Jedro

S tem ko zagovornik ponuja lasten pogled na vrednotenje okoliščin za odmero kazni, uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, kar pa je pritožbeni razlog, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil Z.M. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ in obsojen na devet let in šest mesecev zapora. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo tudi odločeno, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 130.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine 70.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 10.8.2001 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP kakor tudi v zvezi s kršitvijo 1. in 2. odstavka 41. člena KZ". Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo in obsojencu izreče nižjo kazen ali pa sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Vprašanje, ali je imel oškodovanec pri sebi mobilni telefon, ko je obsojenec streljal nanj, je dejansko vprašanje, zaradi katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Zahteva pa ravno v zvezi s tem vprašanjem navaja kršitev zakona, predvsem procesne narave, ki pa ni podana. Sodbi imata glede tega vprašanja vse razloge o odločilnih dejstvih in nista protispisni, kot zatrjuje vložnik zahteve. Enako velja za očitek, da je sodišče kršilo zakon, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, oziroma ko razlogov za zavrnitev dokazov ni obrazložilo. Sodišče druge stopnje je namreč glede dokaznih predlogov obrambe zavzelo stališče v razlogih sodbe in navedlo, da ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, ki ga ocenjuje kot popolnega, dovolj obširnega, s pravilnimi zaključki in je tako tudi glede zavrnitve dokazov navedlo zadostne razloge. Glede očitka zahteve, da naj bi bile nekatere navedbe sodišča protispisne, vrhovni državni tožilec ugotavlja, da gre v tistem delu sodbe, "ko sodišče zavzame stališče do izpovedi obdolženca glede predmeta, ki naj bi ga imel oškodovanec v roki, da tega obdolženec ne bi mogel pozabiti", za zaključek sodišča, ne pa za uporabo nekega podatka v spisu, ki naj bi bila po zatrjevanju zahteve napačna in gre tako za zaključek v zvezi z dejanskim stanjem. Takšen razlog zahteva uveljavlja tudi glede naklepa obdolženca, čeprav sodbama očita kršitev zakona. Tudi vse navedbe v zvezi z izrečeno kaznijo niso zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti se zagovornik na več mestih sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Razloge, s katerimi utemeljuje zatrjevane kršitve, je mogoče strnjeno povzeti v naslednjih ugotovitvah:

1. Sodba sodišča prve stopnje naj bi bila "brez utemeljitve", ker je sodišče odreklo verodostojnost pomembni priči V.L. (ta je trdil, da je obsojenec pred dogodkom imel v rokah mobitel) na podlagi lastne ocene njegovega psihičnega stanja, česar pa ne bi smelo storiti, ker je takšna ocena stvar izvedenca, dokazni predlog za njegovo odreditev pa je sodišče ocenilo kot nepotreben.

2. "Protispisna" naj bi bila ugotovitev sodišča druge stopnje, ko je povzelo razloge prvostopenjske sodbe, da obsojenec ne bi mogel "pozabiti" okoliščin v zvezi s predmetom v oškodovančevi roki, kajti obsojenec nikoli ni rekel, da bi to pozabil. 3. Sodišče prve stopnje je krivdo utemeljilo s sklicevanjem na, po navedbah zagovornika edino okoliščino, da je bil obsojenec nevešč ravnanja s pištolo, drugostopenjsko sodišče pa je to oceno spremenilo in obsojencu pripisalo poznavanje ravnanja z orožjem. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tako po mnenju vložnika zahteve sklepali na obsojenčev naklep iz nasprotujočih si okoliščin, zaradi česar naj bi bila tudi tu podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve v vseh treh opisanih primerih, čeprav se sklicuje na kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, po vsebini izpodbija popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s prvim očitkom (točka 1) je treba ugotoviti, da prvostopenjska sodba navaja obsežne razloge o tem, kako presoja verodostojnost priče V.L. oziroma zakaj mu ne verjame (sodba, stran 9 in 10). Med okoliščinami, ki jih je sodišče pri tem upoštevalo, je le ena od njih tudi ocena psihičnega stanja priče, na katero se v zahtevi sklicuje zagovornik (sodišče je njegovo izpovedbo ocenilo kot "nemoč, da loči tisto, kar je sam videl in slišal kritičnega dne, od tistega, kar je kasneje slišal od matere in od očeta, ki sta prežeta od sovraštva drug do drugega in njegove razpetosti med njima").

Zagovornik na opisan način izraža le nestrinjanje z oceno izpovedbe priče V.L. s tem, da postavlja pod vprašaj zanesljivost načina, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo eno od okoliščin, ki jih je upoštevalo pri presoji verodostojnosti te priče. V zvezi z zatrjevano protispisnostjo (točka 2) nižji sodišči glede na to, da se obsojenec ni že pri prvem zaslišanju skliceval na predmet v oškodovančevih rokah, čeprav je podal izčrpen zagovor, zgolj sklepata, da obsojenec tako pomembne okoliščine ne bi mogel pozabiti in ne trdita, da se je obsojenec tako zagovarjal in na ta način pojasnjeval, zakaj te okoliščine ni omenjal že pri prvem zagovoru. Zato zagovornik na opisan način ne izkazuje "protispisnosti" kot procesne kršitve (ta bi bila podana, če bi sodišče netočno povzemalo vsebino obsojenčevega zagovora), pač pa izraža dvome v pravilnost sklepanja nižjih sodišč, torej zopet izpodbija zgolj dejanske zaključke. Tudi z navedbami, omenjenimi pod točko 3, zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav se nanjo sklicuje. Ne trdi namreč, da so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju, (le v takšnem primeru bi bila podana zatrjevana kršitev), pač pa izraža dvom v zanesljivost ocene nižjih sodišč, ki ugotavljata, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, pri tem pa naj bi izhajali iz različne ocene, ali je bil obsojenec vešč v ravnanju z orožjem. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da so bile pri ugotavljanju obsojenčeve krivde, poleg že omenjene, upoštevane tudi druge pomembnejše okoliščine, med njimi, da je obsojenec želel oškodovanca odgnati iz hiše, kjer je živela oškodovanka, da je kot sredstvo za napad uporabil pištolo, da je na oškodovanca streljal iz razdalje dveh metrov in da je pri tem meril proti oškodovančevemu ramenu.

Natančnejša primerjava razlogov obeh izpodbijanih sodb pokaže, da zatrjevana razlika v oceni sodišč prve in druge stopnje, ali je bil obsojenec vešč ravnanja s pištolo, pravzaprav ne obstaja in da je zgolj navidezna. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja (sodba, stran 14) potem, ko povzame obsojenčev zagovor, da je "M.-ji pokazal, kako se s pištolo ravna", da obsojenec še nikoli ni streljal s to pištolo, da ni poznal njenih lastnosti in da tudi sicer ni bil vešč streljanja. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo (sodba, stran 4), da obsojenec očitno ni bil popoln nepoznavalec orožja, saj je ob storitvi dejanja pokazal, da ga povsem obvlada in da se je moral s pištolo že prej seznaniti, saj je sicer ne bi znal uporabiti (sodba, stran 6). Sodišče prve stopnje torej dvomi v obsojenčevo veščino pri rokovanju z orožjem, torej da ga je znal dobro uporabljati, medtem ko sodišče druge stopnje ne dvomi, da ga je znal uporabljati, kar pa ne nasprotuje oceni prvostopenjskega sodišča. Vložnik zahteve v vseh navedenih primerih tako uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva, zaradi česar teh vložnikovih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Na enak nedopusten razlog, čeprav se sklicuje na kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 299. člena ter 1. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, se vložnik zahteve sklicuje tudi, ko navaja, da bi moralo sodišče izjavo M.M., dano policiji, ki pa naj bi jo kasneje prilagodila v korist obsojenca, "da je pokojnikov mobitel ležal ob njem, ko se je M. sklonila nad umirajočega", preveriti z zaslišanjem policista Z.K. Ne glede na to, da pričino obvestilo policiji ni dokaz in da se pravnomočna sodba nanj tudi ne opira, je treba ugotoviti, da tudi v tem delu vložnik zahteve sodišču očita, da ni dovolj vestno pretehtalo verodostojnosti izpovedbe omenjene priče, kar pomeni, da nasprotuje dokazni oceni sodišča. Na nepravilnost dokazne ocene in zaključkov pravnomočne sodbe, poleg že navedenih, merijo tudi zagovornikove navedbe, da sodišče ni imelo najmanjšega razloga, da ne bi verjelo obsojencu, izražanje dvomov v verodostojnost izpovedbe M.M., opozarjanje, da se je obsojenec podal v prvo nadstropje iz strahu zaradi V., ne pa zato, da bi pregnal oškodovanca ter še nekatera druga zatrjevanja dejstev, ki pa niso bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Zagovornik se sklicuje tudi na kršitev 1. odstavka 374. člena ZKP in pri tem izrecno poudarja, da pri izreku kazni sicer ni bila prekoračena zakonska pravica sodišča, da pa kljub temu kazen ni bila pravilno odmerjena. Tudi na ta način zagovornik, ki na straneh od 4 do 7 zahteve podaja obširno analizo obravnavanega primera ter ponuja lasten pogled na vrednotenje okoliščin za odmero kazni, uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, kar pa je pritožbeni razlog, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker kršitve, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je po določilih 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 150.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.