Jedro

ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja.

Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva.

Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno avtorsko pravico. Ker v obravnavani zadevi do tega ni prišlo, toženka pa program uporablja, kar v pritožbi tudi izrecno priznava, je tožniku dolžna plačati ustrezen honorar.

Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela ali primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor www.si orodja, je pravilno ugodilo tudi prepovednemu zahtevku glede njegove uporabe.

Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje civilno kazen v višini 5 % določilo prenizko, saj na ta način svojega namena ne dosega.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba delno tako spremeni, da se v I., II., in III. točki izreka navedeni znesek 4.511,40 EUR nadomesti z zneskom 9.000 EUR, v VI. točki izreka pa tako, da je toženka tožniku v 15-tih dneh dolžna povrniti 3.905,66 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. O stroških pritožbenega postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v višini 4.511,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 do plačila (I. točka izreka), neobstoj v pobot uveljavljene terjatve toženke do tožnika v enaki višini (II. točka izreka), toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.511,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in ji prepovedalo uporabo spletne aplikacije www.si (IV. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov.

3. Tožnik graja odločitev v zavrnilnem delu glede višine dosojenega honorarja. Opozarja, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, ali je spletno orodje www.si dokončano, prav to pa vpliva na višino običajnega plačila za avtorsko delo. Sodišče ni sledilo izvedencu, da je primerna cena urne postavke 5 EUR, in jo je napačno znižalo na 3 EUR. Pri tem je zanemarilo, da toženec spletno orodje nezakonito uporablja in ga celo trži. Prav v tem je njegova uporabna vrednost in ne v morebitni manjkajoči dokumentaciji. Sodišče je napačno razlagalo elektronsko sporočilo A. A., saj znesek 25.000 EUR predstavlja zgolj licenčnino in ne cene za kodo. Priča B. B., na katero se je sodišče oprlo glede števila ur, ni bila prisotna pri celotnem razvoju programa, zato lahko o vloženem delu zgolj ugiba. Zmotna in podcenjujoča je odločitev o 5 % civilni kazni, saj je toženka z orodjem pridobivala gospodarsko korist. Dosojeni odstotek izničuje pomen civilne kazni, upoštevajoč, da se je toženka zavedala, da s tožnikom nima pogodbe o uporabi spletnega orodja, pa ga je kljub temu uporabljala in celo tržila. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel po temelju in bi mu že zato sodišče moralo priznati vsaj polovico priglašenih stroškov, ob nadaljnjem upoštevanju, da je uspel tudi s prepovedjo spletne aplikacije in da toženka ni uspela s pobotnim ugovorom, pa bi mu slednja morala povrniti vse stroške postopka. Priglaša še dodatne stroške izvedenca.

4. Toženka v pritožbi vztraja, da orodje www ni nekaj izvirnega, ampak je na trgu več tovrstnih računalniških programov za urejanje spletnih vsebin. Sodišče se v sodbi ni opredelilo, kaj je v tožnikovem programu tako individualnega in ustvarjalnega, da bi upravičevalo avtorsko pravno varstvo, in ni upoštevalo ocene izvedenca, da glede na tržne razmere razvoj takšnega orodja ni smiseln. Uporaba orodja ni sporna, nobena od prič pa ni potrdila trženja, temveč zgolj uporabniško izkušnjo, ki je izvedenec niti ni preveril. Program je bil izdelan po navodilih direktorja toženke, kar so zaslišane priče potrdile, zato zgolj prispevek v programiranju za avtorstvo ne zadostuje. Tožbeni zahtevek je glede višine nesklepčen in bi ga moralo sodišče zavrniti, namesto tega pa se je špekulativno ukvarjalo s številom ur in ceno honorarja na uro. Izvedenec ob pripravi mnenja ni imel na razpolago števila programskih vrstic avtorske kode delujočega programa, da bi določil njegovo vrednost. Sodišče bi moralo zaključiti, da višine ni mogoče ugotoviti, ne pa da ni sledilo v celoti ne izvedencu ne priči, ki se ukvarja s podobnim delom, temveč je honorar določilo samo. Tožnik je priznal škodni dogodek, zaradi katerega je bilo treba rekonstruirati podatke in konfigurirati uporabniške aplikacije. Toženka je v postopku podala ustrezen zahtevek in predložila račun podjetja D. D. s 17. 8. 2016, ki izkazuje nastalo škodo. Nelogičen je zaključek, da gre za škodo tretjih uporabnikov spletnega orodja in ne toženke. Sodišče bi moralo v pobot ugovarjano terjatev priznati v celotni višini, saj se tožnik samopomoči ne bi smel poslužiti. Odločitev je obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami postopka, prav tako niso bili upoštevani vsi predloženi dokazi. Neutemeljen je tudi zahtevek na prepoved uporabe aplikacije. Spletno orodje www vsebuje logotip toženke, zato je s sodbo poseženo v pravico do njegove uporabe. Napačna je odločitev o pravdnih stroških, ki ne temelji na kriteriju uspeha v pravdi. Tovrstne odločitve vzpodbujajo k vlaganju pretiranih zahtevkov.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Tožnik, ki je predhodno že sodeloval z zakonitim zastopnikom toženke pri pripravi računalniške podpore, s tožbo zahteva odškodnino zaradi kršitve avtorske pravice za orodje CMS www.si in plačilo civilne kazni. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za CMS orodje za lažje in hitrejše izdelovanje spletnih strani, ki ga je tožnik razvil, upoštevajoč potrebe in želje toženke, za kar je imel ustrezno znanje. Program je nadomestil predhoden program CMS yyy, pri čemer je imel (poleg ostalih) bistveno prednost, da vsebin in njihovih sprememb ni bilo več potrebno prenašati k vsakemu uporabniku posebej, temveč je deloval na enem strežniku, s katerega so se vsebine prenašale na strežnike uporabnikov preko API sistema.

7. ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja.

8. V pritožbenem postopku toženka zmotno vztraja, da program CMS www.si ni avtorsko delo, ker ne predstavlja tožnikove individualne avtorske stvaritve. Pri tem izhaja iz napačne predpostavke, da se avtorstvo programa izraža v ideji njegove namenskosti in da je avtorsko varovano lahko le tisto delo, ki izkazuje posebno izvirnost in novost. Pri programiranju gre namreč za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva1 Pritožbeno sodišče glede tožnikove avtorske pravice zato pritrjuje obširnim razlogom prvostopnega sodišča, ki je glede vsebine avtorskega dela izhajalo tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca računalništva in informatike. Pritožbene navedbe toženke, da tožnik ni izkazal izvirnosti pri ustvarjanju, saj so na trgu dostopni tudi drugi tovrstni programi, pravilnosti sprejetih zaključkov glede avtorstva ne omajejo. Enako velja za navedbe, da je tožnik programiral po napotkih toženkinega zakonitega zastopnika, saj je dokazni postopek potrdil, da so se ti nanašali zgolj na namen, ki naj ga program zasleduje, in ne na način ustvarjanja programa, ki je bil v celoti prepuščen tožniku.

9. Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno avtorsko pravico. Ker v obravnavani zadevi do tega ni prišlo, toženka pa program uporablja, kar v pritožbi tudi izrecno priznava, je tožniku dolžna plačati ustrezen honorar. Po določilu drugega odstavka 168. člena ZASP se odškodnina določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.

10. Tožnik je višino zahtevka utemeljeval s trditvami o številu ur, ki jih je porabil za programiranje, in to dokazoval predvsem z lastnim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je pri presoji dejanskega števila porabljenih ur izhajalo iz izpovedi priče B. B. ter tožniku namesto 3000 ur dela priznalo le 1460 ur, pri tem pa zaradi neizkazanosti, da bi program vseboval vso podporno dokumentacijo, ceno urne postavke določilo na 3 EUR. Takšno metodo določitve honorarja sta v pritožbenem postopku utemeljeno grajali obe pravdni stranki. Pritožbeni senat se je zato odločil, da opravi glavno obravnavo in na njej glede vrednosti avtorskega dela ponovno zasliši izvedenca računalništva in informatike, pri čemer je v skladu s četrtim odstavkom 347. člena ZPP vodenje obravnave in odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici.

11. Izvedenec je v ustnem izvedeniškem mnenju izpostavil tri načine določanja vrednosti cene avtorskega dela. Po reprodukcijskem načinu gre za strošek, ki je potreben za ustvaritev enake ali zelo podobne programske opreme, pri tržni ceni gre za ceno, ki je primerljiv izdelek dosega na trgu, pri čemer najdeni izdelki niso vedno enaki in je zato treba upoštevati korekcijske faktorje, po tretji metodi pa se upošteva korist programa za uporabnika oziroma kapitalski donos. Izvedenec je poudaril, da se mu zatrjevani produkcijski strošek v višini 15.000 EUR glede na vloženo število ur zdi previsok in to število ur ni realno. Na trgu je mogoče dobiti CMS programe za izdelovanje spletnih strani tudi brezplačno, za plačilo pa v razponu od 5700 do 11.400 USD. Vendar ta znesek pomeni plačilo za testiran izdelek z vso programsko opremo. Po tretji metodi je izvedenec ocenil, da bi bilo možno program tržiti za nekaj 10 do 100 EUR mesečno kot licenčnino, celotni program pa za 10.000 do 12.000 EUR, ob upoštevanju, da gre za nepoznani izdelek in močno konkurenco. Glede na vse tri metode bi bila po mnenju izvedenca primerna cena (največ) 12.000 EUR za celoto, torej za nakup programske opreme in vseh pravic uporabe, s tehnično in razvojno dokumentacijo ter uporabniškim priročnikom. Brez ustreznega prenosa dokumentacije je cena lahko od 30 % do 50 % nižja.

12. Tožnik je program oblikoval na strežniku toženke, ki je zato imela dostop do orodja in podatkov. Po sporu zaradi plačila avtorskega dela, glede katerega dogovora o plačilu ni bilo, je sicer program izbrisal, vendar ga je toženka s pomočjo lastnika strežnika uspela obnoviti. Tožnik toženki ni izročil nobene tehnične dokumentacije ali kode, niti uporabniškega priročnika in v tem smislu je ostalo njegovo delo nedokončano. Zato pritožbeno sodišče vrednost avtorskega dela ocenjuje v višini 6.000 EUR. Gre za znesek, ki je v okviru razpona, ki ga je izvedenec ugotovil pri primerjavi tržnih cen, prav tako ustreza določitvi cene v okviru metode koristi programa za uporabnika, upoštevajoč znižanje zaradi pomanjkljivosti pri predaji ustrezne dokumentacije. Ta je uporabniku potrebna bodisi kot navodilo za delo, bodisi za nadgrajevanje programa ali njegovo nadaljnje trženje in pritožbenim navedbam tožnika, da je vrednost programa zgolj v uporabi ter zato izročitev dokumentacije ni bistvena, ni mogoče slediti. Pri določitvi cene je sodišče izhajalo tudi iz izpovedi priče A. A., ki je ob zaslišanju navedel, da bi tak produkt programer razvijal približno pol leta po 8 ur dnevno. Ob upoštevanju 26 tednov osemurnega delovnika, pet dni v tednu, bi programer torej za razvoj potreboval 1040 delovnih ur, po ceni 5 EUR na uro, kot jo je postavil tožnik, pa bi neto strošek naročnika znašal 5.200 EUR. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da je tožnik za razvoj spornega CMS www.si orodja porabil več časa, a to ne more biti merilo njegove vrednosti, saj tovrstnega dogovora s toženko ni izkazal. Sposobnosti in načini programiranja so različni, tudi za enak izdelek, trg je zahteven in ne nagrajuje manj sposobnih. Ceno sicer lahko dvigne posebna lastnost izdelka, vendar tožnik, na katerem je dokazno breme, ni izkazal, da ima njegov program lastnosti, ki bi bile tako izjemne, da bi upravičevale višjo vrednost od običajne tržne vrednosti primerljivega produkta.

13. Po določilu tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec do honorarja zahteva njegovo povečanje v višini do 200 %, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje civilno kazen v višini 5 % določilo prenizko, saj na ta način svojega namena ne dosega. Tožnik je toženko opozoril, da mu mora za njegovo avtorsko delo plačati, ker do dogovora ni prišlo, je celo izbrisal svoj program z njenega strežnika. S tem je jasno nakazal, da v uporabo dela brez soglasja ne privoli, toženka pa je navkljub temu s pomočjo lastnika strežnika program obnovila in ga zopet uporablja. Te okoliščine primera upravičujejo civilno kazen v višini 50 % prej ugotovljenega honorarja, torej v višini 3.000 EUR. Za višjo kazen se pritožbeno sodišče ni odločilo, ker je ocenilo, da glede na višino honorarja že dosega svoj namen, saj ne gre za zanemarljiv znesek. Poleg tega je sledilo toženki, da namen, ki ga je želela doseči s programom, ni bil v celoti dosežen, saj ji delo ni bilo pravilno izročeno, da bi ga lahko uspešno tržila.

14. Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela ali primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor CMS orodja www.si, je pravilno ugodilo tudi prepovednemu zahtevku glede njegove uporabe. S tem ni poseglo v uporabo logotipa toženke, saj tega lahko uporablja naprej, vendar ne v okviru tožnikovega programa in z njim ustvarjene spletne strani.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega iz 26. točke sodbe, da toženka ni izkazala utemeljenosti procesnega pobotnega ugovora, prav tako zanj ni podala ustrezne trditvene podlage. Zgolj navedbe, da je zaradi umika programa strežnika utrpela škodo v višini tožnikovega tožbenega zahtevka, namreč niso zadostne. Toženka v spis ni predložila računa podjetja D. D., na katerega se sklicuje v pritožbi, niti ni njegove vsebine povzela v svojih trditvah2, zato z očitki, da se sodišče do njenih dokazov ni opredelilo, ne more uspeti. Tudi sicer izvedba dokazov ne more nadomestiti manjkajočih trditev, teh pa toženka v zvezi z višino pobotnega ugovora, ki mu je tožnik nasprotoval, ni konkretizirala.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prve alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 9.000 EUR in neobstoj toženkine terjatve do tožnika v enaki višini ter toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 do plačila, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Obe pravdni stranki grajata stroškovno odločitev, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Ob tem se tožnik neutemeljeno zavzema za povrnitev celotnih stroškov postopka, upoštevajoč njegov celoten uspeh po temelju, saj se ločeno obravnavanje temelja in višine uporablja le v izjemnih primerih, kadar z obravnavanjem podlage nastanejo nesorazmerno visoki stroški. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo delno spremenilo, je ponovno odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je z denarnim zahtevkom uspel le v 20 %, v celoti pa je uspel s prepovednim zahtevkom in nasprotovanjem pobotnemu ugovoru. Glede na okoliščine primera in odločilno težo denarnega zahtevka pritožbeno sodišče ocenjuje njegov skupen pravdni uspeh na 60 %. Tožniku je sodišče odmerilo pravdne stroške po predloženem stroškovniku (list. št. 124 spisa), pri čemer mu ni priznalo naslednjih postavk: pregled dokumentacije v obsegu 500 odvetniških točk, saj je to opravilo že zajeto v postavki sestave tožbe, pripravljalnih vlog s 26. 10. 2017, 22. 8. 2018 in 10. 12. 2018 v višini 450 odvetniških točk, ker jih ocenjuje kot nepotrebne, za kratki dopis z 22. 12. 2017 pa mu je priznalo 20 in ne 450 odvetniških točk. Skupaj je tožniku priznalo 7445 odvetniških točk, kar po vrednosti točke 0,6 EUR znaša 4.467 EUR, povečano za materialne stroške in DDV pa 5.496,58 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi stroške pričnine v višini 26,40 EUR in stroške izvedenskega mnenja v prvostopnem postopku v skupni višini 968,46 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 6.509,44 EUR. Ob upoštevanju 60 % uspeha, mu je toženka, ki svojih stroškov ni priglasila, dolžna povrniti 3.905,66 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

18. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel z 11 % v pritožbi spornega zneska, zato mu je toženka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Te bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sklepa o odmeri izvedenine.

1 Primerjaj Trampuž in ostali: ZASP s komentarjem. 2 Kot izhaja iz priloge A6, je bil račun tožniku posredovan v okviru medsebojne korespondence pred pravdo, ne nahaja pa se v sodnem spisu.