Jedro

1.) Sodišče ni ravnalo v skladu z določilom 2. odst. 249. člena ZKP-77, ker po končanem izvedenskem delu ni obvestilo strank, da je bilo to delo opravljeno in da lahko pregledajo pismeni izvid in mnenje. Med pripravami na glavno obravnavo je sodišče torej kršilo določbe kazenskega postopka, vendar pa ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo izvedensko mnenje v soglasju s strankami prebrano na glavni obravnavi.

2.) S tem, ko sodišče prve stopnje obsojenca ni poučilo, da si lahko vzame drugega zagovornika, glavno obravnavo pa je nadaljevalo, ne da bi sklepalo o tem, da njegova nenavzočnost ni v škodo obrambi, je sicer prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obs.B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS M, enote v SG, z dne 16.11.1994, je bil obs.B.P. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4.odstavku v zvezi s 3.in 1.odstavkom 251.člena KZ-77 ter v zvezi z 2.odstavkom 12.člena KZJ in obsojen na 1 leto zapora. Po 68.členu KZJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 let. VSM je s sodbo z dne 12.4.1995, ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na 1 leto in 8 mesecev zapora, pritožbo njegove zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenca je dne 20.6.1995 zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, v zvezi s tem pa navaja, da v razlogih sodbe ni razlogov o odločilnih dejstvih, ker je ostala popolnoma neobrazložena subjektivna plat kaznivega dejanja. Razen tega pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2.odstavka 371.člena ZKP ter v zvezi s tem navaja, da je sodišče kršilo pravico obtoženca do obrambe, in sicer s tem, ker zagovornice ni obvestilo o novem dokazu, ki ga je zbralo v času od vložitve obtožnice do razpisa glavne obravnave, to je o mnenju izvedenca psihiatrične stroke, in ker kljub zahtevi ni prekinilo ali preložilo glavne obravnave, da bi se z obtožencem seznanila z vsebino izvedenskega mnenja, kršena pa je bila pravica obtoženca do obrambe tudi s tem, ker sodišče prve stopnje potem, ko je obsojencu odpovedala pooblastilo, ni poučilo obsojenca, da si lahko vzame drugega zagovornika. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je še navedla, da na glavni obravnavi ni podala soglasja, da se izvedensko mnenje dr.F.V. prebere, obsojenec pa se ne spominja, da bi z branjem izvedenskega mnenja soglašal. Predlagala je, da VS RS razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke 1.odstavka 364.člena ZKP-77, češ da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, je zagovornica obsojenca uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo taka pritožbena izvajanja. Tudi VS RS je ugotovilo, da so v obrazložitvi prvostopne sodbe navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, torej tudi razlogi, ki so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, to je tudi razlogi v zvezi z ugotovitvijo kazenske odgovornosti obsojenca. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je pojasnjeno, da je obsojenčevo bistveno zmanjšano prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja dr.F.V., obsojenčevo stopnjo vinjenosti v času prometne nezgode pa na podlagi izvedenskega mnenja dr.M.K.. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje pa je ustrezno obrazložen tudi krivdni odnos obsojenca do posledice, ki je nastala zaradi njegovega ravnanja. Pojasnjeno je namreč, na podlagi katerih okoliščin je štelo sodišče prve stopnje za dokazano, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določilom 1.odstavka 242.člena ZKP-77 (enako določa 1.odstavek 249. člena sedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku), ker je odredbo o odreditvi izvedenstva psihiatrične stroke z dne 27.9.1994 vročilo obsojencu. Omenjeno določilo predpisuje, da se odredba vroči strankam, stranki v kazenskem postopku pa sta obdolženec in tožilec. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo v skladu z določilom 2.odstavka 249.člena ZKP-77, ker po končanem izvedenskem delu ni obvestilo strank, da je bilo to delo opravljeno in da lahko pregledajo pismeni izvid in mnenje. Med pripravami na glavno obravnavo je torej kršilo določbe kazenskega postopka, vendar pa ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo izvedensko mnenje dr.F.V. glavni obravnavi prebrano s soglasjem strank, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Tedaj pa je bila obsojenčeva zagovornica še navzoča na glavni obravnavi.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenčeva zagovornica potem, ko je bil končan dokazni postopek, vendar pa pred končno besedo, obsojencu pooblastilo odpovedala in zapustila glavno obravnavo. Tako ravnanje zagovornice ni bilo v skladu z določili Zakona o odvetništvu in tudi ne v skladu s Kodeksom odvetniške etike, ki med drugim določa, da naj odvetnik že prevzeti zagovor načeloma ne odpove, zlasti če kot zagovornik ni uspel s svojimi procesnimi in obrambnimi predlogi. Iz zahteve za varstvo zakonitosti pa je razvidno, da je zagovornica odpovedala pooblastilo prav iz tega razloga. Obsojenec pa jo je ponovno pooblastil za zagovor s pooblastilom z dne 19.12.1994, to je pred vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritrditi je sicer treba, da bi moralo sodišče prve stopnje zato, ker je obsojenec na glavni obravnavi ostal brez zagovornika, v skladu z določilom 301. člena ZKP-77 zahtevati od obsojenca, da si vzame drugega zagovornika. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.11.1994 ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje tako ravnalo, pač pa je glavno obravnavo nadaljevalo, ne da bi vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi sklep, da se opravi nadaljnja glavna obravnava brez zagovornika, ker njegova nenavzočnost ni v škodo obrambi. Glede na to, da je zoper obtoženca tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila predpisana kazen zapora do 8 let, zaradi česar ni bila potrebna obvezna obramba po zagovorniku, pa ni šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3.točke 1.odstavka 364.člena ZKP-77. S tem, ko sodišče prve stopnje obsojenca ni poučilo, da si lahko vzame drugega zagovornika, glavno obravnavo pa je nadaljevalo, ne da bi sklepalo o tem, da njegova nenavzočnost ni v škodo obrambi, je sicer prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, na kakšen način naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti torej ni naveden noben utemeljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zato je VS RS zahtevo zagovornice obsojenca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).