Jedro

Gre za odločitev po prostem preudarku. V izpodbijani odločbi je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbo, ki jih je nato ocenil. V pravilnost same ocene prvostopnega organa se sodišče ne more spuščati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, št. ... z dne 23. 12. 1997, s katero ni bilo ugodeno njegovi vlogi za odlog prisilne izterjave prometnega davka in zamudnih obresti po 20. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, dalje ZDavP). Po navedeni določbi pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni po zakonu drugače določeno, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Tožnik je dne 3. 11. 1997 vložil predlog za odlog prisilne izterjave davčnih obveznosti po odločbi o odmeri prometnega davka, št. ... z dne 1. 9. 1997, s katero mu je bilo za leto 1992 odmerjen prometni davek v višini 412.503,00 SIT in obračunane zamudne obresti v višini 3,164.440,00 SIT. Prvostopni organ je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za odložitev prisilne izterjave ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ o vlogi odločal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je bilo dano pooblastilo za odločanje o odložitvi prisilne izterjave. Gre za odločanje po prostem preudarku, za katerega je imel prvostopni davčni organ pooblastilo, kar pomeni, da je pri določenem dejanskem stanju odločil o zadevi v takšnem smislu, kot ga po diskreciji šteje, da je najprimernejši. Prvostopni organ je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za odložitev prisilne izterjave ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, potem, ko je v postopku za ugotovitev upravičenosti tožnikove vloge, proučil pritožbo zoper odločbo in vse pritožbene razloge. Prvostopni organ je odločal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je bilo dano pooblastilo za odločanje o odložitvi prisilne izterjave ter iz tega razloga tožena stranka pritožbo kot neutemeljeno zavrača. V zvezi z navedbo, da se je omejil le na odločanje na pravni podlagi 20. člena ZDavP, ne pa tudi na pravni podlagi 89. - 92. člena ZDavP, tožena stranka pojasni, da davčni organ sicer lahko po 98. členu dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do 6 mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga največ v šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, za kar pa mora dati davčni zavezanec vlogo za odpis oziroma delni odpis oziroma odlog ali obročno plačilo in predložiti dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju ter o dohodkih in premoženjskem stanju družinskih članov. Tožena stranka pri tem opozarja na 93. člen ZDavP, po katerem se davčni dolg ne more odpisati, razen iz razloga neizterljivosti oziroma se ne more odložiti plačila ali dovoliti obročnega plačevanja za naštete vrste davkov, med katere je naveden tudi davek na dodatno vrednost, ki je nadomestil prometni davek.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Gre za odločanje po prostem preudarku. Tožnik je že v pritožbi navajal dejstva in razloge, zakaj predlaga odložitev izterjave po 98. členu Zakona o dohodnini (pravilno 89. člen ZDavP) in je svojo prošnjo utemeljeval z diskrecijsko pravico tožene stranke, da bo uporabila inštitut odloga prometnega davka, ker je prepričan, da ima utemeljene razloge, zaradi katerih bi organ tožene stranke njegovi prošnji moral ugoditi. Za ugotovitev svoje pravice je vložil tudi tožbo na Upravno sodišče, ki se vodi pod opr. št. U 1080/2001. V primeru, da bo s tožbenim zahtevkom uspel, medtem pa bi bil dolg izterjan, bi zanj nastala nepopravljiva škoda. Tožena stranka je pri presoji materialnega predpisa, ki ji daje diskrecijsko pravico, zmotno uporabila materialni predpis. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze (vpogled v spis U 1080/2001) in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil z vlogo št. ... z dne 12. 3. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponovitev, v celoti tudi sklicuje ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Razlogi, ki jih določa 20. člen ZDavP za odlog prisilne izterjave so podani, če davčni organ oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Gre za odločitev po prostem preudarku. V izpodbijani odločbi je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbo, ki jih je nato ocenil. Iz določbe 20. člena ZDavP namreč izhaja, da je za odločitev o odložitvi prisilne izterjave relevantna le ocena prvostopnega organa o utemeljenosti pritožbe. V pravilnost same ocene prvostopnega organa se sodišče ne more spuščati. Gre za diskrecijsko pravico prvostopnega organa. Diskrecijska pravica za odločitev o odložitvi prisilne izterjave pa glede na to, da je prvostopni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, ni prišla v poštev. Tožnikovo sklicevanje na vloženo tožbo na Upravno sodišče v zvezi z utemeljenostjo naložitve plačila prometnega davka, po oceni sodišča ne vpliva na drugačno odločitev. Tožena stranka je pravilno obrazložila postopek v primeru odločanja o odlogu plačila davka po določbah 89. do 92. člena ZDavP. Tožnik je sicer pravni temelj zahtevka v pritožbi spremenil, vendar je tudi po oceni sodišča vloga tožnika jasna in je bila s strani tožene stranke tudi pravilno presojena. Ob tem sklicevanje na vloženo tožbo, glede na nesuspenzivno naravo pravnih sredstev po ZDavP ne spremeni razlogov glede odločitve tožene stranke. Ob takem stanju stvari je tudi po presoji sodišča prvostopni davčni organ odločal v obravnavani zadevi v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje ZDavP (20. členu) in podal svojo oceno glede pritožbe v smislu ali ji bo mogoče ugoditi. Zaradi vsega navedenega sodišče zaključuje, da so tako razlogi, kot odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilni.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek v zvezi z izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.