Jedro

Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnika zahtevata začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, bistveno.

Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnikov, ki jima ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v 86. členu OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni.

Zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pravnega posla, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.

Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ.

V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo "ustreznega denarnega nadomestila". Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke z dne 13. 3. 2025 zoper sklep o začasni odredbi P 91/2025 z dne 28. 2. 2025 zavrnilo (točka I izreka), in odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih navedb toženke, ki so bistvene z vidika presoje utemeljenosti začasne odredbe, zaradi česar je izpodbijani sklep v bistvenih delih neobrazložen. Sodišče se tudi v izpodbijanem sklepu na povsem napačen (neposreden) način sklicuje tako na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) ter na sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z nedopustno retroaktivno uporabo standarda pojasnilne dolžnosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Toženka navaja, da sodbi SEU v zadevah C-287/22 in C-520/21 v konkretnem primeru nista uporabljivi, saj Direktiva 93/13 po pravu EU nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, zadevi pa se nanašata na Poljsko. Sodišče je Direktivi 93/13 pripisalo učinke, ki jih po pravnem redu EU ne more imeti, saj je treba upoštevati lojalno razlago prava EU. Direktiva 93/13 je zgolj direktiva in je ni mogoče neposredno uporabljati med strankami, to pa izhaja tudi iz 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) in ne more učinkovati med posamezniki. Prav tako se načelo lojalne razlage uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava EU ne veljajo neposredno (v primeru direktiv), kar pa ZIZ zagotovo ni. Tako je vsakršno zavzemanje za stališča, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno z Direktivo 93/13 nedopustna širitev načela lojalne razlage, ki nima podlage ne v pravu EU ne v slovenskem pravnem redu. Tako višjemu sodišču predlaga, da skladno s tretjim odstavkom 267. člena PDEU predloži vprašanji razlage prava unije SEU, in sicer: "Ali je posamezna stališča iz sodne prakse Sodišča EU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti pri vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi Sodišča EU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?" ter "Ali je mogoče stališča iz sodne prakse Sodišča EU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi bila takšna stališča v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice?"

2.Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje standard pojasnilne dolžnosti uporabilo na nedopustni retroaktivni v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) pojasnilne dolžnosti ni podrobneje opredeljeval, sodišče prve stopnje pa ga je bistveno razširilo na način, ki v času sklenitve kreditne pogodbe ni bil znan. S tem je bilo nedopustno poseženo v temeljne ustavne in konvencijske človekove pravice, predvsem v pravico do zasebne lastnine po 33. členu URS, oziroma v varstvo premoženja po 1. členu Prvega protokola EKČP.

2.Prav tako je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe in se regulacijska začasna odredba lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti.

2.Pritožba tudi ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je le-to pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja povsem zgrešilo bistvo navedb toženke. Bistven je predvsem trenutek, ko bi se lahko z okoliščinami ničnosti seznanil povprečno skrben potrošnik, to pa je bilo najkasneje januarja 2015, ko je Švicarska centralna banka odpravila zgornjo mejo vrednosti za CHF, zaradi česar je prišlo do druge, večje spremembe menjalnega tečaja EUR-CHF. Tožnika sta torej imela od zaznave dejanskih okoliščin na voljo pet let, da bi se s spornim razmerjem seznanila in je tako zastaralni rok že potekel. Nikakršne podlage pa ni za stališče, da bi lahko zastaranje kondikcijskega zahtevka začelo teči šele od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena ničnost kreditne pogodbe.

3.Zastaranje kondikcijskega oziroma dajatvenega zahtevka pa vpliva tudi na ugotovitveni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Kondikcijski zahtevek temelji na 87. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja zahtevke, ki nastanejo kot posledica izpolnitve pogodbene stranke na podlagi nične pogodbe, in sta ugotovitveni in kondikcijski zahtevek v razmerju prejudicalnosti. Ko mora sodišče dajatveni zahtevek zavrniti, prejujdicialnosti ni več, in če tega ni je vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedopusten in ga je treba zavreči.

Do vprašanja verjetnosti obstoja terjatve tožnikov se je sodišče opredelilo in ponovilo svoja stališča iz sklepa o začasni odredbi. Toženka vztraja na svojem stališču v zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti in ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti, pri čemer se sodišče ni opredelilo do ugovorov toženke glede retroaktivnosti, s čimer je storilo bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je namreč treba presojati glede na trenutek sklenitve kreditne pogodbe, presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja pa opraviti glede na trenutek, ko je bila kreditna pogodba sklenjena.

S tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prišlo pa je tudi do kršitve procesnih pravic toženke s tem, ko predlaganih ključnih razbremenilnih dokazov toženke sodišče ni izvajalo. Zato je v predmetni zadevi precej bolj verjetno, da je toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tožnika pa s svojimi pavšalnimi navedbami tega nista mogla izpodbiti. Zaradi tega je sodišče prve stopnje kršilo toženki pravico do izjave.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo obstoj pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in je nepravilno zapolnilo pojem težko nadomestljive škode. Pri tem se sklicuje na 1065. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v skladu s katerim se s kreditno pogodbo banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določeni v pogodbi. Tudi na podlagi 193. člena OZ, v primeru neupravičene pridobitve, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Toženka se je skladno s kreditno pogodbo zavezala tožnikoma dovoliti uporabo svojega denarja za vnaprej dogovorjeno obdobje. V primeru ničnosti bi tako tožnika morala toženki povrniti tudi koristi od uporabe denarja. Ker pa navedene obveznosti ni mogoče vrniti v enaki obliki, kot je bila dana, je treba v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ toženki dati ustrezno nadomestilo po cenah v času, ko bi bila izdana sodna odločba. Ustrezno denarno nadomestilo za obveznost toženke za dopuščanje uporabe njenega denarja pa so pogodbene obresti (oziroma v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe obogatitvene obresti). Tako tudi ni mogoče govoriti o kakršnemkoli preplačilu ter dejstvu, da bi bila tožnika tudi v primeru ničnosti kreditne pogodbe toženki poleg glavnice dolžna tudi obogatitvene obresti in ni izkazano, da bi morala tožnika tekom postopka razširjati svoj tožbeni zahtevek oziroma vložiti novo tožbo zaradi domnevnega preplačila.

V obravnavani zadevi pa gre sicer za položaj, ki je popolnoma običajen za vsakega posameznika, ki želi svoje pravice uveljavljati s pomočjo sodišča. Ni jasno, kako bi takšen položaj kogarkoli spravljal v položaj, da bi mu nastala "težko nadomestljiva škoda" že s tem, če bi moral za uveljavitev svoje pravice vložiti tožbo, oziroma jo tekom postopka spremeniti in to celo potem, ko bi v pravdi že uspel. Takšna situacija torej že na abstraktni ravni ne more predstavljati "težko nadomestljive škode". Tudi če tožnika zaradi slabega premoženjskega stanja morebiti ne bi bila sposobna vložiti morebitnih dodatnih tožb, česar tožnika niti ne zatrjujeta, ju lahko posamezno sodišče skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) deloma ali v celoti oprosti plačila sodnih taks, prav tako imajo takšne osebe na voljo tudi brezplačno pravno pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tako bi tožnika v tem primeru oziroma v primeru neizdaje začasne odredbe, imela na voljo dostop do ustreznega sodnega varstva in bi bilo tudi brez izdaje začasne odredbe mogoče zagotoviti polni učinek Direktive 93/13.

Glede pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pritožba nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tudi ta izpolnjen. Sodišče se ni zadostno ukvarjalo z razlogi oziroma s škodo, ki bi nastala toženki, saj bi, v kolikor tožnika zneska po zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bila sposobna vrniti, toženka bila prisiljena odstopiti od kreditne pogodbe ter vložiti predlog za izvršbo na nepremičnini tožnikov. Splošno znano pa je, da se premoženje v izvršilnih postopkih pogosto prodaja pod tržno vrednostjo, postopki so dolgotrajni in ni nobenih zagotovil, da bi bila prodaja zastavljene nepremičnine tudi uspešna, oziroma da bi toženka prišla do celotnega poplačila svoje terjatve. Tovrstne potencialne škode toženke sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V točki 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa se je zgolj pavšalno opredelilo še do pogoja reverzibilnosti s sklicevanjem na 25. točko sklepa o izdani začasni odredbi z dne 28. 2. 2005, v nadaljevanju pa zapisalo, da vprašanje reverzibilnosti niti ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe. Pritožba poudarja, da je regulacijske začasne uredbe v naš pravni sistem vpeljalo USRS, in da je tudi pogoj reverzibilnosti treba izkazati za izdajo takšne začasne odredbe.

Tako toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi in razveljavi izdani sklep o začasni odredbi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe in se zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi sta tožnika dne 27. 2. 2025 vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 18.583,78 EUR s pripadki. Zatrjevala sta, da sta dne 14. 5. 2008 s toženko sklenila kreditno pogodbo in pogodbo o zastavi nepremičnin, oboje v obliki notarskega zapisa SV ***/2008 z dne 16. 5. 2008. Na podlagi te kreditne pogodbe (v nadaljevanju Kreditna pogodba I) sta tožnika prejela stanovanjski kredit v znesku 140.404,66 EUR (229.000,00 CHF). Za povračilo kredita je bilo dovoljeno zavarovanje terjatve z vknjižbo hipoteke na nepremičnini ID znak: parcela ... 402/11 in ID znak: parcela ... 1073/2. Nato je prvotožnik dne 17. 4. 2015 s tožneko sklenil Kreditno pogodbo in Pogodbo o zastavi nepremičnin ter Sporazum v obliki notarskega zapisa SV .../2015 (v nadaljevanju Kreditna pogodba II), na podlagi katerega je bil odobren kredit v znesku 175.639,81 EUR, in kot izhaja iz drugega odstavka 1. člena Kreditne pogodbe II, je bila le-ta sklenjena izključno zaradi spremembe valute neodplačanih obveznosti po Kreditni pogodbi I iz valute CHF v valuto EUR. Zneska 175.639,81 EUR prvotožnik ni nikoli prejel, temveč je bil nakazan toženki za poplačilo kredita iz Kreditne pogodbe I. Zaradi tega Kreditna pogodba II predstavlja novacijo Kreditne pogodbe I. Do novacije pogodbe sta tožnika toženki plačala 60.258,31 EUR, nato pa iz naslova Kreditne pogodbe II do 31. 1. 2025 še dodatnih 95.730,13 EUR, in sta tožnika toženki skupno plačala 158.988,44 EUR. Ker je prvotožnik po Kreditni pogodbi I prejel znesek 140.404,66 EUR, zneska 175.639,81 EUR pa ni nikoli prejel in sta tožnika toženki do vložitve tožbe plačala že 158.988,44 EUR, sta kredit preplačala za znesek 18.583,78 EUR več, kot sta prejela.

7.Hkrati s tožbo sta tožnika vložila še predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama tako, da se začasno zadrži izvrševanje notarskega zapisa, v obliki katerega je bila sklenjena kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Zatrjevala sta, da bi prvotožnik moral plačevati obroke kredita, kljub temu da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba v tej pravdi razglašena za nično in mu zato nastaja nenadomestljiva škoda.

8.Sodišče prve stopnje je dne 28. 2. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe, Pogodbe o zastavi nepremičnin in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, vsi sklenjeni v obliki Notarskega zapisa SV ***/2015 z dne 17. 4. 2015. Zoper ta sklep je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

9.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ.

10.Kršitev 14. točke zgoraj citiranega člena je zatrjevala tudi toženka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus, kot bo konkretizirano obrazloženo v nadaljevanju.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke glede neuporabljivosti sodbe SEU v zadevah C-287/22 in C-520/21, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13, ki omogoča nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo sodno prakso SEU, kar je pravilno. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke, in da jih je obravnavalo.2 Sicer pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je toženka zatrjevala s tem, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo na podlagi navedb tožnika, njenih navedb pa ni presojalo. Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožeča stranka izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.3 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na na več listinskih dokazilih ter na že sprejeti sodni praksi v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve, s čimer je hkrati odgovorilo tudi na nasprotne navedbe toženke.

13.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive 93/13 in skladno z določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter ZPotK, je bilo treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.4 Tako so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z Direktivo,5 oziroma se morajo razlagati na način, da so z Direktivo skladne.

14.Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, oblikovalo pa jih je Vrhovno sodišče RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki ji v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc , (za nazaj), kar je v normi prava EU ab initio .6 Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.7 V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava in s tem tudi ne do kršitve 155. člena URS).

15.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

16.Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je bil predmet postopka prav tako kredit v CHF, odgovor SEU na predhodno vprašanje pa se je v bistvenem nanašal na vprašanje, do povračila kakšnega zneska je upravičena banka v primeru razglasitve ničnosti takšnih pogodb. Eden od odgovorov, ki je bistven za predmetno zadevo je bil tudi, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da ne sme imeti ponudnik kot kršitelj od protipravnega ravnanja nobene koristi.8 Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni tudi točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih (obogatitvenih obresti - obresti zaradi uporabe kapitala), ker sicer ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.9

17.Nadalje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini.

18.Sodišče prve stopnje se je pri zgornjih ugotovitvah tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala toženka za zadostno informiranost tožnika, slednjemu predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnik lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi. Prav tako se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti, ter tudi na sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

19.Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnika zahtevata začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, bistveno. Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi nista v razmerju prejudicalnosti, kot to napačno razlaga toženka. Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnikov, ki jima ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v 86. členu OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla,10 pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni. Nični pravni posli lahko namreč ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranki morda nista mislili, npr. odškodninsko ali kazensko odgovornost.11 Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene pridobitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnega koli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kolikor je tako, pa kondikcijski zahtevek na plačilo v obravnavani zadevi, ko gre za potrošniško varstvo, ni v razmerju prejudicalnosti. Zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pravnega posla, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.

20.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov, upoštevajoč vso do sedaj aktualno sodno prakso SEU, USRS in VSRS pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in je torej tožnik verjetno izkazal obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

21.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

22.V obravnavani zadevi tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja, da ni izpolnjen pogoj po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na težko nadomestljivo škodo v delu, in sicer pritožba navaja, "...da gre za položaj, ki je popolnoma običajen za vsakega posameznika, ki želi svoje pravice uveljavljati s pomočjo sodišča in ni jasno, kako bi takšen položaj kogarkoli spravil v položaj, da bi mu nastala, "težko nadomestljiva škoda" že s tem, če bi moral za uveljavitev svoje pravice vložiti tožbo oziroma jo tekom postopka spremeniti. V obravnavani zadevi gre za poseben položaj tožnikov kot potrošnikov, za katero je SEU že večkrat pojasnilo, da je treba potrošniku v postopku omogočiti, da doseže svoje pravno varstvo, ki ga uveljavlja.

23.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 18.583,78 EUR.

24.Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo "ustreznega denarnega nadomestila". Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je, kot je bilo obrazloženo, na zastavljeno predhodno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

25.Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na 1065. člen ZOR, ki opredeljuje kreditno pogodbo, še posebej obveznosti kreditojemalca. V obravnavani zadevi navedena določba ni uporabljiva, ker ne gre za izpolnitveni zahtevek (zahtevek za izpolnitev pogodbe), temveč za zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, ker je pogodba nična od trenutka njenega nastanka.

26.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi imela tožnika v primeru slabega premoženjskega stanja na voljo oprostitev sodnih taks in brezplačno pravno pomoč. Takšna zatrjevanja so zgolj hipotetična in nepredvidljiva, saj ni nujno, da bi bila tožniku morebitna brezplačna pravna pomoč tudi dodeljena.

27.Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pri tem tehtalo posledice za tožnika in toženko v primeru izdaje/neizdaje začasne odredbe. Razlogi sodišča prve stopnje v izdani začasni odredbi so jasni in konkretni. Drži, da ima toženka v primeru, da tožnika ne bi mogla poplačati nateklih obrokov, če bi bil njun tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnjen, možnost poplačila s prisilno izterjavo zapadlih neplačanih zneskov in prodajo zastavljene nepremičnine. Pri tem pa so nerelevantna pritožbena zatrjevanja, da je znano, da se premoženje v izvršilnih postopkih pogosto prodaja pod tržno vrednostjo, postopki pa so dolgotrajni in ni nobenih zagotovil, da bi bila prodaja zastavljene nepremičnine tudi uspešna in bi toženka prišla do celotnega poplačila. Tovrstne rizike mora namreč toženka kot banka upoštevati že v času sklepanja sleherne pogodbe s slehernim kreditojemalcem.

28.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili.

29.Toženka je v pritožbi tudi predlagala sodišču, da postavi predhodni vprašanji SEU z naslednjo vsebino: "Ali je posamezna stališča iz sodne prakse Sodišča EU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti pri vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi Sodišča EU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?" in "Ali je mogoče stališča iz sodne prakse Sodišča EU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi bila takšna stališča v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice?". Iz evropskega prava nedvomno izhaja, da so nacionalna sodišča vezana na sodno prakso SEU tedaj, kadar gre za primerljive zadeve, kot je že obrazloženo.

30.Glede drugo predlaganega predhodnega vprašanja pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v skladu z načelom lojalne razlage, nacionalno zakonodajo treba razlagati v luči prava EU. Slednje pomeni, da se uporabi nacionalno pravo, ki se mora razlagati euroskladno. Pri tem je dodati, da je SEU v zadevi SEU C-287/22 naložilo obveznost nacionalnim sodiščem, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.¹³ Pritožbeno sodišče zato ni našlo razlogov, da bi sledilo toženki in zastavilo predhodna vprašanja SEU, kot je to predlagala v pritožbi.

31.Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo, pravilna. Pritožba tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

32.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------