Jedro

Bistveni namen skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju je bila v tem, da se izigra upnici, kar je nedopustno, posledica tega pa je ničnost takšne pogodbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. in IV. izreka sodbe tako spremeni, da se sedaj glasi: Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.638,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti 344,88 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med S. J. O. in S. O. v obliki notarskega zapisa pri notarju A. Š. opr.št. SV 92/2008 z dne 28. 1. 2008, nična (točka I. izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, kaj sodi v zapuščino po pokojnem S. J. O. (točka II. izreka sodbe). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.638,00 EUR (točka III. izreka) in da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.585,00 EUR (točka IV. izreka), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prvotožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških (točki III. in IV. izreka sodbe) iz razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da drugotoženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Pritožba se sklicuje na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP. Drugotožena stranka v pravdi ni uspela, saj je sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ob takem položaju bi moralo sodišče plačilo stroškov naložiti tudi drugotoženi stranki. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba 156. in tudi ne 157. člena ZPP. Toženki sta dedinji, dediči pa so nujni sosporniki in jih je kot take potrebno tožiti vse skupaj.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper I., II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo ne višine terjatve tožnic niti vrednosti obstoječega premoženja s katerim bi se poplačala terjatev tožnic. Sodišče ni ustavilo postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja – ugotovitve višine terjatve tožeče stranke. Prav tako ni ugotovilo vrednosti zapuščinske mase – garaže in stanovanja na Z.. Šele ko bi bila ugotovljena višina zahtevka tožnic do zapustnika, bi sodišče lahko odločilo, ali imata tožnici sploh legitimacijo za tožbo. Le v primeru, da vrednost zapuščine ne bi zadoščala za poplačilo terjatve, bi sodišče lahko ugotovilo obstoj oškodovanja upnikov in s tem temelj za tožbo. Nadalje očita sodišču, da je enostransko ugotovilo dejansko stanje, da prvotoženka ni skrbela za očeta, ker naj ne bi imela denarnih sredstev in da je onemogočala stike očeta s svojci. Kako je sodišče prišlo do slednje ugotovitve, ni obrazložilo. Prva toženka in pokojnik sta bila zelo navezana eden na drugega. Zaradi trajne skrbi za očeta je prvotoženka tudi pustila šolanje v srednji šoli. Pritožba meni, da je že na prvi pogled jasno, da je vrednost stanovanja in garaže večja od vrednosti oziroma višine terjatve tožnic. Ni jasno, zakaj je sodišče ugodilo celotnemu zahtevku in razglasilo celotno pogodbo o dosmrtnem preživljanju za nično in ne le v podrednem zahtevku v delu, ko tožeča stranka priglaša svojo terjatev v skupni vrednosti cca. 58.000,00 EUR.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

K pritožbi prvotožene stranke Pritožbeno sodišče v vsem razen glede odločitve o stroških postopka (izrek točka III. in IV.) sprejema vse dejanske ugotovitve prvega sodišča in pravno presojo le-tega, kar vse je podrobno, jasno in pregledno utemeljeno v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med sedaj že pokojnim S. J. O. in prvotoženko S. O., nična. Odločitev je oprlo na določilo drugega odstavka 40. člena OZ ki pravi, da je v primeru, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, pogodba nična. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta tako prvotoženka kot pokojni S. J. O. vedela za obstoj terjatve tožnic. Obe toženki pa sta tudi povedali, da je očeta zaradi tega dolga bolela glava, da se je sekiral in ga je skrbelo. Prvotoženka pa je, zaslišana kot stranka, tudi povedala, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da se zavaruje očetovo premoženje. Temu je dodala, da se je zavarovanje nanašalo na sedaj že pokojnega brata M. O., vendar je sodišče ugotovilo, da je slednji hišo, ki bi mu šla po oporoki, prodal leto dni po sklenjeni tukaj sporni pogodbi, sama hiša pa v pogodbi tudi ni bila zajeta. Po povedanem tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek prvega sodišča, da je bil bistveni namen skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju v tem, da se izigra upnici, kar pa je nedopustno, posledica tega pa je ničnost takšne pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ). Odločitev prvega sodišča je po povedanem pravilna. Pritožbene navedbe prvotoženke, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ustavilo (pravilno prekinilo) predmetnega postopka do rešitve zadeve II P 1002/2010, v katerem se ugotavlja višina terjatve tožečih strank; da ni ugotavljalo vrednosti zapuščine; da je enostransko ugotovilo, da pritožnica ni skrbela za očeta, ker naj ne bi imela denarnih sredstev in da je onemogočala stike očeta s svojci, za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodati je le, da bi se sodišče moralo z navedenimi vprašanji ukvarjati, če bi ne ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in bi odločalo o podrednem zahtevku - izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (255. do 260. člen OZ).

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka utemeljeno v svoji pritožbi graja odločitev prvega sodišča, ker ji je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugotožene stranke in to iz razloga, da ta ni povzročala nobenih stroškov postopka. Toženki sta dedinji po pokojnem S. J. O.. Dediči so nujni sosporniki, kar pomeni, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi. Pri nujnem sosporništvu je izključena izdaja različnih sodb. Tožbeni zahtevek lahko priznajo le vsi udeleženci materialnopravnega razmerja skupaj, priznanje enega ne more biti učinkovito. Pritožba ima zato prav, da bi sodišče moralo tudi drugotoženki naložiti plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke in ne, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške. V posledici povedanega je pritožbeno sodišče spremenilo točki III. in IV. izreka sodbe in tudi drugotoženki naložilo, da je nerazdelno s prvotoženko dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene pravdne stroške.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 344,88 EUR. To so stroški nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tarifna številka 3210) v višini 254,40 EUR in takso v višini 33,00 EUR, vse povečano za 20 %. V zvezi s priznanimi stroški za pritožbo tožeče stranke je pojasniti, da se je tožeča stranka pritožila le zoper odločitev o stroških v višini 3.585,00 EUR, za kar znaša nagrada 254,40 EUR. ZST-1 v taksni tarifi posebej ne opredeljuje sodne takse za postopek o pritožbi zoper odločitev o stroških postopka, ki je zajeta v odločbi sodišča prve stopnje o glavni stvari. Za odmero sodne takse zato ne pride v poštev uporaba določil o rednem postopku, pač pa se upošteva točko 3, ki opredeljuje posebne takse in to tarifno številko 30010, ki določa, da v postopkih o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, znaša sodna taksa 33,00 EUR (1). Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) VSM I Cp 1192/2012.