitev plačila sodnih taks v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 937/2008, v tej zadevi pa mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč). Ob tem je toženec denarne vire zatrjevanega posojila prikazoval različno in zato neprepričljivo. V predkazenskem postopku je trdil (priloga A18), da je imel sredstva za posojilo iz naslova prodaje stanovanja v K., izplačila „odškodnine“ od bivše partnerke in iz naslova prihodkov na črno od prometa z nepremičninami, s čemer se je po lastnih trditvah uspešno in veliko ukvarjal, v tej zadevi pa je poleg prvih dveh omenjenih virov zatrjeval, da mu je 40.000,00 EUR posodila (sedanja) izvenzakonska partnerka. O tem izpodbijana sodba nima razlogov.

Po trditvah tožnice slednja ni iskala nobenega kredita v tistem času, za to ni imela razloga, ni šlo za nobeno „premostitev“ in (takšnega) kredita glede na svoje premoženjsko stanje pri banki sploh ne bi mogla pridobiti (slednjega toženec ni prerekal). Tožnica je trdila, da je tedaj (spomladi 2008) bila v negotovosti glede usode svojih nepremičnin na Z., kako se bo končal njen spor z J. (o njeni pritožbi zoper sodbo, s katero je bilo odločeno J. v prid, tedaj še ni bilo odločeno), da je glede tega iskala rešitve in da je preko J.Č. v aprilu 2007 spoznala toženca, ki ji je obljubil pomoč v zvezi z „rešitvijo“ njenih nepremičnin. Sklicevala se je tudi na zapisnik o zaslišanju priče M.Č. v kazenski zadevi zoper toženca (priloga A20), iz katerega med drugim izhaja, da je ta priča izpovedala tudi, da ji je sin J.Č. govoril, da bo toženec pomagal tožnici izseliti ljudi, ki živijo v njeni hiši na Z.. Ta okoliščina bi govorila v prid tožničini verziji, kako je prišlo do sklenitve sporne pogodbe. Ni sporno, da je J.Č. 12. 4. 2007 (na isti dan, ko naj bi tožnica prejela od toženca posojilo) odprl sef v banki. Tožnica je to okoliščino pojasnila s tem, da bi moralo biti v sefu shranjeno potrdilo toženca, da mu tožnica v resnici ničesar ne dolguje iz naslova posojila, toženec pa ni vedel pojasniti, zakaj je J.Č. odprl sef. Ob tem, da je bil J.Č. zasvojen z drogo, brez dohodkov in brez zaposlitve ter je živel na materin račun (izpoved M.Č. – priloga A20), bi te okoliščine z vidika celovite dokazne ocene šle prej v prid tožnici kot tožencu (sploh ob zatrjevani lahkovernosti tožnice in njenemu slepemu zaupanju tožencu). O vsem tem sodba nima razlogov, te okoliščine pa v medsebojni povezavi z ostalimi relevantnimi okoliščinami zadeve predstavljajo prav tako odločilna dejstva.

Toženec naj bi posodil tožnici za mesec dni in brez obresti 120.000,00 EUR v gotovini (na roke v lokalu v I.) 12. 4. 2007, potem, ko sta se poznala zelo kratek čas, to pa brez vsakega zavarovanja posojila (do sklenitve notarskega zapisa in vknjižbe hipoteke je prišlo šele 6 dni kasneje), pri čemer naj bi posojilo predstavljalo praktično celotno toženčevo premoženje in še izposojena sredstva pri njegovi izvenzakonski partnerki, tožničine nepremičnine pa so bile vredne bistveno manj od zatrjevanega zneska posojila 120.000,00 EUR (90.000,00 EUR po cenitvi v izvršilnem postopku), kar bi tožencu kot nekdanjemu nepremičninskemu posredniku težko ostalo neznano, zaradi česar bi moral vedeti, da (bodoča) hipoteka še zdaleč ne nudi zadostnega zavarovanja zatrjevanega posojila. Gledano življenjsko je takšna zgodba težko verjetna. Ob tem je tožnica trdila, da ni imela sredstev niti za plačilo notarja in da ji je za to potreben denar dal toženec (tudi tega toženec ni prerekal). Če bi tožnica prejela zatrjevano posojilo šest dni prej, ni videti razumnega razloga za to, da ji je toženec dal še denar za plačilo notarskih storitev, saj bi te zlahka plačala sama. Tudi o teh delih izpodbijana sodba nima razlogov.

Ugotovitev o pomanjkljivi obrazložitvi se nanaša tudi na vsebino zapisnikov o izpovedbah M.D., D.H. in M. Č. (za slednjo je bilo to že pojasnjeno). Sodišče prve stopnje je zavzelo posplošeno oz. neobrazloženo stališče, da so svoje izjave naslonili predvsem na to, kar jim je povedala tožnica, ne pa na svoje zaznave. Razen tega tudi sami zapisniki pričajo drugače. D.H. je zlasti izpovedal, da mu je ključ sefa, ki ga je odprl J.Č., izročil toženec. M.D. je med drugim izpovedal, da je bil enkrat prisoten na sestanku tožnice in toženca v lokalu v I. (toženec priznava, da je bil M.D. na enem od srečanj pravdnih strank, glede na izpoved M.D. v predkazenskem postopku pa je moč sklepati, da je prav na tem srečanju bilo zapisano sporno potrdilo o prejemu posojila), da mu je takrat tožnica rekla, da bodo nekaj zapisali za sef, da ji bo toženec nekaj pomagal v zvezi z Z., da je tožnica omenila, da toženec ne sme vedeti, da je tedaj s kom prišla na sestanek, da sta pravdni stranki za svojo mizo „premetavali ene papirje“, da je tožnica (po sestanku) rekla, da bo šlo „tisto, kar sta podpisala, v sef“. Tudi o vseh teh okoliščinah sodba nima razlogov. M.D. je sicer povedal, da je videl le „premetavanje nekih papirjev“ na mizi pravdnih strank in da je vprašanje, če bi lahko videl (glede na to, kako je sedel za bližnjo mizo), ali se je za mizo pravdnih strank kaj pisalo ali morebiti izročal denar, vendar pa bi bilo potrebno njegovo izpoved presojati tudi z vidika, da je 120.000,00 EUR izredno velik znesek, da štetje tako velike količine denarja traja nekaj časa in bi šlo težko mimo neopaženo, da si je tožnica pri njemu večkrat izposojala 100,00 do 200,00 EUR (tako pred tem srečanjem, kot po njem, kot bi bilo moč sklepati iz njegove izpovedbe) in da se spomni, da je tožnico vprašal, če ima kopijo tistega, kar sta (s tožencem) napisala, da mu je rekla, da nima ter da ji je nato odvrnil, da „to ni v redu“. O vseh teh delih izpodbijana sodba prav tako nima razlogov.

Ob doslej povedanem je pomen potrdila o prejemu posojila (priloga B2) kot zanesljivega dokaza za toženčevo izročitev zneska 120.000,00 EUR tožnici močno relativiziran. Podobno velja tudi za pomen same posojilne pogodbe in uradnega zaznamka v prilogi B3, saj je tožničino izjavo notarju (ki o podrobnostih ni vedel nič) o prejemu zatrjevanega posojila treba presojati v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi in z vidika tožničinih trditev v pravdi. Ravnanje tožnice, kot ga zatrjuje v razmerju s tožencem, bi predstavljalo skrajno naivno in nerazumno početje, vendar pa zaradi tega kvaliteta toženčevih dokazov (posojilna pogodba, potrdilo o prejemu posojila, uradni zaznamek o izjavi notarja) ni nič večja.

Pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti ugotovljene kršitve določb postopka, saj ne more opraviti celovite dokazne ocene namesto prvega sodišča in o tem napisati manjkajočih razlogov namesto sodišča prve stopnje. Zato je pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju (dopolnitev postopka ni potrebna in sodišču prve stopnje zato ni treba ponovno izvesti glavne obravnave), bo moralo prvo sodišče opraviti celovito presojo vseh izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP (ne pa le posameznih dokazov in še nekatere od teh samo delno). Dokazno oceno bo moralo izdelati na trdnejši in prepričljivejši podlagi kot v razveljavljeni sodbi ter odgovoriti na vsa vprašanja oz. odpraviti pomanjkljivosti obrazložitve, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Morebitna nasprotja o odločilnih dejstvih v izvedenih dokazih je treba razjasniti s popolno dokazno oceno, zaključki sodišča pa ne smejo nasprotovati listinskim dokazom ter zapisnikom o izpovedbah strank in prič. Na podlagi kompleksne dokazne ocene bo moralo prvo sodišče navesti popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, da bo možen tudi pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).