Jedro

Storilec je tisti, ki mora poskrbeti, da naložene obveznosti opravi uspešno znotraj preizkusne dobe oziroma v roku, ki ga naloži sodišče. V kolikor tega ne stori, mu je sodišče dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Le v izjemnih primerih, če bi bilo izkazano, da storilec iz objektivnih razlogov, torej iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ni mogel opraviti naložene obveznosti, bi lahko sodišče postopalo drugače. Nepravilnosti pri poslovanju izvajalcev rehabilitacijskih programov v zvezi z vabljenjem storilca na udeležbo v edukacijskih delavnicah ne predstavljajo opravičljivega razloga za neudeležbo v delavnicah, saj neizpolnitev teh obveznosti ni posledica (zgolj) nepravilnosti pri poslovanju pristojnih organov, temveč (tudi) storilčeve malomarnosti in neskrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in tako ni mogoče šteti, da bi bili izkazani objektivni razlogi, zaradi katerih storilec ni mogel pravočasno izpolniti naložene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi prišlo do zapletov pri delu zdravstvenega doma že v fazi izdaje zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu in kot bistveno izpostavlja, da je razlog za neizpolnitev obveznosti udeležbe v delavnicah v tem, da storilec nikoli ni bil vabljen na delavnice, niti ni bil obveščen o prenosu pristojnosti za izvajanje delavnic, kar bi izvajalci morali storiti skladno z določbami Zakona o splošnem upravne postopku (ZUP) kot upravni organi in nosilci javnih pooblastil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 8. 3. 2016 sprejelo vsebinsko enako odločitev sedaj izpodbijanemu sklepu, ki pa ga je sodišče druge stopnje s sklepom EPVDp 59/2016 z dne 10. 5. 2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Višje sodišče v Celju je z omenjenim sklepom prvostopenjskemu sodišču naložilo, da se s poizvedbami pri Javni agenciji RS za varnost prometa pridobi podatke o tem kolikokrat in na kakšen način je bil storilec vabljen na edukacijske delavnice ter pridobi dokazila o vročitvah vabil kot tudi dokazila o vročitvi obvestila o prenosu pristojnosti na agencijo, na podlagi pridobljenih podatkov pa oceni, ali je storilec imel zadostne možnosti za izpolnitev obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah in ali razlog za neizpolnitev za obveznosti izhaja iz storilčeve sfere, ali pa izven sfere njegovega delovanja oziroma ali je do neizpolnitve obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah prišlo iz razlogov, na katere storilec objektivno ni imel možnosti vplivati. Sodišče prve stopnje je ob siceršnjem zavedanju dolžnosti slediti navodilom višjega sodišča zavzelo stališče, da za odločitev v danem primeru ni potrebno ugotavljati, ali je bil storilec pravilno in pravočasno vabljen na delavnice ter kolikokrat in na kakšen način je bil vabljen, zaradi česar je ob ponovni presoji pogojev za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sprejelo enako odločitev z dodatno utemeljitvijo. Tako zagovornik v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotilom višjega sodišča in je odločilo o zadevi, ne da bi pridobilo podatke o vabljenju in o vročitvi obvestila storilcu o prenosu pristojnosti za izvajanje edukacijskih delavnic, vendar pa takšno postopanje ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot neutemeljeno navaja zagovornik, saj kljub neupoštevanju navodil višjega sodišča to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Bistveno je bilo namreč navodilo pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ponovno oceni, ali je storilec imel zadostne možnosti za izpolnitev obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah in ali razlog za neizpolnitev te obveznosti izhaja iz storilčeve sfere. Takšno oceno je sodišče prve stopnje ob dodatni utemeljitvi sprejelo na podlagi do tedaj pridobljenih dokazov in glede na dodatno obširnejšo obrazložitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče taki oceni pritrjuje kot pravilni.

5. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavilo: (-) da je bil storilec s svojimi obveznostmi in posledicami neizpolnitve teh obveznosti podrobno seznanjen v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, (-) da ima ravno storilec največji interes, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši in da bi zato moral v primeru, če rehabilitacijskega programa iz kakršnegakoli utemeljenega razloga ni mogel opraviti v času preizkusne dobe, o tem obvestiti sodišče pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti, (-) da se v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja od storilca pričakuje večja aktivnost in dosledno izpolnjevanje naloženih obveznosti, (-) da tudi dejstvo, da je storilec prava neuka stranka, ne opravičuje njegove pasivnosti, da storilčevo ravnanje, ko do vključitve v rehabilitacijski program več kot leto dni ni storil nič v smeri izboljšanja svojega odnosa do varnosti cestnega prometa in da ni izkazal resen namen odpraviti razloge, ki so privedli do storitve prekrškov.

6. Ker šesti odstavek 202.d člena ZP-1 določa, da mora sodišče v izreku sklepa, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, navesti čas trajanja preizkusne dobe in obveznosti po tem zakonu in o zakonu o voznikih, ki jih mora storilec prekrška izpolniti ter rok za predložitev dokazil o izpolnitvi teh obveznosti, je jasno, da sodišče le naloži obveznosti, storilec pa je tisti, ki jih mora izpolniti in predložiti dokazilo o izpolnitvi teh obveznosti. Storilec je tako tisti, ki mora poskrbeti, da naložene obveznosti opravi uspešno znotraj preizkusne dobe oziroma v roku, ki ga naloži sodišče. V kolikor tega ne stori, mu je sodišče dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Le v izjemnih primerih, če bi bilo izkazano, da storilec iz objektivnih razlogov, torej iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ni mogel opraviti naložene obveznosti, bi lahko sodišče postopalo drugače. Takšnih okoliščin pa storilec v konkretni zadevi ni uspel izkazati. Skliceval se je namreč le na nedokazanost dejstva, da je bil vabljen na edukacijske delavnice. Čeprav tudi po dodatno opravljenih poizvedbah po izdaji sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 8. 3. 2016 (list. št. 66 in 67 spisa) ter po poizvedbah, opravljenih po vložitvi obravnavane pritožbe (list. št. 105 do 108 spisa) ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storilcu bilo pravilno in pravočasno vročeno vabilo na udeležbo v edukacijskih delavnicah za dne 9. 3. 2015 in 11. 3. 2015 (list. št. 107), saj Javna agencija za varnost prometa kljub temu, da jim je zdravstveni dom odstopil vso dokumentacijo, ne poseduje vročilnic, ki bi izkazovale vročitev vabil storilcem, zgolj na podlagi tega ni mogoče šteti, da storilec ni imel objektivnih možnosti za udeležbo v delavnicah.

7. Strinjati se je sicer mogoče s pritožbenimi navedbami, da je poslovanje zdravstvenega doma ter Javne agencije RS za varnost prometa glede vabljenja storilca na edukacijske delavnice in obveščanja o prenosu pristojnosti za opravo delavnic, bilo pomanjkljivo, vendar tako površno postopanje nosilcev javnih pooblastil storilca ne odvezuje obveznosti pravočasne udeležbe v edukacijskih delavnicah. V kolikor storilec dejansko ni prejel nobenega vabila za udeležbo v edukacijskih delavnicah, čeprav se je pravočasno prijavil, je imel možnost in bi tudi moral sam opraviti poizvedbe pri izvajalski organizaciji, pri kateri se je prijavil za udeležbo na delavnicah o tem, zakaj še ni bil vabljen in kdaj bo lahko to obveznost izpolnil, saj se na podlagi opozoril v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mogel in moral dobro zavedati posledic, ki jih bo zanj imela neizpolnitev obveznosti udeležbe v delavnicah. Nepravilnosti pri poslovanju izvajalcev rehabilitacijskih programov v zvezi z vabljenem storilca na udeležbo v edukacijskih delavnicah, zlasti pa nepravilnosti pri izdaji zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ne predstavljajo opravičljivega razloga za neudeležbo v delavnicah, saj neizpolnitev teh obveznosti ni posledica zgolj nepravilnosti pri poslovanju pristojnih organov, temveč tudi storilčeve malomarnosti in neskrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in tako ni mogoče šteti, da bi bili izkazani objektivni razlogi, zaradi katerih storilec ni mogel pravočasno izpolniti naložene obveznosti.

8. Prav tako je sicer mogoče pritrditi navedbam, da je storilec bil do določene mere aktiven v predmetnem postopku, saj se je v program vključil, opravil zdravniški pregled, sodišču predložil dokazilo o vključitvi v rehabilitacijski program, vendar bi zato, da sodišče ne bi preklicalo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moral izpolniti vse obveznosti, kar pomeni tudi obveznost udeležbe v rehabilitacijskem programu, česar pa nedvomno ni storil. 9. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče (kljub temu, da ni v celoti sledilo navodilom pritožbenega sodišča iz sklepa EPVDp 59/2016 z dne 10. 5. 2016) pravilno in popolno ugotovilo dejstva, ki so pomembna za sprejem izpodbijane odločitve ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo izpodbijani sklep, prav tako pa ni pri tem ni storilo niti pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti katere izmed kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1. Zato je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s tarifno številko 8407 Zakona sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo plačilo pritožbenih stroškov - sodno takso v znesku 20,00 ERU. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.