Jedro

Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.

Izrek

I.Pritožba se delno zavrže, kolikor se izpodbijana sodba nanaša na nekdanjo prvo toženko.

II.Pritožbi se nadalje delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. 1. in 2. točki izreka delno razveljavi glede terjatev za tožnikovi plači za september in oktober 2015 in v celoti v II. 3. in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Sicer pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v vsem preostalem delu (v točkah izreka I. 1.-8. ter v II. 1. in 2. glede terjatve za plačilo kupnine 179.070 EUR z obrestmi in tožnikovih plač v obdobju januar-avgust 2015) potrdi.

IV.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti: pogodbe z dne 29. 12. 2011 in zemljiškoknjižnega dovolila, s katerima je tožnik prvi toženki prodal in prenesel nepremičnino z ID znakom parcela ... (I. 1. točka izreka); pogodbe z dne 17. 12. 2019 in zemljiškoknjižnega dovolila, s katerima je prva toženka to nepremičnino prodala in prenesla drugi toženki (I. 2. točka izreka); posojilne pogodbe in njenega aneksa z dne 14. 5. oziroma 12. 11. 2010 ter notarskega zapisa SV 807/11 z dne 27. 12. 2011 (s katerimi je druga toženka tož­niku posodila 200.000 EUR ter spremenila rok vrnitve in obrestno mero ter izposlovala zavarovanje) (I. 3. točka izreka); notarskega zapisa SV 452/11 z dne 8. 7. 2011, ki so ga sklenili tožnik in A. A. ter druga toženka, v delih, s katerimi je tožnik na drugo toženko prenesel svoj 40-odstotni delež v prvi toženki (I. 4. točka izreka); in notarskega zapisa SV 403/2015 z dne 2. 10. 2015, s katerim je druga toženka ta delež, ki je pripadal tožniku, prenesla na tretjo toženko (I. 5. točka izreka). Zavrnilo je izbrisno tožbo z zahtevkom, da se pri zgoraj navedeni nepremičnini izbrišejo vknjižbe lastninske pravice v korist druge in prve toženke ter se vzpostavi tožnikova lastnina (I. 6. točka izreka). Enako je storilo s tožbenim zahtevkom za vpise v sodni register navedenega deleža v prvi toženki: kot imetnici naj bi se izbrisali tretja in druga toženka ter vpisal tožnik (I. 7. točka izreka).

2.Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se učinki zgoraj navedene pogodbe, s katero je prva toženka drugi prodala navedeno nepremičnino, razveljavijo, kolikor je treba, da bi se plačale tožnikove terjatve do prve toženke za plačilo a) neplačane kupnine 179.070 EUR (po pogodbi med tožnikom in prvo toženko) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2011 do plačila in b) neizplačane neto plače v skupnem znesku 9415,40 EUR z zakonskimi zamudnimi ob­restmi, ki tečejo od vsakega od desetih mesečnih zneskov od 20. dne v ustreznem mesecu med januarjem in oktobrom 2015 (II. 1. točka izreka). Enako je storilo z zahtevkom, da mora druga toženka tožniku dopustiti plačilo teh terjatev iz navedene nepremičnine (II. 2. točka izreka).

3.Končno je zavrnilo stroškovne zahtevke po pravkar povzetih primarnih in podrejenih tožbenih zahtevkih (I. 8. in II. 3. točka izreka) ter tožnika zavezalo, da toženkam plača 5466,58 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka).

4.Tožnik se pritožuje, toženke pa na njegovo pritožbo niso odgovorile.

5.Pritožba delno ni dovoljena, sicer pa je delno (pretežno) neutemeljena in delno (v majhnem delu) utemeljena.

6.Prva toženka je med postopkom na prvi stopnji prišla v stečaj. Sodišče prve stop­nje tega ni zaznalo, popravljanje napake, da postopka ni prekinilo, pa ni več aktualno, saj kot izhaja iz uvoda današnje odločbe, je z izbrisom iz sodnega registra ta toženka tudi prenehala obstajati (četrta alineja prvega odstavka 521. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, ki mora biti ves postopek podana, neodpravljivost pomanjkljivosti, da te toženke ni več mogoče obuditi (76., 80. in 81. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pa pomeni, da pritožnik, kolikor se zanj neugodna izpodbijana sodba nanaša nanjo, za svojo pritožbo nima več pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP). V tem delu je bilo zato to treba zavreči (352. člen ZPP), kot izhaja iz sklepa iz I. točke izreka te pritožbene odločbe.

7.K utemeljenosti pritožbe ničesar ne prispeva poudarjanje, da naj bi bil drugotoženkin direktor B. B. s posojilom, navedenim v zgoraj povzeti I. 3. točki izreka izpodbijane sodbe - ki je najzgodnejši v nizu poslov, napadenih s tožbo -, pritožniku želel "zlovešče prevzeti" njegov delež v nekdanji prvi toženki. Ta pojem (enako kot v pritožbi tudi uporabljeni "sovražni prevzem") je brez uveljavljene in jasno opredeljene pravne vsebine.

8.Nedopusten nagib za sklenitev pogodbe pa izjemoma lahko vodi k njeni ničnosti. Za to zadevo je načeloma relevanten drugi odstavek, ki se nanaša na odplačne pogodbe, saj so s tožbo zajete samo takšne, v zvezi s prvim odstavkom 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki vsebuje pravilo, da nagibi ne vplivajo na veljavnost pogodb. Vendar je pritožbeno vztrajanje, da naj bi bil "direktor druge toženke [pri]tožniku pri reševanju likvidnostnih težav pomagal zgolj iz razloga, da [namesto njega] vstopi v lastniško strukturo [nekdanje] prve toženke", v nasp­rotju z dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Da je B. B. že pri samem dajanju posojila pritožniku računal, da ga ta ne bo mogel vrniti, s čimer naj bi se bil B. B. domnevno nedopustni namen nazadnje uresničil, je pritožbena navedba, ki je ravno tako brez opore v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Ker pritožbeno sodišče napak pri ugotavljanju dejanskega stanja ne ugotavlja po uradni dolžnosti (gl. drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno zatrjevanje nekega drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da bi bil pritožbeno grajan tudi način, kako je tisto sodišče ugotovilo to stanje, ne more uspeti. To za pritožnikovo pritožbo velja na vseh mestih, na katerih se graja ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi.

9.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, kako je bila v tej zadevi zasnovana tožba (pritožba pa nadaljuje isto tezo), na splošno še opozarja, da načeloma ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika maloprej navedenih nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuš­tva (gl. določbe 39., 40. in 89. ter 119. in 377. člena OZ). Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je imel vsak v nizu poslov v obdobju več let med pritožnikom in B. B. ter njunimi družbami kljub njihovi določeni dejanski vsebinski povezanosti svoje vsakokratne posebne okoliščine, v katerih zlasti ni bilo kršeno načelo enakovrednosti vzajemnih dajatev, ki bi se lahko sankcioniralo (z ničnostjo) samo v okviru in pod še dodatnimi pogoji iz maloprej navedenih obligacijskopravnih institutov (gl. prvi in drugi odstavek 8. člena OZ).

10.Razen navedenega naknadnega spoznanja pritožniku na prvi stopnji ni uspelo dokazati takšne medsebojne povezanosti s tožbo napadenih poslov, niti na pritožbeni stopnji s tem v zvezi uveljaviti nobenih napak prvostopenjskega sojenja.

11.Pritožnik je bil nesporno družbenik C., d. o. o. (družbe hčere nekdanje prve toženke), ki je bila od leta 2008 v finančnih težavah. Denar za premoščanje njene nelikvidnosti si je v tistem obdobju izposojal, med drugim pri drugi toženki, katere direktor je bil njegov prijatelj. Pri njej si je 12. 5. 2010 za pol leta in za mesečne obresti 1,65 % izposodil 200.000 EUR.

12.S tem posojilom povezana ugotovljena dejstva (niti sama po sebi niti v povezavi s prvostopenjskimi ugotovitvami o poznejših poslih) ne podpirajo pritožbenega stališča, da je B. B. že ob dajanju posojila gnal kakršenkoli nedovoljen ali nemoralen nagib. Posojilo je bilo stvarno utemeljeno s tem, da sta bila tožnik in B. B. prijatelja (gl. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in tem, da so se po tedanjem pričakovanju obeh teh akterjev navedeni družbi obetali veliki posli (gl. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Nič nenavadnega v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem ni v tem, da je posojilo vzel tožnik osebno in kot s. p. ter za razmeroma visoko obrestno mero, niti da je sprejel B. B. pogoj, da mora posojilo ob prejemu takoj nakazati navedeni družbi. Sodišče prve stopnje je nam­reč ugotovilo, da je bil tožnikov "modus operandi", da si je kot s. p. denar izposojal drugod (gl. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Poslovno stvarno utemeljeno s posojilodajalkine perspektive je bilo nadalje, da je posojilo, čeprav namenjeno delovanju njegovih družb, vzel pritožnik, saj je to načeloma zagotavljalo večje (neomejeno osebno) jamstvo kot pa po definiciji omejeno jamstvo dveh d. o. o. (matere in hčere) v finančnih težavah. Ravno zaradi teh tudi ni bila nič nenavadnega ali nedopustnega višja obrestna mera, saj ta odraža povečano tveganje, da posojilo ne bo vrnjeno (pri posojilih je ravno to izraz ekvivalence vzajemnih dajatev, da višje tveganje zahteva višje obresti). Isto potrjuje tudi ugotovljeno sočasno pritožnikovo izposojanje pri drugih pod enakimi pogoji. In prav tako se v pritožbi ne graja utemeljeno, da je bilo treba prejeto posojilo nakazati družbi. OZ pozna institut namenskega posojila, pri katerem sme posojilodajalec ob nenamenski porabi denarja odstopiti od pogodbe (578. člen OZ). Razumljivo, saj ko je posodil denar za določen namen (nakup stvari; financiranje podjema), je lahko preudaril, v kolikšni meri mu ta tudi zagotavlja določeno jamstvo (zaradi lastnosti stvari, ki zagotavljajo ohranitev njene vrednosti; zaradi predvidene uspešnosti podjema). Nenamenska poraba posega ravno v ta pravno zavarovani interes.

13.Skratka, pogoji posojila jasno odražajo okoliščine, v katerih je bilo dano, v njem pa se ne kaže nikakršna protipravnost ali nemoralnost.

14.Enako velja tudi za naslednji posel, podaljšanje zapadlosti posojila, ko ga ob dogovorjenem roku (13. 11. 2010) pritožnik ni mogel vrniti (prim. zgoraj povzeto I. 3. točko izreka), in dogovore, ko pritožnik niti ob podaljšanem roku 12. 5. 2010 posojila ni vrnil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zato 8. 7. 2011 dogovorjeno (napadeno pa je bilo to z zahtevkom pod zgoraj povzeto I. 4. točko izreka): da druga toženka od pritožnika in A. A., ki je bil tudi imetnik pos­lovnega deleža v nekdanji prvi toženki, kupi (od vsakega) 40-odstotni delež; da ji prodata svoje deleže tudi v navedeni družbi hčeri in v D. d. o. o.; da bosta na skupščini nekdanje druge toženke glasovala za razrešitev pritožnika kot njenega direktorja in imenovanje B. B. na to mesto ter da bosta še vsaj štiri leta ostala zaposlena pri eni od navedenih družb. Pritožnik se je tudi zavezal prenesti na nekdanjo prvo toženko pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine z ID znakom parcela ..., za katero je bil že plačal 46 obrokov, nekdanja prva toženka pa je prevzela plačilo preostalih 14.

15.Sodišče prve stopnje je glede teh poslov ugotovilo, da je pritožnik, kot je sam povedal, želel, da njegovo podjetje posluje naprej in da 23 delavcev ne izgubi službo, ter da je te posle dojemal kot lasten poslovni riziko, medtem ko je na nasprot­ni strani druga toženka poleg posojila pritožniku za reševanje njene nelikvidnosti nekdanjo prvo toženko morala tudi dokapitalizirati (8. točka obrazložitve).

16.Pritožbeno sodišče zato, ker je vsak od udeležencev pravkar opisanega aranžmaja prispeval (in tvegal) svoj delež k reševanju nekdanje prve toženke in njene družbe hčere, pritrjuje sodišču prve stopnje, da se v navedenih poslih ne kaže nikakršen nedopusten nagib (prim. na istem mestu v obrazložitvi izpodbijane sodbe in v 10. točki tiste obrazložitve). Ob tem še pripominja, da ker je pritožniku ostal 10-odstotni delež nekdanje prve toženke, je imel po naravi stvari dodaten ekonomski motiv, da skupni podjem reševanja njegovih družb uspe. Tudi to je prispevalo k ekvivalenci prispevkov.

17.Mimo na prvi stopnji ugotovljenih dejstev in brez opore v njih je pritožbeno zatrjevanje, da je bil "v ozadju nedopusten način in načrt prevzeti družbo tožnika" in da ta "posojila na dan prvotne zapadlosti res ni bil zmožen poplačati, kar je direktor druge toženke tudi izkoristil, saj je vedel in na to tudi računal, da tožnik tako visokega zneska ne bo zmožen poplačati niti po preteku dodatnih 6 mesecev". Pritožbeno sodišče v zadevi ne sodi na novo, temveč izhaja iz izpodbijane sodbe, zlasti pri ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je pritožnikovo breme, ki ga v tej zadevi ni zmogel, da prikaže ne le, da je, temveč tudi zakaj je bilo dejansko stanje na prvi stopnji napačno ugotovljeno.

18.Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo njegovo zavezo, da bo na skupščini nekdanje prve toženke glasoval za svojo razrešitev in za imenovanje B. B. za direktorja. To naj bi bilo nično po drugem odstavku 311. člena ZGD-1. Vendar ni šlo za to, da bi pritožnik glasoval "po navodilu družbe, organa vodenja ali nadzora", temveč za enega od ukrepov sanacije pritož­nikovih družb, pri kateri je prostovoljno sodeloval. Druga toženka bi bila sicer kot pridobiteljica 80-odstotnega deleža mogla sama imenovati novega direktorja, neoziraje se na pritožnikovo voljo, a se je B. B. s pritožnikom dogovoril za diskretnost (da se korporacijske spremembe v sodni register ne vpišejo takoj), da se ohrani pritožnikovo dobro ime v poslovnih krogih in ne ogrozijo predvideni posli (gl. 10. točko obrazložitve).

19.Podobno velja za pritožbeno grajanje prvostopenjske presoje pritožnikove zaveze, da bo še štiri leta delal za eno od družb, v katerih je prenesel svoje deleže, sicer pa plačal visoko pogodbeno kazen. Po oceni pritožbenega sodišča ni pomembno, ali je to primerljivo s konkurenčno klavzulo (kot je menilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa to graja), temveč je odločilno to, da so v kritičnem času za nadaljnji obstoj teh družb vsi vpleteni prispevali svoja sredstva (in tvegali, da ostanejo brez njih, kar se je v pritožnikovem primeru uresničilo; zdi se, čeprav tega ni bilo treba ugotavljati, da se je uresničilo tudi na strani druge toženke, saj je kljub njeni dokapitalizaciji nekdanje prve toženke ta končala v stečaju). V tem je po oceni pritožbenega sodišča mogoče razpoznati ekvivalenco prispevkov, ki je pomembna s stališča pravil o oderuški pogodbi.

20.Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabiti drugi odstavek 40. člena OZ med drugim zato, ker ni bil izpolnjen tam izrecno določeni pogoj, da je za domnevno nedopustni nagib B. B. sovražno prevzeti njegovo družbo vedel tudi pritožnik. Ta je v pritožbi poudaril, da za ta nagib ni ne vedel ne mogel vedeti, a da naj ne bi bilo pomembno njegovo vedenje, pač pa B. B. nagib. Po oceni pritožbenega sodišča pa navedeni prvostopenjski razlog v resnici pokaže, da se določbe 40. člena OZ že v izhodišču slabo prilegajo dejanskim okoliščinam te zadeve (že sami tožbeni tezi). Nagibi, kadar niso dopustni, po določbah tega člena izjemoma vplivajo na veljavnost pogodbe zato, ker je cilj pogodbe, ki sama po sebi ni nedopustna (to bi bila pod pogoji prejšnjega, 39. člena OZ), škodovanje nekomu tretjemu (tipično, prodaja stvari, da bi se preprečila izvršitev sodbe, po kateri je to stvar treba izročiti); ravno zato je pogoj za ničnost tudi sopogodbenikovo (dejansko ali po okoliščinah dolžno) vedenje glede takšnega zavržnega pogodbenikovega cilja (zaradi tega vedenja sopogodbenik postane udeleženec nedopustnega pogodbenikovega prizadevanja). Po tožbeni tezi pa naj bi si bil B. B. prizadeval škodovati pritožniku, ne pa nekomu tretjemu. Člen 40 OZ v tej zadevi tako sploh ni uporabljiv.

21.O nekoliko višji prvotni obrestni meri je bilo rečeno, da je bila v okoliščinah, v katerih je bila dogovorjena, normalna, s čimer je že mogoče v celoti zavrniti obsežnejše pritožbene navedbe o oderuških obrestih v smislu 377. člena OZ.

12.Načeloma je bolje prilegajoča se pravna podlaga za presojo tožbenih zahtevkov od 40. člena prvi odstavek 119. člena OZ, ki opredeljuje oderuško pogodbo ("Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična."). Neutemeljeno, neoziraje se na dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje, in pa počez se v pritožbi uveljavlja, da je pritožnik dokazal objektivni in subjektivni element oderuške pogodbe, slednjega s tem, da je druga toženka (tj. njen direktor) izkoristila pritožnikovo stisko in slabo premoženjsko stanje. Da je bil nedopusten nagib B. B. podan že ob dajanju posojila, je bilo že zgoraj zavrnjeno kot nedokazano. Da je bil vsak posamezen posel oderuški kot tudi vsi skupaj, pa je zatrjevano počez (in tudi sicer ni dokazano, pač pa je pri vsakem v nizu obravnavanih poslov na prvi stopnji ugotov­ljena ekvivalenca). Da je bilo zlorabljeno prijateljsko zaupanje, na prvi stopnji tudi ni bilo ugotovljeno (vsaj ne na način, kot ga uveljavlja pritožnik; kolikor posojilo ni bilo vrnjeno, ugotovljeno pa je bilo, da ga je pritožniku B. B. dal zaradi njunega tedanjega prijateljstva, je prej mogoče reči, da zaupanja ni upravičil pritožnik). V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pritožnik ravnal po svoji prosti volji in sprejel poslovno tveganje, da mu svojih družb ne bo uspelo rešiti, je pritožbeno zatrjevanje, da je drugotoženkin direktor "vedel, da mu [pri]tožnik zaupa in da bo naredil vse in na način, kot mu bo to naročil". S čim naj bi bil B. B. "zavestno prikrival informacije, zaradi katerih nas­protna stranka oblikuje drugačno poslovno voljo" (itd.), pritožnik tudi ne pove, na prvi stopnji pa ni bilo nič takega ugotovljeno (poleg tega citirane navedbe nakazujejo na - nedokazano - prevaro, kjer pa posledica ni ničnost; gl. 49. člen OZ).

13.Ravno tako pritožnik ne more uspeti s kritiko ugotovitve, da B. B. ni bil takoj vpisan v sodni register kot novi direktor nekdanje prve toženke zato, ker sta si v soglasju s pritožnikom prizadevala, da slednji ne bi bil ob svoje dobro ime in da ne bi bila ogrozila dobičkonosnih poslov, ki sta si jih obetala (prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Po pritožnikovem zatrjevanju je bil pravi razlog ta, da je bil sam "še naprej izpostavljen kot odgovorna oseba prve toženke". Tak­šen ("frontalen") pritožbeni napad ne more uspeti, pač pa bi bil pritožnik moral prikazati, da kakšen njegov dokaz glede pravkar citiranih dejstev, ki jih je zatrjeval na prvi stopnji, ni bil izveden, ali da iz kakšnega izvedenega dokaza izhaja nekaj drugega, kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik v tej smeri sicer zastavi svojo nadaljnjo kritiko, da je nedopustni namen drugotoženkinega direktorja razviden iz same njegove izpovedbe, saj da je vedel, da se pritožnikovim družbam obetajo veliki posli. Vendar pa slednje sploh ni sporno (in je bilo, kot je že bilo prikazano, eden od razlogov, da je pritožnik dobil visoko posojilo, ki od začetka ni bilo z ničimer drugim zavarovano, kot s temi domnevno ugodnimi obeti). Nato se povrne k svojemu prej opisanemu neustreznemu načinu grajanja, da je B. B. računal, da danega posojila pritožnik ne bo mogel vrniti.

14.Pritožba na več mestih nekonkretizirano navaja "pritiske" drugotoženkinega direktorja na pritožnika. Kolikor gre za prizadevanje za vrnitev ali zavarovanje posojila, pritisk ni nedopusten.

15.Sodišče prve stopnje je tudi še ugotovilo, da je pritožnik prvi toženki 29. 12. 2011 prodal svojo nepremičnino, na kateri je hiša, v kateri je živel (ničnost te prodaje je iztoževal z zahtevki, ki so bili zavrnjeni pod zgoraj povzetimi I. 1., I. 2. in I. 6. točko izreka izpodbijane sodbe). Pritožnik graja ugotovitev, da je dejansko prejel kupnino za nepremičnino, in oceno sodišča prve stopnje, da med vrednostjo nep­remičnine in 150.000 EUR kupnine zanjo ni bilo nesorazmernosti. Vendar pa pri prvem zanemari, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila kupnina dejansko nakazana, kot izhaja iz dokaznih listin v prilogah B 11-16, samo po teh listinah (gl. na koncu 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Izključno nanje se osredotoča pritožba. Pritožnik pa s takšnim grajanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi ne more uspeti, saj se ne sooči z bolj razčlenjenimi razlogi o dejanskem plačilu kupnine, o katerih je v svojem zaslišanju podrobno izpovedoval drugotoženkin direktor, ki mu je sodišče prve stopnje tudi verjelo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na tistem mestu v izpodbijani sodbi je bilo tudi pojasnjeno, pritožnik pa to ignorira, da za nepremičnino, ki je bila 22. 11. 2011 ocenjena na 250.000 EUR, ni prejel samo 150.000 EUR kupnine, izrecno namenjene za nepremičnino, pač pa še 50.000 EUR za pohištvo, 6500 EUR za videonadzorni sistem, 2500 EUR za agregat, kupovalka pa je prevzela tudi obveznost plačati izvajalcu nadstreška 32.000 EUR, ki mu jih pritožnik še ni bil plačal, skupno torej 241.000 EUR. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da kršitve načela ekvivalence ni bilo, sploh pa ne takšne, ki bi se sankcionirala po pravilih o oderuški pogodbi z ničnostjo. Da je res tako, še dodatno potrjuje, kar sicer izhaja iz drugih mest v izpodbijani sodbi: pritožnik je plačal tri četrtine lizinških obrokov za hišo, se pravi, ne njene celotne vrednosti, poleg tega pa je v hiši tudi po prodaji lahko več let neodplačno bival. Da je "izgubil hišo", je torej še nadaljnja pritožbena trditev brez opore v (neizpodbitih) ugotovitvah sodišča prve stopnje.

16.Končno ni utemeljeno niti pritožbeno stališče, da je prodajna pogodba z dne 29. 12. 2011 za navedeno nepremičnino nična, ker naj takrat nekdanje prve toženke kot kupovalke nepremičnine pritožnik ne bi bil več upravičen zastopati, saj kot je že bilo navedeno, je bil že prej razrešen kot direktor. Pritožbeni razlogi tu niso razumljivi. Razlogi iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil pritožnik takrat na strani kupovalke formalni direktor, vendar z mandatom pravega direktorja (že imenovanega, a kot takšnega še ne vpisanega v sodni register), so v celoti pravilni.

17.Ne da bi bilo to posebej izpodbijano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v obraz­ložitvi izpodbijane sodbe ne omenja tretja toženka, zoper katero so bili tožbeni zahtevki tudi zavrnjeni (I. 5. in I. 7. točka izreka). In vendar je tisto sodbo mogoče preizkusiti, saj so zahtevki zoper to toženko logično povezani s tistimi zoper drugo toženko. Prenos nekdanjega pritožnikovega deleža na tretjo toženko naj bi bil ničen, ker naj bi bil ničen predhodni prenos na drugo toženko. Ker pa je sodišče spoznalo, da slednji ni bil ničen, je bila utemeljeno zavrnjena tudi ugotovitev ničnosti prenosa na tretjo toženko.

18.V navedenih delih je bilo zato treba izpodbijano sodbo potrditi, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP), potem ko se pritožbeni razlogi niso pokazali za utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ki jih ne bi moglo samo odpraviti.

19.Pritožba je utemeljena le delno pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Edini razlog zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka na tej podlagi je bil zamujeni rok po prvem odstavku 257. člena OZ, skladno s katerim se izpodbojna tožba v primeru odplačnega razpolaganja lahko vloži v enem letu. Tožba v tej zadevi je bila namreč vložena 22. 1. 2021, navedeni zahtevek pa uperjen zoper pogodbo z dne 17. 12. 2019, s katero je nekdanja prva toženka drugi toženki prodala nepremičnino z ID znakom parcela ... Vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je od 29. 3. do 31. 5. 2020 (za 64 dni) zadržal tek materialnih prekluzivnih rokov, kakršen je zgoraj navedeni (prim. 16. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 584/2022 z dne 19. 12. 2023). Naslednje zadržanje je trajalo med 20. 11. 2020 in 31. 1. 2021 (72 dni) na podlagi Sklepa o začas­nem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Uradni list RS št. 167/2020; bolj podrobno gl. 20. točko obrazložitve pravkar navedene sodbe V Cpg 584/2022).

20.To pomeni, da je sodišče prve stopnje prenaglo zavrnilo tožbeni zahtevek za domnevno neizplačane pritožnikove plače za september in oktober 2015. Glede zgodnejših plač je izpodbijana sodba pravilna na podlagi uporabljenega pravila o prekluzivnem materialnopravnem roku, glede terjatve za preostanek kupnine 179.070 EUR po pogodbi z dne 29. 12. 2011 med pritožnikom in prvo toženko za nepremičnino z ID znakom parcela ... pa zato, ker iz zgornje obrazložitve izhaja, da ta terjatev ne obstaja, saj ni bila izpodbita ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik po tej pogodbi prejel celotno kupnino.

21.Kadar pritožbeno sodišče delno razveljavi odločbo, lahko po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (na tem temelji IV. točka današnjega izreka).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8, 40, 86, 119, 119/1, 578