Jedro

Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Vrnitev tožnika Bosno in Hercegovino ob poskusu ilegalnega prehoda meje, ne more pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške.

Za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, niti nevarnost, da bo ob predaji Hrvaški podvržen življenjskih razmeram, ki zanj pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. S tem tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 13. 8. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 23. 7. 2024, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pridobila podatek, da je bil 4. 8. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Helenske republike, 15. 9. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške ter 29. 4 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Švice. Zato je 30. 7. 2024 pristojnim organom Helenske republike, Švice in Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Helenska republika je 6. 8. 2024 odgovorila, da na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe ne sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Tudi Švica je 31. 7. 2024 odgovorila, da ne more sprejeti poslane zahteve. Tožnika so 3. 7. 2024 vrnili nazaj v Republiko Hrvaško, saj so pristojni organi Republike Hrvaške 14. 5. 2024 sprejeli njihovo zahtevo za ponovni sprejem prosilca. Republika Hrvaška pa je 13. 8. 2024 po pristojnem organu sporočila, da na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da je v Republiko Hrvaško uspel vstopiti v tretjem poskusu. Prej so ga policisti dvakrat vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Tretjič ga je hrvaška policija prijela na avtobusu, ko je bil že v državi. Pretepli so ga, mu vzeli telefon ter ga samega zaprli za en dan v celico na policijski postaji, kjer so mu vzeli prstne odtise. V odvzem prstnih odtisov ga je policija prisilila. Pojasnili so mu namreč, da če jih ne odda, ga bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Zatem je z avtobusom potoval v azilni dom v Zagreb. Tam je bilo umazano, hrana je bila slaba, do njega so se grdo obnašali, zaposleni so bili nezainteresirani in mu niso pomagali. Dvakrat jih je neuspešno prosil za čisto posteljo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ni ostal v Republiki Hrvaški ter tam počakal na konec postopka, je tožnik povedal, da je bil prvič iz Švice vrnjen v Republiko Hrvaško, kjer je ostal samo en dan in takoj odšel naprej. Drugič je bil vrnjen v Republiko Hrvaško ponovno iz Švice, in takrat je ostal sedem dni. Uradno osebo je nato zanimalo, zakaj ni počakal na odločitev v Republiki Hrvaški, če je bil že dvakrat vrnjen tja. Tožnik je povedal, da je tako ravnal, ker so ga prisilili, da odda prstne odtise, čeprav Republika Hrvaška sploh ni bila njegova ciljna država.

4.Toženka je glede odvzema prstih odtisov tožnika pojasnila, da Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Pri ravnanju hrvaške policije torej ni šlo za prisilo, ampak za ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2023. Glede tega, da je bil tožnik en dan na policijski postaji, je pojasnila, da je šlo za izvedbo predhodnega postopka. Ta lahko, glede na število obravnavanih oseb, traja tudi cel dan. Postopek je namreč treba izpeljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato je jasno, da ne more biti hitro končan. Poleg tega pa tožnik od trenutka, ko je dal svoje prstne odtise, ne s policijo ne z drugo uradno osebo ni izpostavil nobenih težav. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija.

5.Kot bistveno v zadevi je toženka ugotavljala, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem je izpostavila, da je tožnik po opravljenem predhodnem postopku na policijski postaji odšel v azilni dom, kjer je bil nastanjen par dni. Tam je imel na voljo obroke hrane in zdravstveno oskrbo. Tožnikove izjave glede slabe hrane je ocenila za posplošene, temeljijo zgolj na njegovem osebnem mnenju in nikakor ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti. Ne gre zanemariti tožnikove izjave, da v azilnem domu oziroma v Republiki Hrvaški niti ni imel namena počakati. Po nekaj dneh bivanja ga je samovoljno zapustil in odšel v Republiko Slovenijo. Tako na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ni počakal. Glede nasilnega ravnanje hrvaške policije ob njegovem vstopu v Republiko Hrvaško je toženka pojasnila, da tožnikove trditve o domnevnem nasilnem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. To pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

6.Željo tožnika, da se ne vrne na Hrvaško, je toženka za dublinski postopek ocenila za brezpredmetno. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

7.Toženka je nato ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Pojasnila je, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču. Poudarila je, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo. V letošnjem letu je med 1. 1. 2024 in 30. 6. 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 783 oseb, največ iz Nemčije (219), Švice (145) in Francije (124).

8.Tako je toženka sklenila, da tudi ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU) ter ocenila, da za predajo tožnika ni ovir.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

9.Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je odločitev toženke nepravilna in nezakonita. Na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in se ga v tem času ne izroči Republiki Hrvaški.

10.Z odločitvijo toženke se ne strinja. Povzame, kaj je povedal na osebnem razgovoru 27. 8. 2024. Nato poudari, da je bil v Republiko Hrvaško že dvakrat vrnjen iz Švice. Obakrat so ga očitno sprejeli hrvaški policisti in ga (v nasprotju z določili Dublinske uredbe) predali Bosni. Zato ne drži zaključek izpodbijane odločbe, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne Policija. Iz izpodbijanega sklepa ni jasno, kako se je lahko zgodilo, kot je povedal na zadnjem osebnem razgovoru, da je tudi tokrat moral prečkati bosansko-hrvaško mejo. Iz njegovih navedb je smiselno razumeti, da je praksa na hrvaškem takšna, da ko prejmejo prosilca iz kake države, tega enostavno izročijo Bosni in Hercegovini. Tako ne razume izpodbijane odločitve v delu, ko navaja, da bi lahko ostal tam in počakal na izid svoje prošnje za mednarodno zaščito. Iz poročila US State departmenta za Republiko Hrvaško za leto 2023 izhaja, da hrvaški organi še vedno izvajajo vračanje prosilcev za mednarodno zaščito (pushback), kar se je dogajalo tudi v danem primeru. Takšna praksa je nezakonita in predvsem v nasprotju s pravili, ki jih vzpostavlja Dublinska uredba. Zato v danem primeru ni nikakršne garancije, da bodo sedaj ravnali drugače.

11.Nadalje trdi, da mu gre verjeti, da so ga policisti na hrvaškem tepli in mu vzeli telefon. Navedba izpodbijane odločbe, da je v določenih primerih neizbežna uporaba prisilnih sredstev, še posebej kadar je skupina oseb velika, ni utemeljena. Niti ena od topoglednih trditev ne izhaja iz njegovih navedb na osebnem razgovoru. Razlogov za policijsko grobost zato ni bilo. To pa je nedopustno in že samo to predstavlja razlog, da se o prošnji za mednarodno zaščito odloča v Sloveniji. Dodatno je treba tudi upoštevati dejstvo, da je bil v Republiki Hrvaški, po popisu na policijski postaji, sam napoten v azilni dom brez vsakršnega spremstva. Že to kaže na odnos hrvaških organov do prosilcev za mednarodno zaščito. Vztraja, da so razmere v azilnih domovih zaradi nasilnega in poniževalnega odnosa hrvaških organov in zaradi prenaseljenosti bivalnih enot pod kriteriji, ki so še primerni in predstavljajo kršitev EKČP.

12.Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 23. 7. 2024, podredno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

13.Glede začasne odredbe navaja, da bo, če bo izročen Republiki Hrvaški in se izkaže, da je njegova tožba utemeljena, utrpel nepopravljivo škodo. Predan bo Bosni in Hercegovini, pred tem pa je že bil podvržen neprimernemu ravnanju in neustrezni obravnavi s strani hrvaških organov. Toženka je zgolj ugotavljala vprašanje pristojnosti, to je, ali lahko sama odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Do ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za dodelitev mednarodne zaščite ni niti prišlo. To pa ne spremeni dejstva, da mu bodo v primeru izročitve Republiki Hrvaški in posledično Bosni in Hercegovini, kršene človekove pravice. Zato je predlagana začasna odredba nujna. V primeru, da bi ga slovenski organi izročili še pred odločitvijo v tem sporu, tudi ta postopek izgubi vsakršen pomen.

Odgovor na tožbo

14.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Ne drži, da bi bil tožnik potem, ko je bil vrnjen iz Švice, izročen Bosni in Hercegovini. Kaj takega pred toženko nikoli ni povedal. Navajal je le, da je pred uspešnim poskusom, dvakrat skušal ilegalno vstopiti na ozemlje Hrvaške, a je bil vedno vrnjen nazaj v Bosno in Hercegovino. Ko mu je (tretjič) uspelo, je bil prijet s strani hrvaške policije, z njim je bil izpeljan predhodni postopek ter je bil napoten v azilni dom. To je bilo 15. 9. 2023, kar potrjujejo podatki iz sistema EURODAC. Šele 3. 7. 2024 pa je bil vrnjen iz Švice.

Dokazni postopek

15.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3176/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 2.

16.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

17.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

18.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

19.Ne drži, da bi hrvaška policija tožnika v dublinskem postopku vrnila nazaj v Bosno in Hercegovino. Kaj takega iz navedb tožnika ob osebnem razgovoru ni razvidno, tožnik tudi ne trdi, da bi toženka napačno zapisala (in nato povzela) njegovo izpoved. Kot povsem jasno izhaja iz zapisnika osebnega razgovora tožnika z dne 27. 8. 2024, je bil tožnik na meji Hrvaške z Bosno in Hercegovino vrnjen nazaj v Bosno ob dveh poskusih ilegalnega prehoda meje. Glede okoliščin predaje iz Švice na Hrvaško pa pojasnil, da je bil prvič iz Švice vrnjen v Republiko Hrvaško, kjer je ostal samo en dan in takoj odšel naprej. Drugič pa je bil vrnjen v Republiko Hrvaško ponovno iz Švice, in takrat je tam ostal sedem dni. Povedano po oceni sodišča v ničemer ne dopušča interpretacije, za katero se zavzema tožnik (da bi bil ob predaji po uredbi Dublin III s strani hrvaške policije vrnjen v Bosno in Hercegovino). Tožnik je torej ob obeh predajah ostal v Republiki Hrvaški (en dan oz. sedem dni), to pa je nato sam zapustil. Očitani tožbeni razlog se tako izkaže za neutemeljenega.

20.Toženka je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnila, da vrnitev tožnika Bosno in Hercegovino ob poskusu ilegalnega prehoda meje, ne more pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške. Glede tega je Vrhovno sodišče že v številnih v primerljivih zadevah izreklo, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU1. V nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 je ponovno izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Kot pojasnjeno zgoraj, tožnik je v predhodnih predajah Hrvaški (iz Švice) ostal na Hrvaškem in jo sam samovoljno zapustil. Postopek je bil tako očitno korektno izveden. Zato niti očitek o ravnanju policije ob poskusu tožnikovega ilegalnega prestopa meje, ne more biti relevanten.

21.Glede trditev tožnika o tem, da je bil sam napoten v azilni dom brez vsakršnega spremstva in o razmerah v azilnem domu, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v Sodbi in sklepu I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022 že pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Vendar pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

22.Sodišče ugotavlja, da so tožbene trditve tožnika glede nasilnega in poniževalnega odnosa hrvaških organov v azilnih domovih (torej, ko je že bil v azilnem postopku, kot zgoraj pojasnjeno) ne konkretizirane. Sodišče jih zato ne more niti preizkusiti. Dejstvo, da je moral v azilni dom sam, pa glede na to, da je odrasla, polnoletna oseba, tudi ne more predstavljati ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik niti ob osebnem razgovoru ni podrobneje opisal oz. opredelil domnevnih neustreznih ravnanj (uradnih) oseb v azilnem domu. Povedal je le, da naj bi se grdo obnašali, da so bili zaposleni nezainteresirani, konkretneje pa, da so bile sobe umazane, da na njegovo prošnjo niso želeli zamenjati umazane posteljnine in da je bila hrana slaba. A po oceni sodišča slednje okoliščine, tudi če jih sprejme za gotovo dejstvo, lahko pomenijo neprijetnosti, ki ne dosegajo praga, ko bi lahko sprejelo sklep, da je bil tožnik podvržen življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je imel nastanitev, zagotovljena mu je bila hrana. Toženka zato v izpodbijanem sklepu pravilno zapiše, da je pri tožnikovi izpovedi glede slabe hrane šlo za njegovo subjektivno oceno (ne gre spregledati, da tožnik izhaja iz drugačnega kulturnega okolja, kar zajema tudi prehranjevalne navade). Končno je zgolj navržena tudi navedba glede prenaseljenosti bivalnih enot, kar naj bi predstavljalo kršitev EKČP. Tako niti te ni moč preizkusiti.

23.Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K začasni odredbi

24.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

25.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

26.Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, niti nevarnost, da bo ob predaji Hrvaški podvržen življenjskim razmeram, ki zanj pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. S tem tožnik ni izkazal težko popravljive škode. Predlog je bilo zato treba zavrniti.

-------------------------------

1Primerjaj odločitve Upravnega sodišča I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023, I U 688/2023 z dne 6. 9. 2023, I U 468/2023 z dne 5. 10. 2023, ki so vse prestale pritožbeni preizkus na Vrhovnem sodišču in na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. Primerjaj tudi odločitve Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

2Sklicujoč se na odločitve SEU v zadevah N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 in C-411/10.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1, 3/2-2

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.