Jedro

Rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo je materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati; veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnika za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge zavrgel kot prepozno. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik navedeno zahtevo oddal priporočeno na pošto po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Iz tega razloga je bilo potrebno zahtevo tožnika zavreči. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da – zaradi življenja in zdravljenja v Parizu – ni vedel za rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP; pa tudi sicer ni vedel, da mora sploh vložiti zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge. Ne glede na navedeno tožnik niti ni zamudil z vložitvijo zahteve za verifikacijo, saj je rok iz 11. člena ZNISESČP instrukcijske in ne prekluzivne narave. To naj bi bilo tudi v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki zagotavlja varstvo premoženja. Nadalje tožnik še navaja, da je toženka z izpodbijanim aktom kršila načelo zakonitosti, materialne resnice in zaslišanja strank. Izpodbijanemu aktu tožnik očita tudi neustavnost, saj je bil z njegovo izdajo proti slovenskim imetnikom deviznih vlog (pri Ljubljanski banki) diskriminiran oziroma je bilo poseženo v pravico iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega akta.

3. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa. Navaja še, da je bil ta v celoti izdan v skladu z ZNISESČP – katerega ustreznost je potrdilo že tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) – zaradi česar toženka predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog št. 4023862, 4023994 in 8304246 (v nadaljevanju zahteva).

6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne prereka ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP1. Gre za rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo2. Gre torej za materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar – v nasprotju z naziranji tožnika – tega ni (bilo) mogoče podaljšati; veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva. Iz tega razloga tudi vložena zahteva tožnika po izteku navedenega roka ni bila pravočasna.

8. Tudi sicer je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom pravne varnosti, pri tem pa ne gre niti za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP zgolj na formalistični podlagi. Temu pritrjuje tudi ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji), kjer se je (posredno) že izreklo o ustreznosti določitve prekluzivnega materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Glede na to ne držijo niti zaključki tožnika, da naj bi navedeni prekluzivni rok nasprotoval Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma Protokolu št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin, ki ureja varstvo premoženja. Z določitvijo tega roka pa niso bili – proti slovenskim varčevalcem – diskriminirani niti upravičenci iz ZNISESČP, saj je bilo ravno sprejetje tega zakona (in posledično roka za uveljavljanje pravic iz 11. člena) namenjeno odpravi neenakosti med njimi oziroma vzpostavitvi sheme za poplačilo starih deviznih vlog upravičencem iz ZNISESČP (s strani Republike Slovenije).

9. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da naj bi toženka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila določbe upravnega postopka, in sicer načelo zakonitosti in načelo materialne resnice. Tožbene navedbe v zvezi s tem so namreč pavšalne, saj je tožnik le navedel kršitev omenjenih načel, brez kakršnekoli nadaljnje obrazložitve. Iz tega razloga preizkus tožbenih navedb v tem delu ni bil mogoč. Kršeno pa ni bilo niti načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki sicer organu nalaga dolžnost, da stranki upravnega postopka da možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V določenih primerih, ki jih določa zakon, je namreč možen odstop od tega načela, med drugim tudi v primeru, ko organ v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP po skrajšanem postopku odloči o zadevi. V predmetni zadevi je pravnorelevantna dejstva (v zvezi s pravočasnostjo vložitve zahteve) toženka lahko v celoti ugotovila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, oziroma dejstev, ki so ji bila znana, s čimer so bili pogoji iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP izpolnjeni. Tako zaslišanje tožnika kot stranke niti ni bilo potrebno (tretji odstavek 144. člena ZUP), toženka pa je svojo odločbo lahko pravilno oprla na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 9. člena ZUP). Sodišče je pri vsem tem upoštevalo okoliščino, da datum overitve podpisa na zahtevi (8. 3. 2018) oziroma datum, ko je bila zahteva poslana toženki (24. 4. 2018) med strankama niti ni bil sporen. Tožnik namreč navedenih dejstev, razvidnih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti ni prerekal. 10. Nazadnje niso utemeljene niti tožbene navedbe v zvezi z boleznijo in življenjem v Parizu, s katerimi je tožnik smiselno opravičeval zamudo pri vložitvi zahteve. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč mogoča le v primeru zamude procesnih rokov, ne pa v primeru zamude materialnih rokov, za kar gre v konkretnem primeru3. Tudi sicer tožba ni primerno sredstvo, s katerim bi tožnik predlagal vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo pri vložitvi zahteve. Po prvem odstavku 106. člena ZUP je namreč treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje; torej toženki.

11. Glede na datum toženkinega prejema priporočene pošiljke (24. 4. 2018) oziroma datum oddaje le-te (po 8. 3. 2018) tožnik torej ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla zahtevo tožnika. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno. Tožnik namreč niti ni prerekal ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil pravočasno oziroma v roku iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP; nova dejstva, ki jih je tožnik – v zvezi s smiselnim utemeljevanjem vrnitve v prejšnje stanje glede vložitve zahteve – navajal v tožbi, pa za odločitev niso bila pomembna oziroma relevantna, kot pojasnjeno že zgoraj v obrazložitvi. Iz tega razloga sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Tožnik je namreč v upravnem sporu izpodbijal sklep o zavrženju zahteve, tj. procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

1 Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že toženka – zahtevo oddal priporočeno na pošto po 8. 3. 2018. Iz dokumentacije je namreč moč razbrati, da je tega dne tožnik overil svoj podpis na sami zahtevi, zaradi česar te pred navedenim datumom niti ni mogel poslati toženki. Toženka je zahtevo tožnika prejela 24. 4. 2018. 2 Sodna praksa Vrhovnega sodišča tudi sicer med materialne šteje roke, ki so določeni z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (glej npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 63/2012 z dne 5. 12. 2012). 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015.