Jedro

Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se dokazni predlog tožnika po zaslišanju dodatnih prič (ki bi vedele izpovedati o delovanju prezračevalnega sistema pri toženi stranki) zavrne, medtem ko o preostalih neizvedenih dokaznih predlogih sploh ni odločilo. V 3. točki izpodbijane sodbe je nato navedlo, katere dokaze je izvedlo ter pojasnilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje in odsotnost vzročne zveze med škodo in ravnanjem tožene stranke kot temelja njene odškodninske odgovornosti izvedbo ostalih dokazov zavrnilo kot nepotrebno. Sodišče prve stopnje je s takšno pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo tožnikovo pravico do izjave, saj nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov stranki ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo odškodnine v skupni višini 72.568,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje do plačila ter plačevanje mesečne rente v višini 96,49 EUR, pričenši s 1. 4. 2015, ki zapade v plačilo vsakega 1. v mesecu za tekoči mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 5.548,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom s stroškovno posledico. Navaja, da iz obrazložitve sicer smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje (zmotno) uporabilo pravila krivdne odgovornosti, sicer pa se ni opredelilo, ali je potrebno spor presojati po pravilih krivdne ali objektivne odgovornosti. Ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zadevi, in sicer ali gre za nevarno dejavnost tožene stranke. Trdi, da koncentracija nevarnih snovi, katerim je bil izpostavljen na delovnem mestu pri toženi stranki, ni bistvena za presojo nevarne dejavnosti, saj zadostuje, da je kemikalija, ki ji je bil izpostavljen, zdravju škodljiva. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali se je tožena stranka ukvarjala z nevarno dejavnostjo ter ali je tožnik dokazal zatrjevano škodo. Navaja, da tožena stranka za razbremenitev objektivne odgovornosti ni predlagala imenovanja izvedenca ustrezne stroke, zato je sodišče preseglo trditveno in dokazno podlago strank.

Sodišče je kot edini vzrok poslabšanja tožnikovega zdravja štelo koncentracijo stirena v delovnem okolju pri toženi stranki, kar je v nasprotju s tožbenimi navedbami ter predloženo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče bi moralo presojati vzročno zvezo glede na vsak zatrjevani razlog posebej, pa tudi vzročno zvezo med skupkom vseh dejavnikom in nastalo škodo tožniku. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kakšna škoda je tožniku nastala (katero poslabšanje zdravja je utrpel) ter kaj je to škodo povzročilo. Izvedenec ni odgovoril, ali je tožnik vtoževano škodo utrpel zaradi škodljivih kemikalij, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je kot vzrok za poslabšanje zdravja zatrjeval součinkovanje kemikalij, v zvezi s tem pa predlagal izvedenca toksikološke stroke, ki ga sodišče ni postavilo. Tožena stranka je trdila, da tožniku vtoževano poslabšanje zdravja ni nastalo zaradi prisotnosti stirena, glede ostalih kemikalij pa zgolj pavšalno navedla, da jih ni uporabljala v delovnem procesu. Sodišče je ugotavljalo le povezavo med stirenom in tožnikovim poslabšanjem zdravja. Sodišče se tudi ni opredelilo do vtoževane odškodnine zaradi poslabšanja zdravja v obliki poškodbe sluha, očesa in hrbtenice, do česar se tudi postavljeni izvedenec ni opredelil. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb tožnika, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku.

Sodišče je relativno bistveno kršitev določb postopka storilo tudi s tem, ko je sledilo mnenju izvedenca, ki bi moral biti izločen na podlagi 6. odstavka 70. člena ZPP. Izvedenec je bil kot predstavnik pravnega subjekta v poslovnem odnosu s toženo stranko, zato med njima obstaja ekonomska odvisnost, kar vzbuja dvom v nepristranskost izvedenca. Izvedenec je za toženo stranko delo opravljal ravno v spornem času, kar še dodatno zbuja dvom v njegovo nepristranost. Tudi iz samega mnenja izhaja izvedenčeva pristranskost v korist tožene stranke. Sodišče je o predlogu za izločitev odločilo šele skupaj s sodbo, pri čemer sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Trdi, da ga je sodišče s tem, ko je zavrnilo imenovanje izvedenca toksikološke stroke in izvedenca nevrološke stroke, onemogočilo pri izvajanju bistvenih dokazov v njegovo korist. Postavljenemu izvedencu pa sodišče ni postavilo vprašanj, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi. Tekom spora ni bilo ugotovljeno, kakšnim količinam stirena je bil tožnik izpostavljen v letu 2009, zato izvedenec ni mogel objektivno zaključiti, da so bile te enake kot leta 2010. To bi lahko ugotovil izvedenec toksikološke stroke, ki bi tudi lahko podal mnenje, katerim kemikalijam in v kakšnih količinah je bil tožnik izpostavljen, nato pa bi izvedenec nevrološke stroke lahko podal mnenje o tem, ali so te kemikalije pri tožniku povzročile nastanek polinevropatije in prispevale k nastanku naglušnosti. Predlagana izvedenca bi sodišče moralo postaviti tudi zato, ker postavljeni izvedenec ni odgovoril na postavljena vprašanja tako, da bi bilo nedvomno možno ugotoviti, da vzročna zveza med poslabšanjem zdravja in vplivom kemikalij, katerim je bil tožnik izpostavljen na delovnem mestu, ne obstaja. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji upoštevati tudi izvedenčevo ugotovitev, da tožena stranka ni zagotavljala primernih zaščitnih sredstev za delo z nevarnimi kemikalijami. Izvedenec pa ni podal odgovora na bistveno vprašanje, kako je odsotnost primerne zaščitne opreme vplivala na izpostavljenost delavca nevarnim snovem. Vrednosti, izmerjene v letu 2010, so blizu vrednostim, izmerjenim pri pisarniških delavcih in ne pri delavcih v proizvodnji. Izvedenec je le splošno sklepal in ni konkretno ugotavljal, zato bi bilo potrebno postaviti dva nova izvedenca. Sodišče bi moralo po tem, ko niti z zaslišanjem izvedenca niso bile odpravljene nejasnosti, postaviti drugega izvedenca iz istega področja ter izvedenca toksikološke in nevrološke stroke. Tudi dokazna ocena izdelanega izvedenskega mnenja je pavšalna in neutemeljena, sodišče pa ni presojalo tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje, ki negirajo njegove ugotovitve.

Sodišče je pavšalno zavrnilo zaslišanje preostalih prič, ki jih je predlagal tožnik glede dejstva, ali je prezračevanje pri toženi stranki v letu 2009 delovalo. Ravno dejstvo, ali je prezračevalni sistem deloval pravilno, pa je odločilno v tem primeru. Da je bilo prezračevanje neustrezno je poleg tožnika izpovedal A.A. in B.B., medtem ko so priče, ki so še zaposlene pri toženi stranki, izpovedale nasprotno. Njihove izpovedbe niso verodostojne, kar izhaja tudi iz dejstva, da so v zvezi z zaščitnimi sredstvi izpovedale drugače, kot to izhaja iz listin spisa. O stanju prezračevanja v spornem obdobju bi lahko izpovedala tudi C.C. in D.D., pa tudi nekdanji zaposleni E.E., F.F. in G.G.. Ker dejansko stanje glede prezračevalnega sistema ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, bi sodišče moralo zaslišati vse navedene priče, kar bi privedlo do tega, da izdelanega mnenja, ki temelji na predpostavki pravilnega delovanja prezračevalnega sistema ves čas tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, ne bi bilo mogoče uporabiti. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je v tem delu pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti, hkrati pa je delno v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Sodišče je namreč napačno povzelo račun in dobavnico z dne 1. 9. 2009 ter zahtevek za izplačilo zavarovalnine z dne 25. 11. 2009, sklicuje pa se na fotografije, ki niso datirane kot dejansko stanje oktobra ali novembra 2009. Sodišče tudi ni pojasnilo, kdo je priča H.H..

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi škode, ki jo je tožnik utrpel pri svojem delu v času zaposlitve pri toženi stranki na delovnih mestih pomočnik brizgalca na oddelku I.. Zatrjuje, da je bil v času zaposlitve pri toženi stranki izpostavljen nevarnim snovem (poliestrskim smolam, stirenu, acetonu, poliestrskim vlaknom, prahu), pri čemer tožena stranka ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme in ustreznega odsesavanja zraka, zaradi česar je posledično utrpel škodo - razvila se mu je polinevropatija, prišlo je do okvare sluha, hrbtenice in poškodbe očesa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med koncentracijo stirena v delovnem okolju pri toženi stranki in škodo, kot jo vtožuje tožnik, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo in plačilo rente v celoti zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Tožnik to kršitev v pritožbi uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje prič C.C., D.D., E.E., F.F. ter G.G., ker ni imenovalo drugega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa in ker ni imenovalo izvedenca toksikološke in nevrološke stroke.

7. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.1

8. Tožnik trdi, da je bil v času zaposlitve pri toženi stranki izpostavljen (pre)visokim količinam stirena in drugim kemikalijam in da prezračevanje pri toženi stranki ni delovalo pravilno. Tožena stranka je navedeno dejstvo zanikala in predložila meritve prisotnosti stirena z dne 24. 9. 2010 in iz leta 2013, medtem ko meritev za čas od 7. 10. 2009 do 24. 9. 2010 ni. Sodišče bi zato moralo za čas, za katerega meritve niso na voljo, dejansko stanje v zvezi s prisotnostjo stirena, pa tudi drugih kemikalij na tožnikovem delovnem mestu, ugotavljati z drugimi dokazi. Tožnik je v zvezi z razmerami v delovnem okolju in pogojih pri toženi stranki ter zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu predlagal tudi zaslišanje prič E.E., F.F. ter G.G., ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Priči D.D. in C.C. pa je tožnik predlagal v zvezi s svojimi zatrjevanji o nepravilnem delovanju prezračevalnega sistema. Kot tožnik pravilno navaja v pritožbi, je to vprašanje za odločitev v zadevi še posebej pomembno, saj je imenovani izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa (za katerega je tožnik sicer utemeljeno predlagal izločitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) svoje mnenje o ustreznosti vrednosti meritev stirena v tožnikovem delovnem okolju podal ob predpostavki ustreznega delovanja prezračevalnega sistema do 24. 9. 2010 (saj za čas pred tem datumom meritve ne obstajajo).

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z delovanjem prezračevanja pri toženi stranki zaslišalo tožnika, takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke J.J. ter priče K.K., L.L. (ki so zatrjevali, da je prezračevanje delovalo pravilno) ter A.A. in B.B.. Iz izpovedb zadnjih dveh prič izhaja, da prezračevanje ni bilo takšno, kot zatrjuje tožena stranka in kot je prikazano na fotografijah, oba sta tudi izpovedovala o prisotnosti plinov v telesu oz. slabšem počutju v času dela pri toženi stranki. Po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja jasno, ali je prezračevanje v (celotnem) času tožnikove zaposlitve pri toženi stranki delovalo pravilno, zato bi sodišče prve stopnje moralo dejansko stanje v zvezi s tem bolj raziskati, torej zaslišati tudi priče, ki jih je predlagal tožnik.

10. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena v zvezi z delovanjem prezračevalnega sistema pri toženi stranki tudi ne ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se namreč sklicuje na priči M.M. in H.H., ki v postopku nista bili zaslišani, kot dokaz pravilnega delovanja prezračevalnega sistema v oktobru oziroma novembru 2009 pa je štelo fotografije v prilogi B 218, čeprav iz njih ne izhaja, da bi bile dejansko posnete v spornem času (kot to utemeljeno izpostavlja pritožba). Pritožba utemeljeno opozarja tudi na vprašljivost verodostojnosti izpovedi prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki in so v zvezi z zaščitnimi sredstvi izpovedale drugače, kot to izhaja iz listin spisa in ugotovitvami izvedenca, kar vse bi sodišče prve stopnje pri dokazni oceni moralo upoštevati.

11. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se dokazni predlog tožnika po zaslišanju dodatnih prič (ki bi vedele izpovedati o delovanju prezračevalnega sistema pri toženi stranki) zavrne, medtem ko o preostalih neizvedenih dokaznih predlogih sploh ni odločilo. V 3. točki izpodbijane sodbe je nato navedlo, katere dokaze je izvedlo ter pojasnilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje in odsotnost vzročne zveze med škodo in ravnanjem tožene stranke kot temelja njene odškodninske odgovornosti izvedbo ostalih dokazov zavrnilo kot nepotrebno. Sodišče prve stopnje je s takšno pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo tožnikovo pravico do izjave, saj nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov stranki ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003) oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Pavšalna zavrnitev ostalih dokaznih predlogov kot nepotrebnih pa vsebuje tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, da kljub izvedbi predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, dokazni zaključek ne bi mogel biti drugačen. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo dokazovanje zatrjevanega dejstva in jo v odnosu do nasprotne stranke postavilo v neenakopraven položaj, s čimer ji je odvzelo pravico do izjave v postopku. Zato je utemeljen pritožbeni očitek tožnika, da ni mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

12. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nadaljnjih bistvenih okoliščin za presojo v konkretnem sporu. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijani sodbi opredelilo le do tožnikovih trditev o izpostavljenosti stirenu in o tem, da se škodne posledice te izpostavljenosti kažejo v nastanku polinevropatije, in le te trditve upoštevalo kot podlago za postavitev vprašanj izvedencu medicine dela, prometa in športa. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do preostalih vzrokov za poslabšanje njegovega zdravja, ki jih zatrjuje (izpostavljenost preostalim nevarnim kemikalijam), ter do vseh zatrjevanih škodnih posledic (poleg polinevropatije tudi poškodbe sluha, očesa in hrbetnice).

13. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je tožena stranka zaradi koncentracije snovi, katerim so delavci izpostavljeni med delom, opravljala nevarno dejavnost in da odgovarja po načelih objektivne odgovornosti, čeprav je uvodoma v izpodbijano sodbo povzelo ureditev odškodninske odgovornosti v delovnem pravu (184. člen ZDR-1) in omenilo obstoj tako krivdne kot objektivne odgovornosti. V primeru objektivne odgovornosti namreč skladno s 149. členom ZDR-1 velja domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Zato v tem primeru ne velja dokazno breme, kot ga je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki izpodbijane sodbe - da je dokazno breme protipravnosti ravnanja tožene stranke na tožniku. Sodišče prve stopnje tako ni ustrezno obrazložilo, zakaj tožena stranka tožniku ne odgovarja niti po načelih krivdne niti objektivne odgovornosti.

14. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z naravo in pogoji tožnikovega delovnega mesta in s tem morebitnim obstojem objektivne odgovornosti moralo postaviti izvedenca toksikološke stroke, ki bi pojasnil, kakšnim plinom oziroma nevarnim snovem in v kakšni količini je bil tožnik izpostavljen, šele nato pa bi se lahko (tudi z izvedencem nevrološke stroke, kot ga je predlagal tožnik) ugotavljala vzročna zveza med zatrjevano izpostavljenostjo škodljivim kemikalijam ter zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji upoštevati tudi, da bi tožena stranka glede na Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem morala redno izvajati tovrstne meritve, prav tako bi morala pri zaposlenih, izpostavljenim stirenu in ostalim v pravilniku določenim snovem, izvajati biološki monitoring (kot to izhaja iz izvedenskega mnenja N.N.). Rezultati meritev iz leta 2013 ter monitoringa iz leta 2014 za konkretni primer v nobenem primeru niso relevantni, saj se ne nanašajo na obdobje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki. Pri ugotavljanju, ali tožena stranka tožniku odgovarja za nastalo škodo, pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi nadaljnjo ugotovitev izvedenca, da bi v času tožnikove zaposlitve pri toženi stranki zaposleni morali uporabljati zaščitne maske tipa A1P2, kar iz priloženih dokaznih računov kupljene osebne varovalne opreme in pričevanja zaposlenih ni razvidno. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno ugotoviti, kako je odsotnost primerne zaščitne opreme vplivala na izpostavljenost delavca nevarnim snovem.

15. Nenazadnje pa je utemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožnikovi zahtevi za izločitev izvedenca z dne 13. 1. 2017, ker so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost imenovanega izvedenca. Sodišče prve stopnje je dne 30. 12. 2016 postavilo izvedenca medicine dela, prometa in športa N.N.. Ta je namreč predstojnik zavoda O., ki je (preko svoje poslovne enote P.) v preteklosti za toženo stranko izvajal storitve, kot to izhaja iz prilog tožene stranke (npr. B4, B222), kar je po oceni pritožbenega sodišča skladno s 6. točko 70. člena ZPP razlog, ki vzbuja dvom v nepristranskost izvedenca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja z dne 15. 2. 2017 ne bi smelo upoštevati, in bo moralo v ponovljenem sojenju postaviti drugega izvedenca s tovrstnega področja.

16. Ker je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, je potrebno v skladu z določbo 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev stroškovne odločitve v II. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve ter dopolniti dokazni postopek zlasti z zaslišanjem prič, ki so bile predlagane glede delovanja prezračevalnega sistema ter pogoji delovnega okolja, v katerem je delal tožnik, in s postavitvijo izvedencev ustrezne stroke raziskati, kakšnim snovem je bil tožnik na delovnem mestu izpostavljen in ali so te snovi lahko povzročile zatrjevano škodo. Ponovno naj pretehta vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka, in tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve posebej opozorilo, ter nato ponovno odloči o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Če bo ugotovilo, da tožena stranka tožniku odgovarja za nastalo škodo, naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki mu za to pripada. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred spremenjen senat, ker tožnik za to sploh ni navedel razlogov.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013.