Jedro

Po določbi prvega odstavka 38. člena CZS mora tisti, ki blago vnese na carinsko območje Skupnosti, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, blago prepeljati do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi, ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi. Blago, ki ob uporabi citiranega člena CZS prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski uradi, mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga. Navedene določbe so pravna podlaga za obveznost potnika, da carinskemu uradu predloži blago, ki ga vnaša v Skupnost in je zavezano plačilu uvoznih dajatev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku naložil v plačilo 1.121,93 EUR uvoznih dajatev za ročno uro znamke Zenith Chronomaster XXT Open ST.A. in ugotovil, da je navedeni znesek tožnik že plačal 5. 2. 2007 (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da stroški v zvezi z vodenjem tega postopka niso nastali ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je Oddelek za preiskovalne zadeve Maribor dne 6. 12. 2006 dal predlog za obračun uvoznih dajatev, ker tožnik v mesecu decembru 2005 ob prehodu državne meje na mejnem prehodu Zavrč ni vložil carinske deklaracije za blago-ročno uro znamke Zenith Chronomaster XXT Open ST.A.. Prvostopenjski organ je 10. 1. 2007 izdal odločbo, s katero je tožnika zavezal k plačilu uvoznih dajatev. Tožnikovo pritožbo zoper omenjeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance z odločbo z dne 3. 9. 2008. Upravno sodišče RS je s sodbo U 2197/2008 z dne 7. 4. 2009 ugodilo tožnikovi tožbi, odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 1. 2007 odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek.

2. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je glede na napotilo Upravnega sodišča RS pri hrvaških organih pridobil podatke o izplačilu DDV tožniku (kopija obrazca PDV-P) s tožnikovim podpisom. Za vse listine, predložene s strani hrvaških organov, je pridobil prevode ter z njimi seznanil tožnika. Tožnik je ugovarjal, da podpis za obrazcu PDV-P („zahtjev za povrat poreza za dodano vrijednost“) ni njegov ter predlagal postavitev izvedenca grafološke stroke. Navajal je, da so njegovi podatki zlorabljeni in da nikoli ni kupoval v prodajalni D. v Zagrebu ter predlagal soočenje z A.A. (osebe iz prodajalne D.). V zadevi naj bi sodelovale dobro organizirane osebe, ki so prejele dokumente oz. imele kopije dokumentov. Prvostopenjski organ tožnikovemu predlogu ni sledil. Sklicuje se na Protokol 5 o medsebojni pomoči med upravnimi organi v carinskih zadevah Sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani, na podlagi katerega je bilo pri hrvaških carinskih organih izvedeno preverjanje in poslano poročilo o ugotovitvah z dne 23. 3. 2006. Iz navedenega poročila je razvidno, da je tožnik 28. 11. 2005 v prodajalni D. v Zagrebu kupil uro znamke Zenith Chronomaster XXT Open ST.A. v vrednosti 48.600,00 HRK, v katero je vštet davek na dodano vrednost v višini 8.763,93 HRK. Direktor trgovine je v svoji izjavi povedal, da se je tožnik 8. 12. 2005 ponovno oglasil v trgovini in ponovno zahteval račun za uro, ki jo je kupil 28. 11. 2005 z izgovorom, da je zgubil račun. V trgovini so mu račun ponovno izdali. Tožnik je prav tako zahteval potrjen izvod obrazca PDV-P, ki ima prav tako datum 8. 12. 2005. Istega dne je tožnik hrvaški carini predložil zahtevek za potrditev obrazca PDV-P za vračilo davka na dodano vrednost, kjer je v polju 4 pod točko 4.1. navedeno, da kupec sam iznaša blago. Prav tako je naknadno ugotovljeno, da je 12. 12. 2005 tožnik zahteval vračilo davka na dodano vrednost v trgovini D. v Zagrebu, kjer so mu davek tudi izplačali in sicer v višini 8.763,93 HRK potem, ko je predložil s strani hrvaških carinskih organov potrjen obrazec PDV-P o iznosu blaga iz Hrvaške dne 8. 12. 2005. Izplačilo zneska je potrdil s podpisom v rubriki 3 obrazca.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da glede na splošno znano dejstvo, da pri iznosu blaga iz države in predložitvi obrazca PDV-P za vračilo DDV carinskemu organu v potrditev, carinski delavec fizični osebi obrazca ne more in ne sme potrditi, ne da bi blago pregledal in upravičenca identificiral s predložitvijo potne listine. Zato utemeljeno sklepa, da je dejansko tožnik navedeno uro iznesel iz Hrvaške in jo dne 8. 12. 2005 vnesel v Republiko Slovenijo. Ugotavlja tudi, da tožnik ni prijavil kraje potne listine, iz česar je utemeljeno sklepati, da je bil prav on tisti, ki se je ob predložitvi blaga in potrditvi obrazca PDV s potnim listom izkazal kot verodostojna oseba na carini. Predlog tožnika za pritegnitev izvedenca grafološke stroke zaradi ekonomičnosti in smotrnosti postopka zavrača. Navedbe tožnika o zlorabi osebnih podatkov so povsem neizkazane. Zavrača tudi soočenje z osebo, ki jo predlaga tožnik (A.A.), saj je nemogoče pričakovati od osebe, ki se dnevno srečuje z več desetimi strankami, da bi se za štiri leta nazaj spomnil tožnika. Prvostopenjski organ zaključuje, da je nesporno, da je tožnik sporno uro iznesel iz Republike Hrvaške 8. 12. 2005 in je ni predložil slovenskemu carinskemu organu, zaradi česar je bila vnesena nezakonito in je zanjo potrebno obračunati uvozne dajatve. Sklicuje se na 40. člen ter na točko a) prvega odstavka 202. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS). Carinski dolg je v konkretnem primeru nastal z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega uvoznim dajatvam na carinsko območje Skupnosti. Tožnik je carinski dolžnik na podlagi 3. odstavka 202. člena CZS. Pojasnjuje še višino zneska uvoznih dajatev, ki je naložena v plačilo tožniku.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ker po presoji pritožbenega organa prvostopenjski organ ni sledil napotilu sodišča, da mora opraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dokaze, ki bi nedvoumno kazali na to, da je tožnik sporno blago vnesel na območje Skupnosti, je drugostopenjski organ naložil prvostopenjskemu organu, da pri hrvaškem carinskem organu pridobi uradno overjene listine v zvezi z zadevnim izstopom in tudi uradne podatke o lastništvu prevoznega sredstva, s katerim je bilo predmetno blago 8. 12. 2005 izneseno iz carinskega območja Hrvaške. Pridobil je podatke od Carinarnice Varaždin, Carinska Izpostava Dubrava Križovljanska (mejni hrvaški urad izstopa blaga), uradno overjen izpis podatkov iz kontrolnika obrazcev PDV-P, vodenega v informacijskem sistemu carinske uprave, v katerem je potrditev izstopa evidentirana pod številko 000226 dne 8. 12. 2005 ob 22/18 uri za kupca B.B. iz Slovenije, s številko potne listine ..., registrska številka prevoznega sredstva KK ..., prodajalec: D. d.o.o. Opis blaga se nanaša na predmetno uro. Carinski urad Maribor je izdelal tudi izpis iz aplikacije ERISK za osebni avtomobil znamke BMW 320/I z registrsko oznako KK ..., iz katerega izhaja, da je last C.C. Navedeni podatki o iznosu (izvozu) blaga, izpisani iz hrvaškega informacijskega sistema, po oceni drugostopenjskega organa prepričljivo dokazujejo, da je potrditev iznosa blaga na obrazcu PDV-P verodostojna in da je tožnik sporno blago osebno iznesel iz carinskega območja Hrvaške. Ker je bilo navedeno blago preneseno na carinsko območje Skupnosti in ni bilo predloženo slovenskemu carinskemu organu, je bilo vneseno nezakonito.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in meni, da je z njo kršen materialni in procesni zakon ter ustavna določba enakega varstva pravic v postopkih. Tožena stranka opira odločitev na splošno znano dejstvo in spregleda vse možnosti zlorabe postopka in vpletenosti udeležencev v ta postopek. Sklicuje se na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča RS U 2197/2008, iz katere izhaja, da je potrebno postopek dokazno dopolniti. Upravni organ je dopolnil dokazni postopek le s pravno podlago in z nekimi pavšalnimi podatki o lastništvu vozila tretje osebe. Tožnik je v postopku povedal, da je pred leti posloval s Hrvaško, in da se podatki o njegovih osebnih dokumentih in podatki osebnega vozila lahko najdejo povsod, ter je lahko te podatke kdorkoli zlorabil. Tožnik ni zatrjeval izgube potne listine, ampak zlorabo podatkov. Sam obrazec PDV-P glede na omenjeno sodbo Upravnega sodišča RS ne more biti verodostojen dokaz, tožnik pa je ves čas zatrjeval, da sam obrazca ni podpisal. Tožnikov ugovor, da je podpis ponarejen, bi bil preverljiv s postavitvijo izvedenca grafološke stroke. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v poglavju „dokazovanje“ kar nekaj členov namenja izvedencu. Tožniku zato ni bila dana možnost varovanja njegovih pravic, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS.

6. Tožnik v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na izpis iz aplikacije ERISK s podatki o lastništvu vozila znamke BMW 320/I navaja, da v primeru, da je nekdo ponaredil eno javno listino, ni prav nobenega razloga, da ne bi vnesel tudi podatke v drugo javno listino. Izpisek iz carinskega sistema Republike Hrvaške je zgolj kontrolnik obrazca PDV-P in je glede na sodbo Upravnega sodišča nepopoln v smislu dokazne vrednosti. Slovenija je pravna država in bi morala dati preko svojih državnih organov strankam možnost, da v dokaznem postopku dokažejo, da zaključki upravnega organa niso točni. Če listine, na katero se opira izpodbijana odločitev, ni podpisal tožnik, potem ta listina ne more služiti kot dokaz v predmetnem postopku, saj je ponarejena in bi morala tožena stranka slediti dokaznemu predlogu. Tožnik se tudi ne strinja z zaključevanjem na podlagi podatkov o lastništvu osebnega vozila, ki ni napisan na tožnika. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločitev sama s seboj v nasprotju. Meni, da bi v postopku moral biti postavljen izvedenec grafolog in se ne strinja z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga. Sklicuje se na 171. člen ZUP, po katerem je stranki dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga - soočenja z A.A. Sklicuje se na temeljne postulate prava in temeljna načela ZUP (6. člen, 8. člen, 9. člen ZUP) in zatrjuje, da je šlo v danem primeru za zlorabo tožnikovih pravic, ki je za sporno uro prvič slišal, ko se je pričel postopek zoper njega. Že iz laičnega pogleda na pooblastilo, ki ga je tožnik podpisal pooblaščencu, je jasno, da je podpis na listini ponarejen. V dokazne namene prilaga še zapisnik o zaslišanju tožnika kot obdolženca z dne 7. 4. 2009. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje in priglaša stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Carinski organ je opravil dodatno poizvedbo pri izstopnem hrvaškem carinskem organu in pridobil uradno overjen izpis podatkov iz kontrolnika obrazcev PDV-P, vodenega v informacijskem sistemu hrvaške carinske uprave. Z izvedbo pridobljenega dokaza, pri katerem je sodeloval tudi tožnik, je ugotovljeno, da so navedbe v uradno overjenem izpisu podatkov iz kontrolnika obrazcev PDV-P, ki se vodijo v informacijskem sistemu hrvaške carinske uprave, verodostojne in resnične. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

10. Iz točke a) prvega odstavka 202. člena CZS izhaja, da nastane carinski dolg pri uvozu z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, na carinsko območje Skupnosti. Po določbi prvega odstavka 38. člena CZS mora tisti, ki blago vnese na carinsko območje Skupnosti, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, blago prepeljati do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi, ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi. Blago, ki ob uporabi citiranega člena CZS prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski uradi, mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga. Navedene določbe so pravna podlaga za obveznost potnika, da carinskemu uradu predloži blago, ki ga vnaša v Skupnost in je zavezano plačilu uvoznih dajatev.

11. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel postopek obračuna uvoznih dajatev na podlagi dopisa hrvaških carinskih organov, ki mu je bil priložen obrazec: „Zahtjev za povrat poreza na dodanu vrijednost“. Iz ugotovitev hrvaških organov je izhajalo, da je tožnik na območje Skupnosti prinesel sporno blago, ki ga slovenskim carinskim organom ni prijavil in je torej zanj dolžan plačati uvozne dajatve. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, po presoji sodišča sta organa (prvostopenjski in drugostopenjski organ) v ponovljenem postopku postopala v skladu z napotili Upravnega sodišča RS. Tako je prvostopenjski organ od hrvaških organov pridobil fotokopijo obrazca PDV-P, iz katerega je razviden podpis tožnika. Tožniku so bile v seznanitev predložene listine hrvaških organov (dopis Ministrstva za finance, Službe za nadzor iz Zagreba z dne 24. 3. 2006 in poročilo z dne 23. 3. 2006 in obrazec PDV-P) s prevodi. V postopku pred drugostopenjskim organom je bil pridobljen še uradno overjen izpis podatkov iz kontrolnika obrazcev PDV-P, voden v informacijskem sistemu hrvaške carinske uprave, v katerem je evidentirana potrditev izstopa za tožnika (dne 8. 12. 2005 ob 22/18 uri, z navedbo potne listine in registrske številke prevoznega sredstva ter opisom predmetnega blaga). Na podlagi vseh navedenih dokazov je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek obeh organov, da je tožnik zavezan za plačilo uvoznih dajatev za predmetno uro.

12. Po presoji sodišča je bilo v zadevi dejansko stanje popolno ugotovljeno, kršena pa tudi niso bila pravila postopka. Na podlagi vseh pridobljenih listin sta tudi po mnenju sodišča oba organa utemeljeno zaključila, da je blago, ki je predmet navedenega postopka (ročna ura), tožnik kupil v Republiki Hrvaški, ga nato izvozil iz Republike Hrvaške ter ga prinesel na območje Skupnosti. Obrazec PDV-P je pravilno izpolnjen, na njem je podpis tožnika, da je prejel znesek DDV. Čeprav tožnik zatrjuje, da podpis na navedenem obrazcu ni njegov, se sodišče strinja z ugotovitvijo obeh organov, da tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje, da naj bi bil tožnik žrtev zlorabe. Tožnik se v postopku sklicuje, da predmetne ure ni kupil in da ni prejel DDV ter da predmetne ure ni izvozil iz Republike Hrvaške in tudi ne uvozil v območje Skupnosti, pri tem pa se zgolj sklicuje, da podpis na obrazcu PDV-P ni njegov in naj bi bil ponarejen. Ob presoji navedene listine ter ob še dodatno pridobljenih dokazih – uradno overjen izpis podatkov iz kontrolnika obrazcev PDV-P, vodenega v informacijskem sistemu hrvaške carinske uprave, je bila tudi po presoji sodišča dana podlaga za zaključek obeh organov, da je tožnik nezakonito vnesel predmetno blago na carinsko območje Skupnosti.

13. Ob presoji vseh v postopku pridobljenih listin se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje tudi na dejstvo, ki naj bi bilo splošno znano, da pri iznosu blaga iz države in predložitvi obrazca PDV-P za vračilo DDV carinskemu organu v potrditev, carinski organ fizični osebi obrazca ne sme potrditi, ne da bi upravičenca identificiral. Sodišče v zvezi z omenjeno navedbo zavrača tožnikov ugovor, da naj bi bila izpodbijana odločitev oprta na splošno znano dejstvo. Slednje je po presoji sodišča le ena izmed okoliščin, na podlagi katerih temelji izpodbijana odločba. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je upravni organ v ponovljenem postopku dopolnil dokazni postopek le s pravno podlago in z nekimi pavšalnimi podatki o lastništvu vozila tretje osebe, kot zatrjuje tožnik.

14. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori o kršitvi ustavne določbe enakega varstva pravic v postopkih. Tožnik je v postopku ves čas sodeloval ter je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami organa v postopku, vendar drugega, razen pavšalnega zatrjevanja, da podpis na obrazcu PDV-P ni njegov, ni navedel. Po 171. členu ZUP je res stranki dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena, vendar tožnik v postopku tega (razen s pavšalnim zatrjevanjem) ni z ničemer izkazal. Zato tudi po presoji sodišča organ ni bil dolžan postaviti izvedenca grafologa ter izvesti soočenja z osebo, kot je predlagal tožnik. Sodišče pa zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da je že iz laičnega pogleda na pooblastilo, ki ga je tožnik podpisal pooblaščencu, jasno, da je podpis na listini (obrazec PDV-P) ponarejen. Ob tem sodišče zgolj pripominja, da iz laičnega pogleda na obrazec o plačilu sodne takse, ki je priložen v sodnem spisu, tak laični zaključek ni mogoč. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožnika na zapisnik o zaslišanju tožnika kot obdolženca z dne 7. 4. 2009, saj gre za drug postopek.

15. Po presoji sodišča je carinski organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. 16. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.