Jedro

V primeru uporabe avtorskih del je uporabnik dolžan pridobiti materialne avtorske pravice in plačati nadomestilo za uporabo avtorskih del. Če uporabnik avtorskih del ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, krši materialne avtorske pravice. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da tožeči stranki že določba 4. odstavka 159. člena ZASP daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga je uveljavljala v tej pravdi. Neizpolnjevanje obveznosti uporabnikov varovanih del ima v civilnopravnem smislu za posledico podlago za uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del ali uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži obveznost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 12. 05. 2010 (točka II izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo sklicevala na začet postopek osebnega stečaja nad toženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na neodpravljivi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na zavrnjen zahtevek tožeče stranke (4. odstavek 318. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

V primeru uporabe avtorskih del je uporabnik dolžan pridobiti materialne avtorske pravice in plačati nadomestilo za uporabo avtorskih del. Če uporabnik avtorskih del ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, krši materialne avtorske pravice. V 1. odstavku 130. člena Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995 do 68/2008 – v nadaljevanju ZASP) ureja obveznost uporabnika fonograma pri javni priobčitvi, da proizvajalcem fonogramov vsakokrat plača enkratno primerno nadomestilo. Res je, da ZASP v 4. odstavku 159. člena uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Ta dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti pa je opredeljena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP). Takšno stališče je pravilno zavzelo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da tožeči stranki že določba 4. odstavka 159. člena ZASP daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga je uveljavljala v tej pravdi. Neizpolnjevanje obveznosti uporabnikov varovanih del ima v civilnopravnem smislu za posledico podlago za uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del (198. člen OZ) ali uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP. Opustitev dolžnosti iz 4. odstavka 159. člena ZASP ima za posledico le možno sankcijo v kazenskih določbah 2. točke 1. odstavka 185. člena ZASP. Zgolj s pritožbenim sklicevanjem na to, da se zakonsko besedilo v 2. točki 1. odstavka 185. člena nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov uporabljenih del, ni mogoče utemeljiti, da bi tožeča stranka izpolnjevanje predpisane obveznosti iz 4. odstavka 159. člena ZASP lahko uveljavljala kot civilnopravni zahtevek v pravdi. Po eni strani se 2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP izrecno sklicuje tudi na kršitev 4. odstavka 159. člena ZASP. Po drugi strani pa sme sodišče toženi stranki naložiti, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP).

Enako stališče glede neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih svojih odločbah (npr. I Cpg 24/2011 z dne 20. 01. 2011). Ker ugotovljene nesklepčnosti v zahtevku, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, ni mogoče odpraviti, se izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.