Jedro

Po 2. odst. 145. čl. ZIKS je pravno odločilno za določitev zavezanca dejstvo, kdo je premoženje prevzel v upravljanje.

V sistemu, ko je prišlo do podržavljenja, sta bili funkciji upravljalca in lastnika pogosto ločeni.

Ljudski odbori so po splošnem zakonu o ljudskih odborih (Ur.l. FLRJ, št. 49/49) pravico upravljati s splošnim ljudskim premoženjem lokalnega pomena, ga uporabljati in z njim razpolagati ob pogojih in v mejah, določenih z zakonom (17. člen).

Izrek

1. Revizija nasprotne udeleženke Občine Ljubljana Bežigrad se zavrže. 2. Revizija nasprotne udeleženke Občine Ljubljana Center se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem revizijskem postopku je sporna le odločitev o pasivni legitimaciji Občine Ljubljana Center v postopku za plačilo odškodnine za porušene objekte, ki so stali na parcelah, vpisanih pri vl. št. 127, ter odškodnina za parceli št. 145/1 in 146/1, vpisanih pri vl. št. 426, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odškodnino dolžna plačati nasprotna udeleženka Občina Ljubljana Center, sodišče druge stopnje pa je to odločitev potrdilo. Proti sklepu sodišča druge stopnje sta vložili revizijo nasprotni udeleženki Občina Ljubljana Bežigrad in Občina Ljubljana Center zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep s sodbo spremeni ali pa s sklepom razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji vztrajata pri stališču, da je pravni naslednik DFJ lahko le R Slovenija in ne občina. Naštevata vse predpise, ki so urejali zaplembo in ugotavljata, da je šele z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1970 predvidena odgovornost občine za plačilo odškodnine. Vse dotlej pa je bila to lahko le DFJ oz. FLRJ.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagateljem, ki so nanjo odgovorili (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Ad 1. Revizija nasprotne udeleženke Občine Ljubljana Bežigrad ni dovoljena.

Po 2. odstavku 389. člena ZPP je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka Občina Ljubljana Bežigrad v izpodbijani odločbi ni navedena kot zavezanka za plačilo sporne odškodnine. Zanjo je zavezana le Občina Ljubljana Center (sedanje ureditve občin revizijsko sodišče, ki presoja pravilnost odločitve po stanju na dan sojenja na prvi stopnji, ne sme upoštevati). To pa pomeni, da Občina Ljubljana Bežigrad za revizijo zoper odločitev o tem zahtevku ni imela pravnega interesa. Revizijsko sodišče je zato njeno revizijo zavrglo (1. odstavek 389. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ad 2. Revizija nasprotne udeleženke Občine Ljubljana Center pa ni utemeljena.

Pravna podlaga za zahtevek predlagateljev je 2. odstavek 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78, 32/89 in Ur.l. RS, št. 12/92). Po tej določbi je pravno odločilno za določitev zavezanca dejstvo, kdo je premoženje prevzel v upravljanje. Nasprotna udeleženka Občina Ljubljana Center med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala, da ona in njeni pravni predniki niso upravljali z nepremičninami, za katere je sedaj potrebno plačati nadomestilo v denarju. Nasprotna udeleženka je med postopkom celo ugovarjala svoja vlaganja v te nepremičnine (l.št. 26 spisa) in zaradi ocene vrednosti teh vlaganj tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.

Ugovor pasivne legitimacije je nasprotna udeleženka prvič postavila v pritožbi. Trdila je, da za plačilo nadomestila ni zavezana zato, ker v času zaplembe še ni obstajala in zato, ker je po zakonu premoženje prevzela tedanja država. Kot dokaz je navedla podatke iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, in sicer, da je nepremičnine najprej prevzela DFJ, da so te kasneje prešle pod SLP in šele nato pod Rajonski ljudski odbor I Ljubljana. Na oba pritožbena ugovora je obširno in temeljito odgovorilo sodišče druge stopnje. Z njegovo razlago se v celoti strinja tudi revizijsko sodišče in v odgovor na revizijske navedbe le še dodaja.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil pravni prednik Občine Ljubljana Center prvi dejanski upravljalec podržavljenih nepremičnin (zaznamba v zemljiški knjigi z dne 30.1.1950 na podlagi listine Izvršilnega odbora MLO Ljubljana mesto z dne 25.1.1950). Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev, ki na revizijski stopnji ni več predmet preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Nasprotna udeleženka v reviziji izhaja iz enakih dejstev. Temelj njenih ugovorov je materialnopravne narave. Ugovarja namreč, da je upravljanje s premoženjem neločljivo povezano z lastninsko pravico. Nasprotna udeleženka poudarja, da uprava nekega premoženja še ne pomeni razpolaganja z njim. Ker je bila prva lastnica, ki je s premoženjem tudi razpolagala, Demokratična Federativna Jugoslavija, je treba njo šteti za prevzemnico zaplenjenega premoženja. Njena pravna naslednica pa je Republika Slovenija. Da je bilo tako, utemeljuje še s tem, da je prav ona prevzela obveznosti obsojencev. Revizijsko sodišče se s tem stališčem ne strinja. Da je bila tedanja država lastnica vsega zaplenjega premoženja ni sporno. Vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo je temeljil na 10. členu zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe, (Ur. l. DFJ, št.40/45, enako 8. člen zakona o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije z dne 9.6.1945, Ur.l. FLRJ, št. 61/46). V tem členu je bilo določeno, da s pravnomočnostjo razsodbe, s katero je bila izrečena zaplemba, država pridobi lastninsko pravico na zaplenjeni imovini. Vendar pa to dejstvo za razsojo ni odločilnega pomena. Odločilno pa ni zato, ker sta bili v sistemu, ko je prišlo do podržavljenja, funkciji upravljalca in lastnika pogosto ločeni.

Tako so imeli ljudski odbori po splošnem zakonu o ljudskih odborih (Ur.l. FLRJ, št. 49/49) pravico upravljati s splošnim ljudskim premoženjem lokalnega pomena, ga uporabljati in z njim razpolagati ob pogojih in v mejah, določenih z zakonom (17. člen). Zato so tudi imeli status pravne osebe (24. člen). Sicer pa kakšnih konkretnih razpolagalnih dejanj države nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala. Pravica upravljanja s splošnim ljudskim premoženjem je bila premoženjska pravica, obsegala pa je ista upravičenja kot lastninska pravica. Enako pravico je imela tudi republika, če je ona prevzela v upravljanje premoženje, ki je bilo posebnega pomena za republiko. Nasprotna udeleženka ni zatrjevala, da so zaplenjene nepremičnine, ki so predmet tega postopka, sodile v to kategorijo, in kaj takega tudi ne trdi v reviziji.

Zato je presoja, da je premoženje po 2. odstavku 145. člena ZIKS prevzel tisti, ki mu je bilo izročeno v upravljanje, povsem v skladu s pojmovanjem tedanje državne lastnine, ki se je nato preimenovala v splošno ljudsko premoženje in nazadnje postala družbena lastnina. In prav tako v skladu z ureditvijo upravnih teritorialnih enot, na katere je bilo razdeljeno tedanje državno ozemlje. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta nasprotno udeleženko Občino Ljubljana Center zavezali k plačilu nadomestila za nevrnjene nepremičnine.

Na odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je država jamčila za obveznosti obsojencev. Gre za določbo, v korist tretjih oseb - upnikov, ker je bilo premoženje podržavljeno brez povračila.

Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker nasprotni udeleženki z revizijo nista uspeli, predlagatelji pa niso priglasili stroškov revizijskega odgovora.