Jedro

Izvajalec mora sporočiti naročniku napake svojega dela, za katere ve ali bi lahko vedel, če naj si zagotovi pravice, ki mu gredo po členih 614 do 616 ZOR. To velja tudi za očitne napake, ki jih naročnik ni takoj grajal.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo napak na način, da toženka po pravilih stroke na novo položi talno in stensko keramiko, montira sifon, demontira in montira kopalniške elemente in drugo. Ugotovilo je namreč, da toženka ni v smislu 614. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) napak reklamirala nemudoma, saj bi lahko sama takoj ugotovila, da gre za preširoke fuge, izbočenost in vbočenost ter zazidanje odtoka.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je toženka prevzela delo, ker sicer vodovodni instalater ne bi mogel montirati. Ko jo je instalater 21.6.1995 opozoril na napake, bi jih morala grajati, ne pa angažirati izvedenca. Vse napake so bile namreč vidne s prostim očesom. Protispisna je trditev o izjavi predstavnika tožene stranke, da bodo odpravili napake.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodb nižjih sodišč, tako da bo zahtevku ugodeno, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Trdi, da ni šlo za prepozno grajanje napak. Delo ni bilo prevzeto, če je šele instalater odkril napake. Tožnica je gospodinja in se na keramiko ne spozna. Čim je ugotovila z izvedencem napake, jih je grajala.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Reviziji se ugodi.

V čem naj bi bila podana procesna kršitev, revizija ne razloži. Tiste takšne kršitve, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa ni.

Nižji sodišči materialnega prava nista pravilno uporabili. Ne iz razlogov, ki jih navaja revizija, marveč zato, kakor se je pokazalo pri uradnem preizkusu napadane odločitve (386. člen ZPP/77), ker sodišči nista uporabili določb tretjega odstavka 614. člena ali 617. člena ZOR.

Pravilno sta sicer opredelili med strankama nastalo poslovno razmerje po predpisih o pogodbi o delu (XII. poglavje drugega dela ZOR). V tem razmerju je (bila) tožnica naročnica in toženka prevzemnica posla. Po tožbenih navedbah so podlaga uveljavljanega jamčevalnega zahtevka napake opravljenega dela. Ne le, da sta jih sodišči ugotovili, in to kot očitne, marveč je celo tožena stranka sama v odgovoru na tožbo prostodušno priznala, da "nobena od napak ni bila skrita, obratno, vse so bile jasno vidne že na prvi pogled". Iz tega sledi, da je toženka vedela za napake, pa nanje tožnice ni opozorila. Tej ugotovitvi nasprotne trditve tožena stranka sploh ni postavila. Le-ta je torej kot strokovnjakinja (drugi odstavek 18. člena ZOR) vedela za napake, pa jih ni sporočila tožnici, ki se na naročena dela ni spoznala, kakor je bilo ugotovljeno. Takšno nevestno ravnanje toženke seveda ne sme biti nagrajeno s tem, da bi se lahko otresla svoje jamčevalne odgovornosti s tem, da bi se sklicevala na to, da je tožnica izgubila pravico zahtevati odpravo napak, ker jih ni grajala nemudoma (razlog iz prvega odstavka 614. člena in prvega odstavka 618. člena ZOR). Zakon sankcionira takšne primere nevestnega ravnanja prevzemnika posla z določbo o tem, da sicer po pregledu in prevzemu opravljenega dela prevzemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri navadnem pregledu, kar pa ne velja, če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal (tretji odstavek 614. člena ZOR). Ali s splošno postavljeno določbo, da se prevzemnik posla ne more sklicevati na kakšno določbo 614. do 616. člena ZOR, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku (617. člen ZOR).

Omenjeni določbi, od katerih pride prva v poštev, če je bil prevzem opravljen, ali druga, če ni bil, sta konkretizacija načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Kdor ravna nevestno ali nepošteno, ne more uživati pravic, ki mu jih sicer daje zakon. V tem primeru pravice, sklicevati se na tožničino zamujeno grajo napak. Skratka, izvajalec mora sporočiti naročniku napake svojega dela, za katere ve ali bi lahko vedel, če naj si zagotovi pravice, ki mu gredo po členih 614 do 616 ZOR. To velja tudi za očitne napake, ki jih naročnik ni takoj grajal. Ob takšnem razmisleku o tem sporu se je pokazalo, da je napadena odločitev materialnopravno nepravilna. Ker sodišče zaradi svojega zmotnega stališča ni raziskalo vseh pomembnih dejanskih okoliščin o uveljavljanem načinu odprave napak in drugem, je moralo revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o stvari sami (drugi odstavek 395. člena ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP/77.