Jedro

Neizpolnjevanje že enega pogoja od zahtevanih kumulativnih pogojev za napredovanje v naziv je dovolj za zavrnitev zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka. V obrazložitvi navaja, da je tožnici z odločbo z dne 1.4.1993 podeljen naziv mentorica za obdobje desetih let in da je tožnica vložila zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka dne 18.7.1994. Glede na to bi tožnica lahko napredovala v naziv svetovalka na podlagi 1. odstavka 20. člena pravilnika iz leta 1992 ali na podlagi 11. člena pravilnika iz leta 1994. Tožena stranka navaja, da je ravnateljica tožničina dodatna strokovna dela ovrednotila skupaj s 30 točkami. Tožena stranka pa ugotavlja, da je tožnica strokovna dela iz b do f razdelka 18. člena opravila pred pridobitvijo naziva mentorica. Tožnica kot zahtevnejše drugo strokovno delo navaja tudi dvakratno mentorstvo učiteljici pripravnici, kar se točkuje s 4 točkami in enoletno razvojno - raziskovalno delo v povezavi z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport, s 3 točkami. Iz dokumentacije ni mogoče ugotoviti ali sta bili omenjeni strokovni deli opravljeni po zadnjem napredovanju. V kolikor je temu tako, je tožnica po zadnjem napredovanju dosegla 7 točk iz b do f razdelka 18. člena pravilnika, kar pa je premalo za napredovanje v naziv svetovalka, pa tudi premalo za izjemno napredovanje v naziv svetovalka po novem pravilniku. Ta določa, da stranka ob prvem napredovanju lahko uveljavlja točke, ki jih je že uveljavila pri prejšnjem napredovanju v naziv mentor, vendar mora do uvedbe postopka za napredovanje v naziv zbrati skupaj najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, navedena v razdelkih od c do f 18. člena tega pravilnika. Tega pogoja tožnica ne izpolnjuje, saj je dosegla iz navedenih zahtevnejših razdelkov 18. člena pravilnika le 6 točk. Tožnica v tožbi navaja, da je v letu 1992 vložila zahtevo za napredovanje v naziv mentorica, ker takrat ni mogla pridobiti vseh potrebnih dokazil, s katerimi bi lahko dokazovala, da izpolnjuje pogoj drugega strokovnega dela za naziv svetovalec. Ko je ta dokazila pridobila, je dne 31.5.1994 poslala toženi stranki "Prošnjo za spremembo naziva", ki je bila pravzaprav po svoji vsebini vloga za obnovo postopka. Tožena stranka bi morala to vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka in na tej podlagi upoštevati vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih je tožnica predložila že v prvem postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne, ker tožnica za napredovanje v višji naziv ne izpolnjuje pogoja drugega strokovnega dela, ne po pravilniku iz leta 1992 in ne po pravilniku iz leta 1994. Glede vloge, ki naj bi bila predlog za obnovo postopka, pa tožena stranka meni, da jo je pravilno obravnavala kot zahtevo za napredovanje in ne kot vlogo za obnovo postopka.

Tožba ni utemeljena.

Glede na to, da je bil tožnici z odločbo dne 1.4.1993 podeljen naziv mentorica, bi tožnica na podlagi nove zahteve lahko napredovala v naziv svetovalka, če bi po Pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 54/93 - pravilnik iz leta 1992) izpolnjevala med drugim tudi pogoj drugega strokovnega dela iz 6. člena, to je, da bi v času od zadnjega napredovanja v naziv imela najmanj 18 točk iz različnih vrst drugega strokovnega dela, od tega najmanj 9 točk iz b, c, č, d ali e točke 18. člena. Tožnica bi lahko izjemno napredovala tudi po 11. členu v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94 - pravilnik iz leta 1994), če bi zbrala 18 točk za dodatna strokovna dela, navedena v c, č, d, e ali f razdelku 18. člena pravilnika, opravljena do uveljavitve pravilnika.

V skladu z določili pravilnika iz leta 1992 je tožena stranka pravilno upoštevala le tisto dodatno delo, ki ga je tožnica opravila po zadnjem napredovanju, to je po 1.4.1993, in ker je na tej podlagi ugotovila, da je tožnica zbrala le 7 točk, je pravilno ugotovljeno, da tožnica zahtevanega pogoja ne izpolnjuje.

Po določbah o izjemnem napredovanju na podlagi pravilnika iz leta 1994 je tožena stranka upoštevala vsa dodatna strokovna dela tožnice, vendar je glede na zahtevo o strukturi tega dela ugotovila, da je tožnica zbrala le 6 točk (iz c) razdelka 18. člena pravilnika.

Na tej podlagi je odločitev tožene stranke pravilna, ker tožnica ne izpolnjuje enega od zahtevanih pogojev za naziv svetovalka.

Neizpolnjevanje že enega pogoja od zahtevanih kumulativnih pogojev za napredovanje v naziv pa je dovolj za zavrnitev zahteve.

Tožbeni ugovor, da je z vlogo z dne 31.5.1994 predlagala obnovo postopka, je neutemeljen. Navedeno vlogo, ki sama zase niti ni jasna, je v zvezi z dopolnitvijo z dne 18.7.1994 tožena stranka pravilno obravnavala kot zahtevo za napredovanje in ne kot predlog za obnovo postopka, v katerem je pridobila naziv mentorica. Iz dopolnitve namreč jasno izhaja, da tožnica uveljavlja zahtevo za napredovanje v višji naziv svetovalka. Poleg tega pa je tožnica v postopku za podelitev naziva mentor v celoti uspela, saj je bil postopek uveden na njeno zahtevo, da se ji podeli naziv mentorica, in zaključen z odločbo o podelitvi tega naziva.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).