Jedro

V 3. odstavku 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Tožnici je bila z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Poleg tega ji je bila priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe. To pomeni, da se vdovska pokojnina v skladu s 3. odstavkom 36. člena Sporazuma ne preračuna in ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Zato tožbeni zahtevek na odpravo dokončnih upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 8. 2013 in št. ... z dne 25. 4. 2012 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnemu A.A.od 20. 9. 2011 dalje. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna. Svojo odločitev je oprlo na tretji odstavek 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, MP št. 10/08, v nadaljevanju Sporazum), z navedbami tožnice, da sama uživa lastno pokojnino, neodvisno od moževe zavarovalne dobe, pa se ni ukvarjalo in nanje ni podalo argumentiranega odgovora, razen navedbe, da te trditve za odločitev niso pomembne. Tožnica meni, da so te trditve pomembne, saj sama ne zahteva pokojnine za pokojninsko dobo, ki bi bila že upoštevana v BIH. Tako sodišče napačno navaja, da tožnica uveljavlja vdovsko pokojnino, ki ji je bila že priznana pred uveljavitvijo Sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih v Republiki Sloveniji in BIH in da je tako izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka 36. člena Sporazuma. Navaja, da je tožnica vdovsko pokojnino pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja uživala le od 14. 11. 1997 do 19. 9. 2011. Od 20. 9. 2011 pa prejema lastno pokojnino, ki nima nikakršne zveze z njenim pokojnim možem A.A., kot tudi ne z njegovo pokojninsko dobo, dopolnjeno v Sloveniji v trajanju 9 let, 7 mesecev in 6 dni. Pokojninska doba, ki jo je pokojni A.A. dosegel v Republiki Sloveniji in BIH, tako 20. 9. 2011 ni nikjer več priznana ali všteta, saj bosansko-hercegovski nosilec od 20. 9. 2011 dalje ne izplačuje nobene pokojnine iz naslova te zavarovalne dobe. Sodišče se tudi ne ukvarja z vprašanjem glede prenehanja pravice do vdovske pokojnine z dnem 19. 9. 2011. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. V obravnavanem primeru sta predmet spora dokončna odločba toženca št. ... z dne 14. 8. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 25. 4. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. V obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da tožnica vdovske pokojnine pri slovenskem nosilcu socialnega zavarovanja ne more pridobiti, ker je bila tožnici z odločbo bosanskega nosilca zavarovanja z dne 26. 8. 1998 priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje z upoštevanjem tudi slovenske zavarovalne dobe in ker je bila po sporočilu nemškega nosilca zavarovanja, tožnici priznana pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo.

6. Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je Sporazum. Ta v 37. členu določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Take pokojnine pa se ne preračunajo v primeru iz tretjega odstavka 36. člena Sporazuma. V citirani določbi je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območjih bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. V četrtem odstavku 36. člena Sporazuma pa je izrecno določeno, da se po smrti upokojenca iz 1. do 3. odstavka tega člena določbe navedenih odstavkov uporabljajo tudi za uveljavljanje pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici z odločbo pristojnega Zavoda za socialno zavarovanje v BIH z dne 26. 8. 1998 priznana pravica do vdovske pokojnine od 14. 11. 1997 dalje tudi z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe. Tožnici pa je bila poleg tega priznana tudi pravica do nemške vdovske pokojnine na podlagi sporazuma med BIH in Nemčijo, z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji ter z upoštevanjem nemške zavarovalne dobe.

8. Navedeno pa pomeni, da je v tožničinem primeru izpolnjen dejanski stan določen v tretjem odstavku 36. člena Sporazuma in da se vdovska pokojnina ne preračuna in da ostane še naprej obveznost nosilca, ki je dajatev priznal. Na drugačno odločitev ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica pridobila pravico do lastne invalidske pokojnine. Pritožba zmotno meni, da je za priznanje pravice do vdovske pokojnine pomembno, da tožnica uživa lastno invalidsko pokojnino, neodvisno od moževe zavarovalne dobe. Ne glede na to, da tožnica uživa (svojo) invalidsko pokojnino, kot pravico iz invalidskega zavarovanja, ki temelji na pokojninski dobi, ki jo je dopolnila sama tožnica, se pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma za preračun vdovske pokojnine za dobo, ki jo je pokojni mož prebil v Sloveniji, upošteva Sporazum.

9. Ključni razlog, da se vdovska pokojnina, ki jo je tožnica pridobila v BIH, ne preračuna, je dejstvo, da je tožnica v BIH pridobila pravico do te dajatve na podlagi moževe skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v državah obeh pogodbenic, torej dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji in da je na podlagi te zavarovalne dobe (dopolnjene v Sloveniji in BIH) tožnici priznal vdovsko pokojnino še nemški nosilec zavarovanja, kot nosilec zavarovanja tretje države, po sporazumu med BIH in Nemčijo.

10. Ker se vdovska pokojnina ne preračuna, ne pomeni, da pri izračunu vdovske pokojnine ni bila upoštevana pokojninska doba, ki jo je dopolnil tožničin pokojni mož. Prav tako ne pomeni, da je zaradi tega, ker se vdovska pokojnina ni preračunala, sama pravica do vdovske pokojnine prenehala. Od 20. 9. 2011 se tožnici vdovska pokojnina le ne izplačuje. Neizplačevanje vdovske pokojnine pomeni zgolj to, da (na podlagi pokojninske dobe, ki jo je dopolnil pokojni mož) priznana pravica ni realizirana. V nobenem primeru, ker tako tudi Sporazum ne določa, pa neizplačevanje vdovske pokojnine, ni razlog za njen preračun.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.